On je oče. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

V Zdravstvenem domu naju pokliče zdravnica in doda »le en starš lahko vstopi«, nakar v ordinacijo vstopi mož z nosilko, v kateri je najin enomesečni dojenček. »Samo en starš lahko pride,« ponavlja zdravnica, mož pa zapira vrata ordinacije in prikimava z glavo, da razume navodila. No, tudi on je starš, kajne?

Slaba zvočna izolacija mi omogoča, da slišim pogovor, ki se nadaljuje v ordinaciji, med drugim vprašanje zdravnice: "Ste prepričani, da mama ne bo prišla?" Mama ve bolje." In morda mame res vedo bolje, a to ne pomeni, da morajo vedno narediti vse. Analiza republiškega zavoda za statistiko pravi, da pri nas očetje s svojimi otroki preživijo v povprečju 11 minut na dan (dramatična pavza ... bobni!). V dnevu, ki ima 1440 minut. To je manj kot 1% časa na dan.

Iz porodnišnice sem prišla s precejšnjo prednostjo pred možem. Več dni sem preživela sama z dojenčkom, poleg tega, da je devet mesecev rasla v meni in da sem jo rodila, jo držala v naročju, ko je bila še s popkovino pripeta na mojo maternico, in da sem od tega trenutka jaz njen vir hrane, tekočine in tolažbe – moja vloga v otrokovem življenju je nedvomna. Mame so najpomembnejše, nenadomestljive, kaj pa očetje? Kakšna je njihova vloga v življenju otrok?

PREBERITE TUDI: Kako otroku izberemo priimek?

Na istem hodniku Zdravstvenega doma, kjer čakam, slišim mamo, ki poskuša otroka prepričati, da ji prisluhne, in izgovarja znano »da ne bom poklicala očeta!«.

Ko razmišljam o najinem prejšnjem mesecu življenja, v katerem je moj mož zamenjal več plenic kot jaz, opral več pokakanih ritk, zagotovo večkrat steriliziral stekleničke in bil edini, ki je likal plenice – ne morem si predstavljati, da bi kdaj rekla to ali podobno in otroku grozila z njenim očetom, kot s kaznijo.

Prve dni sva skoraj dirjala v posteljo, ko se je zaslišal otroški jok, čez čas pa sem se odločila, da štafeto pri vseh dejavnostih, v katerih nisem nujna, predam očetu. Sedaj mi je bolj v veselje možev glas, ki s sladkim glasom govori kakšno neumnost, da animira dojenčka, medtem ko jo previja, kot pa da jo previjam sama. Gledam, kako jo skrbno briše po menjavi plenice po navodilih patronažnih sester, da naj dekleta brišejo od spredaj nazaj. Ponovno se zaljubim vanj, ko si piha po rokah in jih drgne, da bi jih ogrel, preden se dotakne še vedno luskaste kože najinega otroka.

PREBERITE TUDI: Splet je poln informacij, ki nosečnice in novopečene starše samo zmedejo

Ker sva se odločila, da bova dojenčka hranila izključno z materinim mlekom, sem nenehno potrebna doma in z dojenčkom, kar zna biti utrujajoče, sploh ponoči, ko se otrok vsake tri ure zbuja, da bi jedel. Zato sva se midva razdelila v nočne izmene - jaz jo dojim ob treh zjutraj, on jo hrani z mojim mlekom po steklenički ob šestih, dokler spet ne vstanem ob devetih.

Ne more je negovati, kar pomeni, da je pogosto ne more potolažiti, lahko pa naredi vse ostalo kot jaz. V starševstvu smo enakovredni ali pa si vsaj prizadevamo za to.

"Čudovito je, da imaš moža, ki ti tako zelo pomaga," komentira zdravnica, medtem ko moj mož oblači najino hčerko, jaz pa stojim ob strani. Po glavi mi gre tvit: "Ni moj otrok, najin je. In ne pomaga, on je oče.«

Pošljejo naju v naslednjo ordinacijo po cepivo, kjer spet velja pravilo enostarševstva in spet vstopi moj mož, jaz pa ostanem spredaj, soočena z zmedenimi in obsojajočimi pogledi drugih staršev. Počutim se kot nesposobna mama – gotovo mi nekaj manjka, zato mora oče vstopiti z otrokom.

PREBERITE TUDI: Zdaj, ko imam otroke, pogrešam ... teh 50 stvari

Ženske smo pogosto zaradi vsega, kar smo se naučile od svojih mam in babic, nagnjene k temu, da se prerivamo in prevzemamo dela, ki so v družbi označena kot "ženska", očetom pa pustimo malo prostora. »Daj mi, bom naredila hitreje/bolje/lažje« sem hotela reči vsakič, ko je mož narobe oblekel plenico ali se mučil z bodijem, ki je bil oblečen čez glavo. Težko je stati ob strani in ne storiti ničesar, še posebej, če v tistem trenutku otrok začne jokati. A nujno je predvsem zaradi naših otrok – njihovega psihičnega zdravja, samospoštovanja, razvoja socialnih kompetenc, da tudi očetom omogočimo prostor, da so tudi starši – enakopravni udeleženci pri vzgoji otrok in ne le pomočniki.

Vir: Ringeraja.rs/Avtor: Maša Đurić, Zadovoljna.nova.rs