Ste vedeli, da svinje svojim pujskom med sesanjem brundajo?

/11 /11

Prebrala sem, da telo matere, ki med dojenjem svojega otroka poljublja, preko tega akta ljubezni prejme informacijo, katere snovi otrok ta hip najbolj potrebuje. Sestava njenega mleka se nato prilagodi točno tem dojenčkovim potrebam, zato je materino mleko za vsakega otroka specifično in se razlikuje tudi pri istem otroku glede na čas oziroma njegove spremenjene potrebe.

Poleg tega je dojenje veliko več kot le prehranjevanje dojenčka.

In o tem razmišljam medtem, ko dojim in opazujem svojo dobra dva tedna staro drobno punčko, prekrito z neštetimi mojimi poljubi že od prvega dne. Do moje zavesti niso prišle te informacije o pravi sestavi mleka. Edina informacija, ki se je pa močno zavedam, je, kako neskončno jo imam rada.

Nič ne diši lepše kot ta glavica in nič ni bolj milo kot ta njen nežen pogled. Tako zelo lepa je. Pravi čudež življenja.

Rojstvo oziroma novo življenje je verjetno eden največjih čudežev, kar jih je. Prav zato je vez med materjo in otrokom ena najbolj intenzivnih vezi, kar jih je.

In ob vsej sreči, ki jo občutim te dni, se znajdem sredi nekega drugega pogovora.

"Prekleta svinja, ti povem. Škornje je moral kar noter pustiti, tako se mu je mudilo, da je pobegnil iz boksa. Saj potem smo jo zrihtali, je dobila svoje. Hudič, ti povem," mi gospod iz sosednje vasi pripoveduje nedavno prigodo z veterinarjem v njegovem hlevu. 

 "Kaj pa je bilo, da je bila svinja tako napadalna?" me seveda močno zanima.

Gospod me malo postrani pogleda. 

"Ja no, kaj ste počeli? Ne verjamem, da bi kar tako brez razloga tako znorela. Je morda imela mladiče?," me zanima.

"Ja, veterinar jih je prišel 'zrihtat'."

Aha. Nič več nisem rabila slišati, vse mi je bilo takoj jasno, saj sem vedela, kaj pomeni 'zrihtati male pujske'. Dodala sem le, da bi sama na njenem mestu človeka, ki bi se mojih mladičev le dotaknil, verjetno ubila. Moška nista ničesar pripomnila. V naročju z novorojenčico sem bila verjetno kar zelo prepričljiva. In polna materinske moči. 

Toda pri srcu me je močno zabolelo in sem čutila velikansko nemoč. Že dolga leta namreč vem, da ta ljubeča vez med materjo in otrokom še zdaleč ni omejena le na človeško vrsto. Lastna je prav vsem mamam. Tudi živalskim. Pravzaprav številne živalske mame slovijo kot najboljše mame.

Ali ste vedeli, da svinje - ki jih uvrščamo med pet najbolj intiligentnih bitij na Zemlji, takoj za človekom, opicami, sloni in delfini - v naravi skrbno pripravijo gnezdo iz slame, vej, blata in listja ter svojim pujskom med sesanjem brundajo, da pujski lažje najdejo pot do seskov? In da mali pujski pogosto spijo tako, da se z rilčki dotikajo drug drugega? Ko odraščajo, jih mame svinje učijo riti, iskati hrano in si skopati kotanje, da se ohladijo v blatu. Kot človeške mame svoje dojenčke učimo jesti, govoriti in hoditi. Svinje zelo pogosto s svojimi otroci ostanejo v stiku in čredi vse življenje. In kot prava svinjska družina drug drugega branijo in ščitijo, včasih tudi za ceno lastnega življenja.

In ta inteligentna in ljubeča bitja človek zapira v kletke in betonske rešetke, kjer se doječe mame ne morejo niti obrniti. Male pujske še preden dosežejo dober teden dni veterinarji ali kar živalski gospodarji na živo kastrirajo. Čeprav mladički tulijo od bolečine, je to pač treba 'zrihtat', da njihovo meso kasneje ne bo imelo neprijetnega vonja.

Ali si predstavljate stisko svinjske matere, ki mora vse to molče gledati? Ni čudno, da katera od pogumnejših svinj ponori. Ta mali zaklad, ki je v očeh mame svinje nekaj najlepšega in najvrednejšega, kar ima ta trenutek, je človek spremenil v kos mesa.

In to ni edini žalosten del te svinjske zgodbe. To malo živalsko dete, ki z upanjem zre v svojo mamo, namreč nikdar ne bo videlo sonca in občutilo zemlje pod svojimi parkeljčki. Nikdar ne bo (iz)vedelo, zakaj ima rilec in kako naj ga uporablja. In tudi njegove mame kmalu ne bo več ob njem, da bi mu lahko pomagala ter ga zaščitila pred takšnim krutim življenjem. Najprej ju bodo namreč ločili po 40 dneh, pri šestih mesecih pa vse mladičke zvlekli iz hlevčka in pred maminimi očmi pobili, tako da bodo svinje lahko slišale njihove zadnje krike. Ali pa jih strpali na tovornjake za klavnice. Pujske, pred katerimi je bilo še 15 let življenja.

Kako lahko kdo trdi, da to ni skrajno kruto in krivično do tako imenovanih rejnih živali, ki jih gledamo, toda zares ne vidimo?! Živali, ki smo jim odvzeli vse osnovne pravice, vključno z materinstvom. Pravzaprav smo jim ukradli tudi naravno pravico do zanositve. Rejne živali si namreč spolnega partnerja ne izberejo same, temveč jih z izbranim semenom osemeni človek.  

In ker že dojim, moram dodati še tole. Veste, krava nima mleka kar sama po sebi, ker je pač krava, ki človeku daje mleko. Tako nekako so nas učili v šoli, mar ne? Krava ima tako kot vsaka ženska in sesalska samica mleko zato in šele potem, ko postane mama.

Mleko je namreč produkt mlečnih žlez, ki tudi pri kravi začnejo polno delovati šele potem, ko skoti svojega telička, ki ga je prej devet mesecev nosila pod svojim srcem. Ja, devet mesecev! Toda v mesni industriji je teh devet mesecev edini čas, ki ga kravja mama in njen teličji mladiček preživita skupaj. Teliček še uspe spiti nekaj kolostruma, že čez nekaj ur ali dni pa ga odpeljejo stran od mame. Kravje mame včasih tulijo po več dni! In seveda tudi telički jokajo, prestrašeni v človeškem svetu brez mame, kjer so le kos mesa.

To je resnična mlečna industrija.

Daleč stran od idilične podobe s plakatov, na katerih si kravje mleko delita malo tele in človeški otrok. V resničnem svetu ni dovolj mleka za kravjega mladička. Mamo kravo pa v zahvalo za vso mleko, ki smo ji ga najprej odtrgali od teličkovih ust, nato pa njeno laktacijo umetno podaljševali približno pet let, pošljemo v klavnico. Da jo zares izmolzemo in "uporabimo" do konca.

Žal večina ljudi noče razmišljati o tem. Raje se obrnejo proč in se potolažijo z mislijo, da je tako pač od nekdaj, ter gredo z utečenim življenjem naprej.

Toda pri tem ne smemo pozabiti, da smo ljudje tako kot danes ravnamo z živalmi, še nedolgo nazaj ravnali s sužnji in domorodci. 'Civilizirani' narodi so v njih videli manjvredna bitja. Številne zgodovinske in antropološke študije navajajo, kako je bil civiliziran človek takrat prepričan, da recimo temnopolta sužnja nima materinskih čustev. Zato so temnopoltim mamam otroke odvzeli in jih poslali daleč stran. Le kako so se počutile vse te številne mame, ki so gotovo na skrivaj prelile morje solz?

Človeška vrsta več kot očitno ne razmišlja kaj veliko o drugih sozemljanih oziroma živih bitjih, ki skupaj s človekom živijo na Zemlji, temveč vidi le sebe in svoje otroke. Kot da so druge vrste, med katerimi so bile mnoge tukaj tisočletja pred nami, tukaj le za nas in naše užitke.

Zavedam se, da sprememba takšnega pogleda ni možna čez noč in bo moralo preteči še veliko vode, preden bo človeštvo zamenjalo to egocentrično paradigmo, skozi katero gledamo svet in vsa živa bitja okoli nas. Toda, če hočemo karkoli spremeniti, si moramo najprej priznati, da imamo v odnosu do drugih živih bitij težavo. Ko bomo to storili, bodo rešitve prišle same od sebe.

Zato drage mame in očetje, ne pozabite, da je mama mama. Tudi v živalskem svetu. Za čisto vsakim malim bitjem stoji mama, ki v njem vidi mali čudež. Ki verjame vanj in bi storila vse, da bi ga zaščitila. Tudi zanj umrla.

Ksenija Vesenjak Kutlačić je avtorica knjige Živali, moje prijateljice, sicer pa diplomirana kulturologinja, ki si prizadeva za širjenje zavesti o pravičnejšem odnosu sodobnega človeka do vsega, kar ga obdaja, zlasti pa narave in živali. S svojo družino skrbi za Domačijo Koki, preko lastnih izkušenj iz tesnega sobivanja z živalmi pa nam skuša približati neizbežno povezanost vsega na tem svetu.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.