|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Kaj pa manjka slovenskemu šolstvu?!

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 26.2.2019
Noben še tako "pameten" in pravičniški zakon o šolstvu ne bo uspel vzpostaviti tistega pravega okolja za otrokovo učenje, če si starši in učitelji ne bomo zaupali in na tak način v šoli ustvarili prave šolske klime.

image
Kdaj bomo šolo končno preselili nazaj v naravo?
/11


Že kar na začetku priznam, da se tudi sama strinjam s starši in pedagogi, ki že vrsto let opozarjajo, da slovenski šolski sistem (pa tudi marsikje drugje po svetu) potrebuje korenito - če ne že kar revolucionarno - prenovo.

Pa ne le nekih obrobnih kozmetičnih popravkov (kot na primer uvedba devetletke, ki je otrokom na zelo hinavski način ukradla dragoceno leto otroštva!), temveč spremembe, ki bodo zarezale v samo bistvo vrednostnega sistema šolstva.

 

In če po eni strani povsem razumem razočaranje staršev tako nad šolskim sistemom kot določenimi učitelji (ki glede na svoja ravnanja do otrok niti pod razno niso usposobljeni za ta poklic), po drugi strani sočustvujem z učitelji, ki sploh ne morejo več sproščeno in motivirano opravljati svojega poklica, saj so ujeti v dvojni primež. Na eni strani jih za vsako, za kakovost pedagoškega dela zares nepomembno, birokratsko reč nadzorujejo različne komisije in avtoritete, po drugi strani pa se starši vse prevečkrat vtikamo v njihovo strokovno delo. Kot da nimajo pojma, kaj počnejo.

Nezaupanje, strah in odpor sta na obeh straneh - med starši in učitelji - zelo velika. In to seveda politika, ki ima o kakovostnem šolstvu po mojem prepričanju še najmanj pojma, po načelu Deli in vladaj pridno izkorišča. Medtem, ko se mi prepiramo, ali so šolske domače naloge zares smiselne ali ne, lahko namreč v ozadju v miru sprejemajo druge pomembne in marsikdaj veliko pomembnejše odločitve. Tudi o šolstvu.

Nikoli ne bom pozabila besed Jesperja Juula v enem od esejev o ločitvi med staršema, ki so šle nekako takole: Nobeno sodišče ne more biti tako človeško kot dva človeka, ki jima je zares mar za otroka. In podobno velja tudi, ko gre za otroke v šoli. Noben še tako "pameten" in pravičniški zakon o šolstvu ne bo uspel vzpostaviti tistega pravega okolja za otrokovo učenje, če si starši in učitelji ne bomo zaupali in na tak način v šoli ustvarili prave šolske klime. Če se ne bomo znali kot odrasle, zrele, odgovorne in empatične osebe dogovoriti, kaj zares želimo v šoli podariti našim otrokom.

 

In ker kot Familylabovka globoko verjamem v osebno govorico, bom izkoristila tale blog, da zapišem, kaj jaz kot mama, ženska, intelektualka in prebivalka sveta pričakujem od zame "idealne" šole.  

1) Sprejemanje drugačnosti. Da se moji hčerki v šoli počutita videni, sprejeti in podprti v svoji individualnosti in drugačnosti. Tudi, ko "poštrlita" izven povprečja in šolskega kurikuluma.  Zato z vsem srcem podpiram inkluzijo zares vseh otrok, ne glede na njihove intelektualne, telesne, čustvene ali vedenjske posebnosti. Ker kako naj otroke naučimo strpnega sobivanja, ko bodo odrasli, če jih ne moremo v njihovi drugačnosti niti učiti skupaj v istem prostoru?! Za takšno strokovno in empatično sobivanje otrok z včasih zelo različnimi sposobnostmi in potrebami je seveda treba zaposliti dovolj kakovosten ter številčen pedagoški in drug strokovni kader, ki bo lahko svoje delo opravljal ne le profesionalno in odgovorno, temveč tudi z žarom v očeh. In to ne samo prva tri leta zaposlitve na šoli. To je pogoj, ki ga starši, predvsem pa pedagogi in drugi strokovni delavci, ki so zaposleni v vzgojno-izobraževalnih institucijah, enostavno moramo zahtevati od politike, saj je to edina prava osnova za strpno družbo. Če kje, tukaj država ne sme niti malo varčevati, saj s tem varčuje na medosebnih odnosih v šoli, na počutju in psihičnem zdravju naših otrok, na zadovoljstvu in kakovosti dela (ter tudi zdravju!) pedagoških delavcev ter zaupanju in pristnem sodelovanju staršev. 

2) Fizična in čustvena varnost. Da se moji hčerki v šoli počutita varni - ne le fizično, temveč tudi psihično. Da se torej tudi v šoli počutita kot osebi spoštovani in vredni. Pogoj za to je seveda, da se točno tako spoštovane in vredne počutijo tudi odrasle osebe, ki so zaposlene v šoli. Otrokom lahko namreč odrasli predamo le to, kar sami premoremo. Zato je za kakovosten šolski sistem nujno potrebna čustvena podpora vseh pedagoških in drugih strokovnih delavcev, ki v šolo - tako kot starši v družino - prinesejo tudi svoje osebne čustvene rane, ki jih nato večinoma nevede prenašajo na otroke. Zato je tako zelo nesmiselno zgražanje tako nad permisivnimi starši kot nesposobnimi učitelji. V resnici tako eni kot drugi potrebujemo pomoč pri vzgoji otrok. Učenja brez vzgoje namreč ni, zato pa je šola otrokov drugi dom. Včasih celo veliko bolj prijazen in zdrav kot pravi otrokov dom. Tudi učitelji so torej zelo pomembne osebe v življenju šolarjev, zato zares ni vseeno, kakšni so njihovi medosebni odnosi in kako dobro so zanje učitelji opremljeni. 

3) Zares spodbudno okolje za učenje. Da hčerki v šoli dobita dovolj spodbud in plodnega okolja za učenje, pri čemer lahko sledita svojim interesom in zanimanjem. Da si torej lahko sami izbirata, o čem se bosta učili oziroma katero področje bosta v družbi modrih mentorjev-učiteljev raziskovali. Priznam, osebno mi je zelo blizu koncept svobodne šole, v kateri si otrok vsak dan sproti izbira, kaj se bo učil oziroma katere svetove bo spoznaval. Seveda sprejmem, da so otroci različni in jim verjetno ustrezajo različni načini učenja, toda zagotovo je vsem skupno to, da se najraje, najlažje in najbolj učinkovito učijo o stvareh, ki jih zanimajo. Kot to velja tudi za odrasle. Ali bo res svetovna katastrofa, če bo en otrok več risal in manj računal? Pa drug bolje spoznal živali in manj poslušal glasbo? Če bi namesto klasičnih predmetov uvedli področja zanimanja, bi se otroci mimogrede - medtem, ko bi spoznavali reči, ki jih strastno zanimajo - naučili tako pisanja kot računanja in drugih osnovnih veščin, za katere se boji večina pedagoških strokovnjakov in staršev, ki otrokom ne upajo podeliti takšne svobode glede učenja.

 4) Učenje v/z naravo. Da hčerki v šoli čim več časa preživita v naravi, ki je najboljša življenjska učiteljica. Naj otroci čim več podatkov, ki jim jih želimo predati o svetu in življenju, izkusijo na lastni koži - od mokrega in z mahom poraslega debla do tega, kako iz semena zraste rastlina. Frontalno učenje ne more prekositi izkustvenega učenja ne pri otrocih ne pri odraslih. Že zdavnaj je konec industrijske dobe, ki je zahtevala poslušne in "pridne" delavce/učence, zato končno opustimo to preživelo obliko učenja - sedečo za klopjo in uprto v učitelja pred tablo. Spustimo že tako otroke kot učitelje z rigidnega povodca, da bodo lahko svobodno tekali po življenjskem poligonu, ki ponuja toliko različnih ter veliko bolj privlačnih in učinkovitih načinov učenja. Učitelji imajo toliko idej, dopustimo jim, da sledijo svojemu poučevalnemu erosu, ki je bistvo učenja oziroma prenosa znanja.

5) Učenje na napakah in zase. Da v šolski klimi (tako med učenci kot učitelji in starši) prevladuje občutenje, da se vsi učimo zase in za svoje življenje, ne pa za ocene, ki morajo navdušiti starše in učitelje ter različne komisije. Učim se zato, da bom več znal in tako lahko še bolj originalno ustvarjal lastne umetnine. Zakaj bi otroke omejevali z ocenami in sprejemnimi izpiti, ko so še v fazi razvijajoče bube, torej v osnovni in srednji šoli? Ko gre za fakulteto, je seveda logično, da imajo sprejemne izpite, ki ocenijo, ali je bodoči študent zares dovolj sposoben in talentiran za določen poklic. Toda s točkami in ocenjevanjem pravilnih rezultatov obremenjevati mlade glave, ki se vsak dan motijo in delajo napake? Ni čudno, da so mladi vse bolj pasivni, prestrašeni, zmedeni in izgubljeni, saj si enostavno ne upajo živeti. Ali pa to naravno eksperimentalnost, ki bi jo morali izživeti v odnosu do spoznavanja sveta in življenja, izživljajo v odnosu do tistih "skritih" področij kot so alkohol, droge in seksualnost, kjer pa vendarle imajo dovolj svobode. Mar ni šolska snov veliko bolj varen poligon učenja na napakah?  

 

Morda nam pa staršem v pristnem sodelovanju z učitelji vendarle uspe slovenski šolski sistem narediti bolj prijazen otrokom, učiteljem in staršem.

 


 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

 

 

 

 

 


Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.


Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
4
Kako naj sprejmem partnerjevega otroka?
Od partnerja se lahko ločimo, od otrok se ne moremo ločiti nikoli in tako tudi novega partnerstva nikoli ne moremo posta...
4
Udarec v glavo: kako resna poškodba je?
Ko se otrok udari v glavo, je zanj in tudi za starše lahko to precej neprijetna izkušnja, ampak brez skrbi - pogosto vse...
4
Depresija pri otroku
Depresija je pogosta duševna motnja, ki ni omejena glede na starost in zavzema pomembno mesto tudi v otroški psihopatolo...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Prepovedane domače igrače v vrtcu
Otroci tega občutka domačnosti in varnosti še nimajo tako zelo ponotranjenega, da bi ga lahko prav vedno, ko jim je težk...
BLOG: Naš je shodil že pri 11 mesecih!
Zakaj nam je tako zelo pomembno, da imamo tudi v razvojnem vidiku "uspešnega" otroka?