orhideja X
|
NIKOLI VEČ V KRANJSKO PORODNIŠNICO!!!
Vsaj upam, da Kranjske porodnišnice od znotraj ne bom nikoli več videla! Naj začnem mojo izpoved na začetku. Pred malo več kot tremi leti sva z možem izvedela veselo novico, da sem noseča. Skoraj istočasno, pa se je pojavila tudi slabost, ki se je kasneje nadaljevala v bruhanje. Minevali so dnevi, tedni, jaz pa sem samo odštevala, kdaj bodo minili tisti prvi trije meseci.. (pravijo, da se takrat slabost konča). Hodila sem na kontrole, kilogrami so padali, zdravnica me je spodbujala, da bo kmalu bolje, a da, če se bruhanje ne bo umirilo, bom morala v bolnico na infuzijo. Trudila sem se, da bi se temu izognila, jedla, pila, a večino na koncu tudi izbruhala. Po mesecu dni hudega bruhanja (mož je enkrat štel, da sem od njegovega prihoda iz službe ob 17h, pa do večera bruhala 20 X), sem bila že tako izčrpana, da sem samo še ležala, ker me je vse preveč utrudilo. Ob postelji sem imela posodo za bruhanje, nekaj prigrizkov. Sama sem šla le do WC-ja, pri tuširanju mi je pomagal mož. Zato sem se po nasvetu zdravnice odločila, da grem za nekaj dni v bolnico, da mi z infuzijo nadomestijo izgubljene kalorije, da pridem malo k sebi. Ker mi je najbližje Kranjska porodnišnica pravzaprav sploh nisem razmišljala, da bi šla lahko kam drugam. Najprej sva z možem skoraj dve uri čakala, da naju je sestra iz oddelka prišla iskat v pritličje pred sprejemno ambulanto. Mož mi je pomagal po stopnicah v prvo nadstropje. Poklicali so me v nekakšno oddelčno ambulanto. Sestra, ki je bila tam mi je v roke porinila nalepke in svinčnik in mi rekla, naj napišem svoje podatke. Vprašala sem jo, če se lahko vsedem, ker se mi je že kar meglilo od izčrpanosti. Zaničljivo me je pogledala izpod čela in od nekje privlekla stol. Kaj sem napisala na tiste nalepke se mi sploh ne sanja. Spomnim se samo, da sem razmišljala, če bi šla raje ven na hodnik iskat moža, da bi mi jih on napisal, pa se mi je preveč vrtelo, da bi vstala iz stola; sestre pa nisem upala več nadlegovati. Ko mi je taista sestra potem vzela kri, so me končno odpeljali v sobo, kjer sem okoli 14 ure po celem dnevu končno prišla do postelje. Po dveh urah je prišla v sobo sestra, ki mi je dala infuzijo. Povedala mi je, da sem tako dolgo čakala zato, ker sem baje že na daleč tako slabo izgledala, da mi nobena ni upala priti blizu, da bi mi poiskala žilo za infuzijo in so vse čakale njo, ki ima več izkušenj. Kljub temu, da sem tako slabo izgledala, pa se očitno nobeni ni zdelo potrebno, da mi izmeri pritisk, ob tem, da mi je zdravnica ob sprejemu rekla, da mi bodo na oddelku izmerili pritisk in mi to tudi napisala na temperaturni list. Proti večeru enkrat sem prvič pozvonila in sestro, ki je prišla prosila, če mi lahko prinese novo ledvičko, saj je bila tista, ki sem jo imela polna žolča, ki sem ga preko popoldneva izbruhala (cel dan nisel nič jedla, zato sem bruhala žolč). Osorno mi je odvrnila, da naj hodim bruhat v WC, da je ledvička le za to, da prideš do WC-ja. Še danes mi ni jasno, kako naj bi to izvedla: v eni roki infuzijsko stojalo, v drugi ledvičko, bruhajoča, že od prej oslabela, pa še WC ob sobi je imel stopničko in zelo ozka vrata, tako, da ko sem šla na malo potrebo, sem morala celo stojalo dvignit, da sem sploh lahko vstopila. Kaj sem hotela, tisti žolč sem splaknila v umivalniku v sobi. Hrane si nisem upala jesti, saj me je bilo strah, kam bom šla bruhat, pa čeprav sem bila lačna in sem prej doma normalno jedla. Doma sem sicer večino izbruhala, a nekaj je zagotovo ostalo v meni. Dokler sem bila v bolnišnici sem večinoma le pila, jedla pa bolj tekoče stvari (juhe), da mi ni bilo treba hoditi na WC bruhat. Ker so mi v infuziji dajali tudi zdravila proti bruhanju, se je vse skupaj precej umirilo, tako, da sem bruhala le nekajkrat dnevno. Naslednji dan , zjutraj na viziti, pa so sledile nova negativna presenečenja. Na vizito je prišel veleumni prof. dr. Marko Lavrič, ki mi je postavil par vprašanj v zvezi z nosečnostjo in bruhanjem, nato pa mi je na koncu rekel, da bruhanje v nosečnosti izvira iz ambivalentnega odnosa nosečnice do otroka!!!! Ker sem ga začudeno pogledala, me je vprašal, če sploh vem kaj pomeni beseda ambivalentni?! Halo, seveda vem, začudila sem se nad nesramnostjo šovinističnega  , ki mi po tem, ko sem vse to pretrpela, zato ker si želim imeti otroka, ker ga imam neskončno rada in ker sem pripravljena to prenašati tudi vseh devet mesecev, če bo treba, samo da bo z otrokom vse OK, ki mi po vsem tem reče, da očitno zavračam otroka. Sicer je bila to le ena mnogih njegovih nesramnih pripomb, a jaz sem bila enostavno preveč oslabela, da bi se postavila zase. V tistih petih dneh je bilo veliko takih trenutkov, ko sem s solzami v očeh stisnila zobe in potrpela, v lepem spominu mi bodo ostali le dr.Rant in dr. Virant in dr. Handžar , pa dve sestri iz oddelka, ki sem ju že od prej poznala in ena bolniška strežnica, ki je bila edina, ki je v sobo vstopala z nasmehom. Za vse ostalo osebje, ki sem ga srečevala na ginekološkem oddelku Porodnišnice Kranj( imem si žal nisem zapomnila) pa lahko rečem, da poleg tega, da ne samo, da ne zmorejo pokazati nekega normalnega človeškega odnosa do bolnika, da je tudi njihovo strokovno delo na zelo nizki ravni (to lahko govorim iz osebne izkušnje, saj sem po izobrazbi tudi sama dipl.med.sestra). V 5 dnevih hospitalizacije mi niti enkrat ni nihče izmeril krvnega pritiska, ko pa je zadnji dan sestri padel temperaturni list na mojo posteljo in sem videla za vsak dan posebej vpisane vrednosti?! Ko pa sem še po pošti domov dobila v odpustnici napisano RR ob sprejemu 110/60, mi je bilo vse jasno. Mogoče pa je kranjska porodnišnica tako napredna, da imajo kakšne moderne naprave za merjenje pritiska, ki ti pritisk izmerijo na daljavo?! Na srečo pa obstajajo tudi porodnišnice, kjer delajo ljudje s srcem in dušo in v eni od teh, v Porodnišnici Ljubljana  se je pred dvema letoma in pol rodila najlepša deklica pod soncem, ki nama z možem lepša dneve. Tam pa sem resnično doživela same pozitivne stvari, tako v porodni sobi, kot kasneje na oddelku.
Mogoče se kdo sprašuje, zakaj po treh letih to pišem. Ko sem takrat ležala v Kranju bolnici sem si prisegla, da bom enkrat to napisala. Takrat sem bila fizično preveč slabotna, da bi se postavila zase in tudi preprosto nisem pričakovala tako zaničevalnega odnosa. Vse skupaj me je popolnoma presenetilo. Saj nič ne rečem, vsak ima slab dan, vendar mora človek iti preko tega, v vseh poklicih se je potrebno to naučiti, na pa da ti preide v navado, da svoje manjvrednostne komplekse in frustracije izživljaš na nemočnih bolnicah in njihovih družinah. Tudi sama se pri svojem delu z bolniki srečujem s situacijami, ko je treba v dobro bolnika včasih tudi odločno nastopiti. Vendar pa za to obstajajo povsem drugi načini, kakor poniževanje, norčevanje, žaljive pripombe in podobne stvari, o katerih poslušamo in beremo, da se dogajajo v Kranjski porodnišnici. Vsekakor pa ne gre vseh metati v isti koš. Še vedno tam dela nekaj ljudi, ki svoje delo opravljajo strokovno in s srcem in kar je najbolj žalostno, razen naše hvaležnosti in osebnega zadovoljstva pri svojem delu, nimajo konec meseca nič več. Žalostno je tudi, da vodstvo, namesto, da bi se posvetilo tistim zaposlenim, o katerih že prički čivkajo, da z njihovim odnosom do dela nekaj ni OK, da namesto tega kliče na zagovor bolnice, ki so ravno zaradi tega največ pretrpele in ki so si o tem upala javno spregovoriti. In jih na koncu koncev proglasi za lažnivke. Lepo vas prosim! Sama ne premorem toliko domišljije, da bi si v najhujših sanjah lahko izmislila vse te zgodbe! Potem pa še navajajo rezultate neke kvaziankete (jaz nisem leta 2006 izpolnjevala nobene ankete) o zadovoljstvu pacientov, zamolčijo pa podatke o rezultatih ankete, ki jo je naredilo Ministrstvo za zdravje in o kateri je že bilo govora na tem forumu in ki je najbrž bolj realna in verodostojna. Tako, da dokler bo takšen odnos, tudi kakega posebnega napredka ne gre pričakovati! Tega sestavka tudi ne pišem s tem namenom, saj, če bi želeli kaj spremeniti, bi po vseh znanih dejstvih lahko že zdavnaj, pišem ga predvsem zato, da bi bile ženske, ki se odločajo o izbiri porodnišnice malo bolj pripravljene na razmere v katerih se lahko znajdejo in jih ne bi vse skupaj tako presenetilo, kot je mene. In bi se znale tudi v dani situaciji bolj postaviti zase oz. bi to storil njihov partner. Za vse tiste, ki pa ste imele lepo izkušnjo pa vam iskreno privoščim in se veselim z vami. Porod je eden izmed najbolj naravnih procesov, ki je ženski položen v zibko. Večina žensk pravzaprav sploh ne bi potrebovala bolnišnične oskrbe in če porod in poporodno obdobje poteka brez večjih težav, bolnišnice sploh ne bi potrebovali. Za vse tiste, ki pa smo imele kakršnekoli težave, pa je še presneto pomembno, da imamo v tistih trenutkih ob sebi strokovno usposobljeno osebo in osebo ki premore vsaj malo človečnosti in empatije. To pa je v Kranjski porodnišnici precej odvisno od sreče... Jaz je nisem imela! Kar pa me najbolj skrbi je to, da ko se pogovarjam z ljudmi in berem forume, da ugotavljam, da nisem edina s tako negativno izkušnjo in mogoče, če nas bo več, ki bomo o tem govorile, pa se bo mogoče kdaj tudi kaj premaknilo v Kranjski porodnišnici? Konec koncev je bila nekoč to ena izmed najbolj priznanih porodnišnic. A žal so ti časi že zdavnaj minili....
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.Tud pri potiskanju, ko sem zakričala, mi je rekla naj neham kričat...tudi na oddelku so silile s tistim dojenjem, bog nedaj da bi mu dal dudo, drugače sestre kar prijazne. 
. Pa se je samo nasmehnila in rekla da je ona moja babca, men je blo pa tko nerodno, po drugi strani pa strah, kako se bo to izteklo. Spet so mi našopali umetne,ki so trajali pr. 45 min. Še preden sem začela potiskat, sem izrazila željo da bi rodila sede ali polsede, ker pri iztisu nisem dovolj močna, če ležim na hrbtu , pa noge držim pod koleni. Takoj je dvignila posteljo v polsedeč položaj, tako kot pri drugem porodu sem mela probleme z držanjem nog, zato je babca predlagala da eno dam na njeno ramo, drugo pa mi je držala druga babca. Tako sem iztisnila 3. otročka v 15 min, težkega čez 4kg, nič rezana ali strgana, zakar se imam za zahvalit strokovnemu vodstvu te babice. 
Lahko pa si predstavljate kakšne hormone imamo ženske po porodu - vsaka najmanjša stvar te spravi v jok, še posebej, če z otrokom ni vse vredu. 
