|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BEREMO: Zakaj skačem

Helena Primic, 27.1.2018
Čudovita knjiga o avtizmu, ki jo je napisal trinajstletni deček s hudo obliko avtizma in bi jo moral prebrati vsak starš - ne le starši avtističnih otrok -, saj nas s svojim glasom iz tišine avtizma uči sprejemanja drugačnosti.

image
So avtistični ljudje res raje sami kot v družbi?
/21


Zakaj ljudje z avtizmom govorite tako glasno in čudno?, Zakaj tako čudno premikate roke in noge?, Zakaj se tako radi vrtite? in Zakaj se ne zmenite za nas, ko se pogovarjamo z vami?

Na ta in še na desetine drugih vprašanj, ki mučijo tako starše avtističnih otrok kot tiste, ki otroke in odrasle z avtistično motnjo le srečujemo v šoli, na igrišču ali v trgovini, v knjigi Zakaj skačem: glas dečka iz tišine avtizma odgovarja trinajstletni avtistični deček in avtor knjige Naoki Higašida.

 

Avtistični junaki

"Upam, da tudi to pisanje pomaga izbiti opeko ali dve iz stene nerazumevanja in osame, s katero so pogosto obdane osebe s posebnimi potrebami. Pomoč je tisto, kar veča njihovo samostojnost in neodvisnost: da v vse večji meri zmorejo, česar prej niso zmogle ali kar so zmogle le z velikim naporom," v spremni besedi knjige, ki je izšla pri Mladinski knjigi, piše dr. Apolonija Klančar.

Da je življenje v glavi in telesu avtista zares izjemno težko in junaško, nam v uvodu predstavi že angleški pisatelj David Mitchell, tudi oče avtističnega sina: "Predstavljajte si, da potem ko ste izgubili sposobnost sporazumevanja, naenkrat odide še glavni urednik, ki upravlja vaše misli. Brez kakršnegakoli opozorila je pravkar odšel tudi do zdaj še nepoznani urednik, ki je nadzoroval delovanje vaših čutil. Nenadoma vas preplavijo valovi čutilnih dražljajev, ki prihajajo iz okolice. Ker jih nihče več ne nadzoruje in ne odbira, kaj je pomembno in kaj ne, se utapljate v nepregledni množici dražljajev, ki jim ni ne konca ne kraja."

In kako ljudje z avtistično motnjo sploh lahko (pre)živijo, če nimajo teh dveh urednikov, s katerima nas genetika običajno obdari kot z naravno in neodtujljivo pravico? "Vse življenje se trudijo in učijo, kako posnemati delo teh urednikov. To pa je fizično in čustveno naporno Sizifovo delo titanskih razsežnosti, delo za herkule. Če ljudje z avtizmom, ki ga stalno opravljajo, niso junaki, potem res ne vem, kaj je junaško delo - ne glede na to, da avtistični junaki sploh nimajo druge izbire," odgovarja Mitchell.

 

Normalen in potreben

In kaj o svojem odnosu do avtizma pove sam Naoki? "Življenje s posebnimi potrebami je tako depresivno in tako neizprosno. Včasih sem zato mislil, da bi bilo daleč najboljše, če bi tudi sam lahko živel kot normalna oseba. Danes pa bi se odločil drugače. Tudi, če bi kdo iznašel zdravilo za avtizem, bi se najverjetneje odločil, da ostanem tak, kot sem. In zakaj sem tako spremenil svoje mnenje? 

Če vam povem čisto na kratko, spoznal sem, da se mora vsako človeško bitje - pa naj ima posebne potrebe ali ne - potruditi, da stvari opravi najbolje, kot zmore in zna. To prizadevanje, da bi bili srečni, nas vodi do sreče. Veste, za nas je življenje z avtizmom nekaj normalnega. Tako ne moremo zagotovo vedeti, kako je biti "normalen na vaš način. Če se lahko naučimo, da imamo radi sami sebe in se sprejemamo, je verjetno dokaj nepomembno, ali smo normalni ali avtistični, vsaj meni se tako zdi," kot star modrec odgovarja danes 25-letni japonski pisatelj in pesnik Higashida Naoki, ki je to knjigo objavil pri trinajstih letih, napisal pa s pomočjo posebnih tabel s črkami in drugimi znaki, ki jih raje uporablja kot tipkovnico, saj vsebujejo manj motečih elementov.

In kot nas v zadnjem poglavju spomni vse prebivalce Zemlje: "Meni se zdi, da so ljudje z avtizmom rojeni izven običajnih pravil civilizacije. To je seveda samo moja izmišljena teorija, vendar mislim, da smo zaradi vseh teh pobojev in morij na svetu in zaradi uničevanja planeta, ki ga počne človeštvo, v zelo veliki krizi. Avtizem je nekako izrastel iz vsega tega. Če lahko naša navzočnost tukaj drugim ljudem na svetu pomaga, da se spomnijo, kaj je resnično pomembno na Zemlji, potem zaradi tega čutimo tiho zadovoljstvo.


Več o knjigi Zakaj skačem najdete tukaj.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

BLOG: Danes sem slaba mama
Slaba mama. Danes sem slaba mama. Zjutraj sem ti oblekla prvo stvar, ki mi je prišla pod roke, niti pogledala nisem ali ...
11
BLOG: Nakupovanje ni "čas za mamo"
Tuširanje ne bi smel biti odmor, nakupovanje in pregled pri zdravniku prav tako ne. To so osnovne potrebe, ampak izgleda...
6
Pomladno potepanje s kolesom
Pomlad prinaša toplejše sončne žarke. Vremenske razmere, primerne za gibanje zunaj, koristijo tako staršem, kot njihovim...
5
Počnite to, da se bo vsak vaš otrok počuti...
S temi preprostimi, a učinkovitimi načini boste zagotovili, da se bo vaš otrok (oziroma vsi vaši otroci) počutil nekaj p...
4



BLOG: Od hiše do hiše, od vrat do vrat ...
Včasih se mi zdi, kot da je tudi pust postal instanten. Hitro po kostum v najbližjo trgovino, malo naokrog po sladkarije...
Mama, otroci so bili mirni, dokler nisi pr...
Si že kdaj slišala od svojega partnerja: Otroci so bili ves dan dobri in poslušni, a ko so te zagledali, so se začeli je...