|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Ko pridejo težki trenutki ...

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 21.7.2018
Če se v takšnem počutju starši pretvarjamo, kot da je vse ok, so otroci upravičeno zmedeni (občutki, ki jih čutijo nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo starši) in so še bolj prestrašeni.

image
Svojih težav nikar ne skrivajte pred otroki.
/11


Težka obdobja me zajamejo po navadi, ko jih najmanj pričakujem. Pa naj gre za izgubo službe, bolezen v družini, partnerske težave ali osebnostno krizo. Takrat bi bila seveda popolnoma neiskrena in neavtentična, če bi hčerkama zatrjevala, da je vse v najlepšem redu. 

Toda, koliko in kako lahko starši svoje težave razkrijemo otrokom, ne da bi jih z njimi preveč obremenili?

 

Sama sem ugotovila, da se tisti pravi trenutek, ko starejšo hčerko prosim za pogovor, ker bi ji rada povedala nekaj o sebi, vedno pojavi ob drugačnem času. Kot bi občutki in misli v meni morali dovolj dozoreti, da jih lahko podelim tudi s hčerkama. To seveda ne pomeni, da čakam na razrešitev težave, vmes pa se pretvarjam, da se nič ne dogaja. Toda ugotovila sem, da prav vedno znova čakam na nek občutek v trebuhu, ki mi pove, da je točno zdaj pravi čas za to, da svojo stisko pokažem tudi hčerki.

V takšnih najinih zelo osebnih pogovorih se trudim, da so moji stavki čim bolj kratki in jasni, da se torej ne zapletam v neke dolgovezne razlage. Pri tem seveda pazim, da je vsebina primerna hčerkini starosti, prav tako pa se zavestno spomnim, da hčerka prav vedno potrebuje zagotovitev, da se s temi težavami, ki me trenutno pestijo, aktivno ukvarjam in da jih bom v prihodnosti rešila. Da se torej njej ni treba ukvarjati z njimi, saj jih ima mama pod kontrolo.

 

Takšni težki trenutki, ko je eden od staršev (ali celo oba) izgubljen, v bolečini in morda tudi življenjsko ohromljen, so namreč že sami po sebi veliko breme za otroka. Toda, če k temu dodamo še izgubo temeljne varnosti, ki se vedno zgodi, če starši pred otroki obupujemo in izgubljamo upanje na izboljšanje, je takšna teža za otroka enostavno preveč.

To seveda ne pomeni, da je bolje, da otroku prav nič ne povemo o odraslih skrbeh, saj jih otroci čutijo tudi, če jih pred njimi skrivamo. Čutijo namreč tako našo žalost in jezo kot strah in skrbi, vse kar bolečega starši nosimo v sebi. In če se v takšnem počutju pretvarjamo kot da je vse ok, so otroci upravičeno zmedeni (občutki, ki jih čutijo nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo starši) in še bolj prestrašeni. "Le kako strašna mora biti ta težava, če se je tudi mama boji?!" si misli otrok, ki čuti, da mama ni ok, toda ga z besedami in neavtentičnim vedenjem vztrajno prepričuje, da je vse v najlepšem redu. 

 

Ko smo pa z otroci iskreni, odprti in avtentični tudi, ko nam je težko, otroku podarimo zelo dragoceno življenjsko izkušnjo in darilo: spozanje, da je življenje včasih težko in boli. Toda, če si to bolečino priznaš, se z njo soočiš in tudi z drugimi podeliš, je lažje najti pot v boljše čase.


 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Kako otroci vidijo prometne znake?
Za otroke so prometni znaki izjemno zanimivi. Očarajo jih zlasti tisti, ki vsebujejo simbole ljudi, živali in vozil. Hit...
5
Trma pri otrocih
Kdaj se pojavi tista tipična trma, ki je bolj kot za otoke nadležna za starše, in kako naj se starši soočimo z njo? »Sta...
4
Naravna pomoč pri atopijskem dermatitisu
Atopijski dermatitis po kitajski medicini pomeni, da je na koži in v telesu preveč vročine, suhosti, strupov in živčne r...
4
Jutranja jeza
Imava dva otroka, stara sta pet let in leto in pol. Skrbi me, da se včasih tako razjezim na starejšo hčerko, da jo najpr...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Otroštvo brez očeta ...
Rana, ki nastane zaradi odsotnega očeta, je velika in globoka čustvena rana. Pa če si to priznamo ali ne.
BLOG: Vsaj za dan žena bi mi lahko kupil š...
Vse to, po čemer ženske tako zelo hlepimo od svojih moških, si lahko in moramo dati tudi same. Tudi in še posebej na dan...




poletje-vrtec
Michonne RR

Ali bo vaš otrok poleti v vrtcu?