Pravilno ukrepanje v prvih minutah po nesreči lahko pomembno vpliva na njen izid, zato je dobro, da starši poznamo vsaj osnovne postopke prve pomoči pri otroku. (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko otrok pade in se udari, se začne dušiti s koščkom hrane ali nenadoma dobi krče, za dolg razmislek ni časa. Starši moramo v nekaj trenutkih oceniti, kaj se dogaja in kaj storiti.

Ni treba, da znamo na pamet celoten priročnik prve pomoči. Dobro pa je poznati nekaj osnovnih postopkov, ki lahko v najresnejših primerih rešijo življenje.

Pomembno je tudi vedeti, kdaj situacije ne moremo obvladati sami. V Sloveniji ob življenjski ogroženosti pokličemo 112. Operaterju povemo, kdo kliče, kaj in kje se je zgodilo, koliko je poškodovanih, kakšne so poškodbe in kakšno pomoč potrebujemo. Nato sledimo njegovim navodilom.

1. Otrok se duši

Če otrok kašlja učinkovito, ga spodbujamo h kašlju in ga opazujemo. V usta mu ne segamo na slepo, saj lahko tujek potisnemo še globlje.

Drugače je, če otrok ne more učinkovito kašljati, govoriti, jokati ali dihati.

Pri dojenčku ga obrnemo na trebuh in položimo na svojo podlaket tako, da je glava nižje od telesa. Do petkrat ga udarimo med lopaticama in po vsakem udarcu preverimo, ali se je tujek sprostil. Če se ni, dojenčka obrnemo na hrbet in izvedemo do pet stisov prsnega koša. Postopka izmenjujemo.

Pri otroku, starejšem od enega leta, prav tako najprej izvedemo do pet udarcev med lopaticama. Če niso uspešni, sledijo stisi trebuha. Postopka izmenjujemo, dokler se dihalna pot ne sprosti oziroma dokler je otrok pri zavesti.

Če otrok izgubi zavest, pokličemo 112 in začnemo temeljne postopke oživljanja.

2. Otrok se ne odziva in ne diha normalno

Otroka najprej ogovorimo in preverimo, ali se odziva. Ne stresamo ga. Če se ne odziva, sprostimo dihalno pot in največ deset sekund preverjamo, ali normalno diha.

Če ne diha normalno, izvedemo pet začetnih umetnih vpihov in začnemo oživljanje. Pri otroku se po smernicah Rdečega križa Slovenije nadaljuje s 15 stisi prsnega koša in dvema vpihoma.

Pokličemo 112 oziroma, če je z nami še kdo, naj druga oseba pokliče pomoč in prinese avtomatski zunanji defibrilator (AED), če je ta na voljo.

Pri otrocih je zastoj srca pogosto posledica težav z dihanjem, zato imajo začetni vpihi še posebej pomembno vlogo.

Teoretično znanje je koristno, vendar je oživljanje najbolje osvojiti na praktičnem tečaju prve pomoči, kjer lahko pravilno tehniko tudi vadimo.

3. Otrok pade in se udari v glavo

Večina otroških udarcev v glavo se konča z buško in jokom, toda nekatere poškodbe zahtevajo zdravniško pomoč.

Po udarcu otroka opazujemo. Pozorni smo predvsem na spremembe zavesti in vedenja.

Nujno pomoč potrebujemo, če otrok izgubi zavest ali ga težko zbudimo, je izrazito zmeden ali nenavadno zaspan, ima težave z govorom, ravnotežjem ali vidom, dobi krče, večkrat bruha, ima hud oziroma vse močnejši glavobol ali se njegovo stanje slabša. Opozorilni znak je tudi bistra tekočina ali kri iz ušesa oziroma nosu po poškodbi.

Če sumimo na poškodbo vratu ali hrbtenice, otroka po nepotrebnem ne premikamo in pokličemo 112.

4. Otrok močno krvavi

Pri močni zunanji krvavitvi je najpomembneje, da jo čim prej ustavimo.

Na rano položimo sterilno gazo ali čisto tkanino in močno ter neposredno pritisnemo na mesto krvavitve. Če nimamo ničesar drugega, lahko pritisk izvedemo tudi neposredno s prsti oziroma roko.

Otroka pomirimo ter ga posedemo ali poležemo. Pri veliki izgubi krvi lahko otrok postane bled, slaboten, zaspan ali zmeden.

Če je krvavitev obilna, je ne moremo ustaviti ali otrok kaže znake slabšega splošnega stanja, pokličemo 112.

Če je v rani zapičen predmet, ga ne vlečemo ven.

5. Otrok se opeče

Pri opeklini najprej odstranimo vir poškodbe in poskrbimo, da je okolje varno.

Opečeni del telesa čim prej hladimo s hladno tekočo vodo. Rdeči križ Slovenije priporoča hlajenje vsaj 20 minut oziroma dokler bolečina ne popusti.

Oblačila, ki niso prilepljena na kožo, lahko previdno odstranimo. Tkanine, ki se je prijela opečene kože, ne trgamo.

Na opeklino ne nanašamo olja, masla, krem ali drugih domačih pripravkov. Prav tako ne prediramo mehurjev. Po hlajenju lahko opeklino sterilno pokrijemo.

Pri večjih ali globokih opeklinah, opeklinah obraza oziroma dihal, električnih in kemičnih opeklinah ter kadar smo v dvomih o resnosti poškodbe, poiščemo zdravniško pomoč.

6. Otrok zaužije nekaj strupenega

Zdravila, čistila, kapsule za pranje perila, kemikalije, alkohol, strupene rastline in druge snovi so lahko za majhnega otroka nevarne že v majhnih količinah.

Če sumimo na zastrupitev, skušamo ugotoviti, kaj je otrok zaužil, koliko in kdaj. Embalažo ali ostanek snovi shranimo, saj je ta podatek pomemben za zdravstveno osebje.

Otroka brez strokovnega navodila ne silimo k bruhanju in mu na lastno pest ne dajemo domačih »protistrupov«.

Če ima otrok težave z dihanjem, motnje zavesti, krče ali druge resne simptome oziroma obstaja možnost nevarne zastrupitve, takoj pokličemo 112 in sledimo navodilom zdravstvenega osebja.

V Sloveniji se z zdravljenjem zastrupitev in strokovnimi smernicami na tem področju ukvarja Center za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana.

7. Otrok dobi vročinske krče

Vročinski krči se najpogosteje pojavljajo pri majhnih otrocih ob povišani telesni temperaturi in so za starša lahko zelo pretresljivi.

Med krčem otroka ne držimo na silo. Iz njegove bližine odstranimo predmete, ob katere bi se lahko poškodoval, in zaščitimo njegovo glavo. Pomembno je tudi, da pogledamo na uro in spremljamo, koliko časa krč traja.

V usta mu ne dajemo ničesar. Ne žlice, prstov, zdravila ali drugega predmeta.

Ko krči prenehajo, otroka, ki diha, namestimo v bočni položaj in spremljamo njegovo stanje.

Ob prvem vročinskem krču je potrebna zdravniška ocena. Nujno pomoč pokličemo predvsem, če krč traja dlje časa, se ponovi, otrok težko diha, se po krču ne prebuja oziroma se njegovo stanje ne izboljšuje.

Najpomembnejše pravilo: najprej varnost, nato ukrepanje

Nesreča z otrokom je za starša ena najbolj stresnih situacij. Prav zato pomaga, če osnovnih postopkov ne spoznavamo prvič šele takrat, ko jih potrebujemo.

Pri vsaki nesreči najprej preverimo, ali je okolje varno tudi za nas. Nato ocenimo otrokovo odzivnost in dihanje ter ukrepamo glede na njegovo stanje.

In kadar je otrok življenjsko ogrožen ali nismo prepričani, kako resno je njegovo stanje, pokličemo 112. Operater oziroma zdravstveno osebje nam lahko tudi pove, kako ukrepati do prihoda reševalcev.

Prve pomoči se namreč ne učimo zato, da bi nadomestili zdravnika ali reševalca. Učimo se je zato, da znamo pomagati v tistih prvih, pomembnih minutah, preden strokovna pomoč pride.