|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Alo alo, prišel je Rene!

DrejcDrejc, 24.1.2010
Naj omenim, da mi je v petek odpadel čep – precej sluzi s krvavimi nitkami vmes. V soboto sem se na veliko sprehajala po hribčkih.
Ključne besede:

image
/11


Naj omenim, da mi je v petek odpadel čep – precej sluzi s krvavimi nitkami vmes. V soboto sem se na veliko sprehajala po hribčkih. Na sončno nedeljo pa sva z dragim še veselo pohajala naokoli, popoldne pa sva si po pici privoščila ''izležavanje'' na kavču. Prebudim se tam okoli dnevnika in spet imam popadke, najprej pomislim, da so pač enaki kot že zadnja dva meseca, ko se je telo pripravljalo na akcijo. Ampak bolečina je bila intenzivnejša in bolelo je tudi v križu. Opa, kaj pa zdaj to? Pomislim, da bodo krive prebavne motnje in opoldanska pica … Ampak zadeva se v kratkem času ponovi kar na pet minut in spet in spet in … potem na 20 minut, pa na 10, prav zmedeno je bilo vse skupaj, ampak zmeraj intenzivneje. Rečem mojemu dragemu, da se nekaj čudnega dogaja in če v kratkem ne poneha, bo treba it v porodnišnico preverit, kaj je to. Lepo na easy sva šla pod tuš, dragi me je »sfriziral«, oprala sem si glavo, potem sem – za vsak slučaj ali pa tudi že zares – spakirala torbo za porodnišnico, postavila sva stojalo in naredila nekaj skupnih fotk s trebuščkom, no jaz pa sem postajala že neučakana in zmeraj bolj se mi je zdelo, da je to to, saj je bolečina postajala intenzivnejša iz minute v minuto.

V porodnišnico sva prispela okoli 22. ure. Pred vhodom sem se držala za presredek, saj se mi je zdelo, da mi bo otrok kar padel ven. Sprejme me sestra, ki me samo vpraša, če imam popadke, rečem, da verjetno ja, ona mi da v roke tisto seksi spalno srajco in reče, naj se grem stuširat in preobleč. Seveda sem se le preoblekla, začudena, da niso najprej vsaj preverili, če res imam popadke … Na hlačkah sem opazila krvav madež – spet nekaj novega. Očitno gre zares, sem pomislila. Potem so me pustili kakšnih 10 minut čakat na hodniku, nato pa na CTG, ki je takoj začel kazat redne popadke, skoraj na minuto in lady v zelenem je rekla, da sem že praktično čisto odprta. Nič o centimetrih, žal.
Medtem je moj dragi spodaj na hodniku doživljal nočno moro, v poltemi je glasno tiktakala stenska ura in iz nadstropja se je slišalo krike rojevanja…

Ob 23. uri sva se spet srečala, tokrat v porodni sobi. Prav seksi je bil v tisti zeleni opravi, mislim, da je zgrešil poklic. Porodna soba pa, no ni bila tako hudo sterilna, kot sem si jo predstavljala. Pridušena svetloba stoječe svetilke, nežna glasba, razni pripomočki (žoga, ''ribstol'', debela telovadna blazina, na kateri se baje da tudi roditi…).
Popadki so bili že prav neudobni, oklepala sem se ročaja postelje, medtem pa me je babica spraševala neumna vprašanja, kot recimo, kdaj sem dobila prvo menstruacijo. Halooo? Potem je vse potekalo tako hitro, pa čeprav se je tako vleklo… Nihče ni omenil, koliko sem zares odprta in kako napreduje porod, ampak slišati je bilo, kot da se zadeva lahko zgodi še isti dan, pred polnočjo. Malemu pa zgleda še ni bilo za pokukat na svetlo, pa je še raje malo notri počakal. Nekje na začetku mi je babica predrla mehur in vroča voda je stekla iz mene. Dihanja sem se naučila ekspresno, kakor mi je pokazala babica, tako da vsa panika glede učenja dihanja v materinski šoli je odveč. Popadek sam je težko opisati, zdaj razumem vse tiste, ki mi ga poprej tudi niso znale predstavit. V bistvu že v odmori med popadki nisem vedela, kakšna bo bolečina, sproti sem jo pozabljala. Vedela sem le, da moraš bit sproščen in med vsem procesom se nisem niti enkrat 'zakrčila', le z rokami sem se morala zmeraj nečesa oklepat. Popadki so bili intenzivni na levem ali desnem boku, na hrbtu pa precej manj. Nekje vmes sem se sprehodila do ''ribstola'' ob steni in kakšnih 10 popadkov prečepela – res, da te utrudi, je pa zanimivo, ker se oklepaš prečk in gravitacija lahko dela svoje tam spodaj.

Moj dragi mi je med popadki masiral križ in mi pihal za ovratnik, kaj veliko spodbude pa nisem potrebovala, saj sem se raje osredotočala na lastno telo, kot pa na besede drugih.

In ko je šlo zares, je babica mojemu dragemu tam nekje v mojem telesu pokazala otrokovo glavico – tako, zdaj pa samo še finale. Pogrnili so zeleno plahto pod moje noge in v sobi se je naenkrat pojavilo še kup žensk. In v tej zadnji fazi, ko si na hrbtu, s sicer dobro privzdignjenim telesom, mi je kar nekako zmanjkovalo moči za tisti zadnji iztis. In tudi daljša pavza med popadki mi je takoooo prijala, čeprav sem vedela, da podaljšuje porod. Med iztiskanjem mi je babica z masažo raztegovala ustje in to je bil res čuden občutek, prav motil je moje potiskanje. Dobila sem en umetni popadek za veliki finale. Nekje vmes pa sem samo slišala … ''ck ck''! In čisto neznaten občutek, da so me prerezali.

In o ja, pa še kako se znam zadreti! Prvič, ko sem iztisnila iz sebe prav živalski zvok, sem se sama sebi začudila. O mama! In nekajkrat je še spontano zavrelo iz mene, ena izmed sester se je namučila in mi potiskala zgornji del trebuha z vso silo navzdol, in potem, ojej, potem sem zagledala glavico! Bolečina pri iztisu ramen je še enaka, vse ostalo pa kar zdrsne ven. Zgodilo se je ob 1 uri in 7 minut, na ponedeljek, 10. aprila 2006.
In tam je pristal, pod mano, najin otrok, čudne barve, čudne oblike glavice, ampak najin, najin, najin! Zajokal je, na glavici je še imel belo sluz. Nisem si predstavljala, kakšen bo občutek, ko mi ga bodo položili na prsi in še zdaj ga ne znam opisat. Zakrili so ga pod mojo srajčko in glavica je kukala iz mojega dekolteja, kako simpatično, in oba z malim sva čisto tiho uživala v telesnem stiku. Spomnim se, da sem rekla, da ima glavico kot tisti kipi z velikonočnih otokov in da to bomo pa morali enkrat v živo it pogledat.

Častno delo rezanja popkovine je seveda opravil ati – tresočih rok, in ni se mogel načuditi, kako močna in čudne barve da je ta stvar. Zadnji del poroda je iztis posteljice, mačji kašelj, potem pa ah, šivanje. Sama misel na to me je kar malo prestrašila, bolj kot sam porod. Dobila sem nekaj pikov protibolečinskega sredstva okoli rane. Ogromna zakrivljena igla je švigala med mojimi nogami in zategovala šive, kot da mi hoče odtrgati dno… Ampak no, misel, da je vsega hudega konec, me je pomirjala. Medtem se je v kotu sobe v atijevi prisotnosti in ob fotografskem dokumentiranju odvijalo čiščenje in preverjanje najinega sinka. Ati ga je dobil v naročje, osebje se je odstranilo in naenkrat smo ostali čisto sami, mi trije, skoraj brez besed, začudeni drug nad drugim, polni v bistvu neopisljivih in zmedenih čustev. Drobno bitjece je hitro zaspalo in babica je rekla, da ga ne bi budili za dojenje, ker je očitno zelo utrujen. Tri urce so nas pustili, da si spet postavimo svet na noge, sine je trdno spal, ati ni prav dobro vedel, kaj početi, mamica pa je ležala na porodni postelji in kar ni mogla verjeti, da je že vse mimo.
Za vse tiste, ki vas je strah poroda – naj povem, da sem doživela takšen potek poroda, kot sem si ga želela. Rekla bi, da velik del poroda opraviš že med nosečnostjo – s sproščenim odnosom do dogajanja v tvojem telesu in predvsem z normalnim življenjskim ritmom – da se dosti gibaš. Porod ni noben bau bau, bolečina je minljiva, začasna, nanjo pozabiš že naslednji trenutek brez bolečine. Naše telo je ustvarjeno za rojevanje otrok – vsaka stvar je na svojem mestu. V porodnišnici pa je osebje, ki ti pri tem samo pomaga. Poslušajte svoje telo, naj vam ono pove, kako je prav, ne vaši prestrašeni možgančki.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Prepovedana opravila za nosečnice
Čeprav so nosečke nagnjene k temu, da morajo pred porodom do potankosti urediti svoje gnezdece, je priporočljivo, da se ...
12
Majhne skrivnosti za lažji porod
Spoznajte trike, ki lahko ženskam pred in med porodom zelo pomagajo!
11
Zakaj je trebuh v drugi nosečnosti večji?
Zakaj imajo nekatere ženske večji trebuh v drugi nosečnosti in zakaj se hitreje pokaže?
5
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
5



Seks v nosečnosti: najpogostejša vprašanja
Zbrali smo nekaj najpogostejših vprašanj o seksu v nosečnosti in namesto vas vprašali ginekologa.
Koriščenje letnega dopusta po starševskem ...
Ko se bliža konec starševskega dopusta, večino mamic zanima, kdaj in kako lahko porabijo še svoj letni dopust, da ta ne ...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?