|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Absurdnost kaznovanja

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 3.12.2019
Ali se bo otrok v tiste pol ure, ko bo za kazen, ker je sestri govoril grde besede, sedel v svoji sobi, zares naučil kaj novega o svoji jezi in kako bi jo lahko naslednjič bolj konstruktivno izrazil?!

image
Kaznovanje ruši povezanost, zaupanje in kakovost odnosa.
/11


Če na semaforju zapelješ čez rdečo luč, lahko povzročiš hudo prometno nesrečo in celo umreš. V "najboljšem" primeru pa jo odneseš brez denarne kazni in kakršne koli neprijetne posledice. Naravne posledice, ki bi te zagotovo za vse življenje naučila, da v prometu ne vozimo čez rdečo.

In enako velja v vzgoji - otroke je v primeru neprimernega vedenja treba kaznovati, da bodo vedeli, da imajo njihova dejanja določene posledice. In da torej ne morejo početi vsega, kar se jim zazdi. Saj se svet vendarle ne vrti le okrog njih ter njihovih želja in idej.

Tako razmišlja veliko staršev, ki jih srečujem tako v življenju kot pri svojem delu.

 

Na prvi pogled je takšno razmišljanje povsem logično in upravičeno. Konec koncev tudi kriminalci gredo za kazen v zapor. Da se bodo naučili, da v današnji družbi njihova kriminalna dejanja niso sprejemljiva.

Toda tako kot pri kriminalcih je pogosto tudi pri vzgoji - kazen jih očitno nič kaj prida ne nauči, saj je slaba polovica zapornikov povratnikov, otroku pa je treba sčasoma kazen vse bolj zaostrovati, da še "deluje".

 

No, pa smo tam - pri delovanju kazni oziroma njenemu osnovnemu namenu. Ker nisem strokovnjakinja za delikvente in kriminalce, bom ostala kar pri otrocih.

Kaj pravzaprav hočemo otroka s kaznijo naučiti? Da določeno njegovo vedenje ni sprejemljivo in pričakujemo, da bo naslednjič ravnal drugače. Simpl kot pasulj.

Toda, ali s tem, ko otroka kaznujemo, to zares storimo?

 

Pa dajmo ta naš problem še nekoliko bolj zakomplicirat. Recimo, da sama nisem zadovoljna z določenim partnerjevim vedenjem oziroma je zame Heleno takšno njegovo vedenje povsem nesprejemljivo.

Katera pot mi bo prinesla boljše rezultate - da partnerja kaznujem tako, da mu odvzamem pozornost, ljubezen, seks... , ali da se z njim odkrito pogovorim ter mu spoštljivo povem, kaj čutim in katero njegovo vedenje je zame nesprejemljivo?

Veliko žensk in moških pogosto prakticira prvo možnost, v kateri si mora partner ljubezen tako rekoč prislužiti s "pravilnim" vedenjem, izgledom, razmišljanjem ... kar pač partner pričakuje od svojega "pravega" partnerja. Seveda vemo, da takšno prikrito izsiljevanje, ki vsebuje vse elemente kaznovanja, ne prinaša nič dobrega v odnos, temveč partnerja le vse bolj oddaljuje, ustvarja bolečino in zamere ter ruši osnovno varnost v njunem odnosu.

 

In enako velja v odnosu do otroka.

 

Če otroka dosledno in dovolj ustrahovalno kaznujemo, bomo zares imeli otroka, ki nas bo pridno ubogal in se pred nami vedel točno tako, kot od njega pričakujemo. Toda izgubili bomo otrokovo zaupanje, sproščenost, spoštovanje in ljubezen.

Pa ne samo to - ko se bomo ozrli drugam, bo otrok v odsotnosti našega pogleda in nadzora počel vse to, kar smo mu prepovedovali in za kar smo ga kaznovali.

Kar pomeni, da ga s kaznijo v resnici nismo prav nič naučili!

Pardon, ne bo držalo, ene reči smo ga zelo dobro naučili in sicer naslednjega življenjskega pravila, ki ga bo gotovo pridno uporabljal v življenju in svojih odnosih tudi, ko bo odrasel:

Če želiš, da te sprejmem in imam rad, se moraš vesti točno tako, kot jaz hočem. Ker ni važno, kaj ti čutiš in si želiš, pomembno je, da si točno takšen, kot jaz menim, da moraš biti!

 

"Pa saj mu nisem rekel, da mora stati na koruzi v kotu, le risank ne sme gledati, ker je sestri govoril grde besede," so obupani starši, ki enostavno ne vidijo absurdnosti kaznovanja.

Takšne po navadi vprašam: Ne glede na to, ali je gledanje risank "naravna posledica" žaljivih besed v odnosu do sestre (kot na primer polomljen telefon, ki je naravna posledica otrokovega izražanja jeze, zaradi katere je otrok telefon zalučal na tla), ali je kaznovanje otroka oziroma odvzem risank zares najboljši način, kako otroka naučiti samokontrole, ko si jezen na sestro?

Ali se bo otrok v tiste pol ure, ko bo jezen in žalosten sedel v svoji sobi, ker ne sme gledati risank (sestra pa jih na primer lahko, saj ni bila "poredna"), zares naučil kaj novega o svoji jezi in kako bi jo lahko naslednjič bolj konstruktivno izrazil?

Otrokove misli bodo verjetno šle v to smer: Sovražim sestro! Najprej me tako razjezi, da ji iz jeze govorim grde besede, sedaj pa še lahko gleda risanke, čeprav ni nič manj kriva za vse skupaj kot jaz. Naj kar bo pridna punčka, jaz se pa več ne bom igral z njo. Mama in oče pa itak nimata pojma. In me sploh nimata rada, saj nobenega ne zanima, kaj jaz čutim.

Vem, da sestri ne bi smel govoriti grdih besed, toda ona pa mene lahko zafrkava in jezi?! Ne maram svoje družine, ker me nihče nima zares rad, saj moram sedaj sam sedeti tukaj v sobi, oni se pa lahko skupaj zabavajo. Sploh jim ni mar, kako se počutim ...

 

Kaj smo torej zares storili, ko smo otroka kaznovali? Če strnemo vse zgoraj omenjene otrokove občutke, ki jih nikakor ne smemo jemati zgolj kot občutke užaljenega "kriminalca", je rezultat le eden: Porušili smo povezanost, zaupanje in kakovost odnosa z otrokom.

In poleg tega otroka tega, kar smo ga s kaznijo hoteli naučiti, sploh nismo naučili. Zelo verjetno bomo tovrstno vedenje s kaznovanjem celo okrepili, saj se nam bo otrok takrat, ko nas ne bo ob njem, hotel nekako maščevati - tako, da bo počel točno to, kar smo mu prepovedali.

Da tega, da s kaznovanjem dobesedno vzgajamo preračunljivca in lažnivca, niti ne omenjam. Velika je namreč razlika, če nečesa ne storimo zato, ker nas je strah kazni, ali zato, ker globoko v sebi verjamemo, da to ni dobro za nas. In kar se nauči Janezek, Janez zna. Delovati iz strahu pred kaznijo, namesto da bi deloval iz svojih notranjih prepričanj in vrednot, ki jih ne more omajati niti kul najstniška družba.

 

Iskreno priznam, da tudi mene pogosto zamika, da bi uporabila metodo kaznovanja, saj je tako zelo priročna in enostavna. Ter predvsem veliko lažja kot vse tisto pogovarjanje, pregovarjanje, pogajanje, postavljanje lastnih meja, soočanje z otrokovo (in lastno!) frustracijo, pa spet pogovarjanje in poslušanje (otroka in samega sebe) ter preverjanje, ali smo na pravi poti ... 

"Zdaj vaju imam pa zares dovolj. Če takoj ne pospravita perila, bo sledila orng kazen!"

"Mami, a pa nisi ti rekla, da kazni niso ok? A zdaj naju boš pa kar kaznovala, al' kaj?"

"Ja, vem, imaš prav. Ne vem, zakaj sploh omenjam kazen. Toda tako zelo se počutim nemočno, ker sem vama že najmanj desetkrat rekla, da pospravita perilo, pa me sploh ne upoštevata. Jaz se trudim, vama vse operem in lepo zložim, vidve si pa niti v omaro ne moreta zložiti, ko vama rečem."

"Mami, nekaj sva se igrali. Saj greva zdaj zložit, a ne Lili?," mi lahkotno odgovori starejša hči in se obe navdušeno lotita pospravljanja perila oziroma tekmovanja, katera bo prej.  

 

Jaz pa ponovno dobim še eno potrdilo več, da kazen v spoštljivi in ljubeči vzgoji nima kaj iskati.

In to tudi in predvsem takrat, ko katera od hčera naredi orng "piz...". Ravno takrat je namreč najboljši čas, da jima pokažem, koliko prave ljubezni, ki zna stati ob strani tudi v najtežjih trenutkih, premorem. Ne pa ju jezna in verjetno tudi zelo prestrašena le kaznujem.           

 


 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

7 idej za izvirne božično-novoletne voščil...
Za te voščilnice ne boste potrebovali ne veliko ročnih spretnosti, ne veliko pripomočkov. Pa vendar boste nad rezultatom...
14
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
6
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
6
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Idealen odnos s pediatrom
In prav to je tisto, kar sama poleg izjemne nežnosti, potrpežljivosti, umirjenosti ter seveda strokovnosti najbolj cenim...
BLOG: Ljubezen se ne črkuje... Ljubezen se...
Ali ste kdaj pomislili, da v resničnem življenju vse te živali, ki smo jih k sebi stiskali kot otroci, v večini niso nik...




kakovost spanca v času nosečnosti
MS TINA

https://www.ringaraja.net/forum/regproNew.asp