Melanie1
|
Dobro jutro. 
Torej grem kar na pisanje... 
jona klara - težave s svakinjo. Očitno je res, da se v vsaki družini najde kakšna črna ovčka. Tudi mi jo imamo in tudi ona je moja svakinja. Ha, kakšno naključje!  Je pa ona partnerica od moževega brata. Pri nas je takšna težava. Kot že veste sem jaz zelo družinski človek, ki veliko da na dobre odnose tudi znotraj širše družine. Obožujem družinska praznovanja, kot so rojstni dnevi, godovi, kakšne posebne priložnosti ali pikniki kar tako. Evo čisti primer. Sinov rojstni dan. Okusno kosilo pri nas. Itak priprave od zgodnjih jutranjih ur, da je potem vse tako kot mora biti. Na meniju je obvezno goveja juhica, za glavno jed več vrst mesa in prav tako različna priloga. Seveda ne manjka niti torta in če mi je časovno zneslo v prejšnjih dneh, še dodatno domače pecivo. Miza praznično pogrnjena, hrana lično servirana. Skratka bogata gostija, v katero je vloženega veliko truda. Ampak mi ni težko, rada razvajam svoje najbližje. Seveda mi pri tem pomagajo tudi mož in otroci. In potem pridejo povabljenci: moji starši, sestra, njegovi starši, brat z družino. Imata dva otroka ( eden 3 leta, drugi 10 mesecev). Kosilo poteka v mirnem vzdušju, veselem kramljanju. Vsi so zadovoljni s kosilom. Po jedi se eni zleknejo na kavč, eni posedajo za mizi, mlajši otroci se zaigrajo. Svakinja itak ve, da mi veliko pomenijo ta srečanja. In čaka na svoj trenutek. Končno pripomni, da danes se pa še nihče ni jokal. In potem se začne. Otroci kot otroci, včasih se lepo igrajo, včasih se zakačijo za točno določeno igračo. Problem je, ker ravno svakinja napelje do krega. Evo, zgleda pa takole. Vsi se igrajo, vsak na svojem koncu. In potem začne govoriti svojem sinu v stilu: "Pusti to igračo, saj veš, da ti ne dovoli (naša najmlajša), da se igraš z njo. Naša v drugem kotu niti ne trzne. Svakinja zopet ponovi v istem stilu. Naša je v svojem igralnem svetu. Pa svakinja ne odneha in nadaljuje z močnejšim glasom:"Pa sem ti rekla, da pusti njene igrače pri miru, saj veš, da se bo jezila, če boš kaj polomil." Naša postane pozorna. Kdo, kaj? Kdo bo uničil njene igrače? Ji preberem iz pogleda. Itak je zelo občutljiva na svoje stvari. Saj pusti, da se igrajo, ampak pod pogojem, da bodo lepo ravnali z igračami. Seveda se hipoma zakadi v malčka in mu skuša iztrgati igračo iz rok. On ne pusti. Ona začne vreščati, on tudi. Se hočeta prerivati, tepsti. Seveda posežem vmes in ju skušam pomiriti. Ampak je težko, sta oba razkačena do konca. Svakinja vsa zaripla v obraz, zmerja ta malo, da je razvajenka in v istem trenutku pograbi otroka in gredo domov. Iz kuhinje prijetno diši po kavici, ravno sem mislila dati torto na mizo, da skupaj sinu zapojemo VSE NAJBOLJŠE. Seveda nadaljujemo s praznovanjem, ampak vzdušje je itak pokvarjeno. Sva potem sklenila z možem, da odslej praznujemo zunaj. In je prišel hčerin rojstni dan. Ga je imela med tednom in smo vse skupaj povabili na pico. V piceriji je luštna igralnica in so se otroci vedno igrali brez problema. Vsa rekla, da je to edina varianta, da zdržimo brez krega. Torej bil je torek ob sedmih zvečer. Časovno se prej nam ne izide, ker je treba najprej za živali poskrbeti. In je nastal nov problem. To je med tednom, nečak pa mora drug dan v vrtec (so bile krompirjeve počitnice, ona na porodniškem dopustu, sinček pa v vrtcu). Pa v končni fazi je to prepozno za njeno najmlajšo, ki gre spat ob sedmih. Meni je bilo najlažje kam iti, ko so bili še dojenčki. Tudi na večerjo. Sem jih skopala, preoblekla, nahranila in dala spat. V gostilni so potem tisti čas prespali v lupinici. Ampak OK, vsak ve zase najbolje. Trma pa tudi nekaj velja. Na koncu sta prišla samo brat in nečak. Imeli smo se pa itak super. Ni bilo slišati nobenega otroškega joka. Pa naj povem, da če so otroci sami pri nas brez svakinje, se tudi igrajo brez problema. Težko je biti tu pameten. Pa moram tudi priznati, da greva lahko s svakinjo brez problema na sprehod ali na pijačo in stvari klapajo brez problema. Ampak potem pa se zgodi, kot da jo obsede dvajset demonov. Ne pa ne in ne odneha, dokler se ne skrega do konca. Takšna pač je. Niti pod razno mi ne pride, da bi se z njo prepirala, že zaradi moževega brata niti slučajno ne.
|
Natisni
. Se bolečina iz ure v uro stopnjuje, sedaj hodim že kot 90-letna mamica 
Človek ne more verjeti, če ne doživi. Postala je čisto drug dojenček. No, saj je tudi bil čas. 
na primer 
. Ali pa devička... recimo. 
in upam, da tako tudi ostane.
brez energije. Dela pa tolikoooo... Še vedno me očitno ta prehlad drži, pa tudi otroka še nista čisto fit. M. me je tudi ta mesec uničila, imam vedno obilne, ampak tokrat je bilo vse skupaj na kvadrat in me je to še dodatno zmučilo. Zdaj sem za rač., prijet se bo treba dela, nekih seminarskih za faks, pa kako izpade izpade. Nimam časa čakat na boljšo kondicijo 
. 
Pri nas pa dolgočasna oblačina. 
Tudi jaz sem Rh-. Čeprav po abraziji sem dobila injekcijo. Ali vsaj zdi se mi, da sem. Je že dolgo nazaj (2007), pa itak sem bila tisti mesec kot zombi.
