Lahko sprejmem te spremembe in jih preizkusim, lahko pa sedim na kavču in čakam, da mi bodoči mož pozvoni na vrata. (Freepik.com)

/11 /11

V desetih letih, odkar sem bila nazadnje na »zmenku«, se je vse spremenilo. Ne samo način spoznavanja novih ljudi in vsi koronski ukrepi, spremenilo se je moje življenje – doma imam dva triletna mulca, nič časa in trebušček po carskem rezu še kar vztraja. Kljub temu sem se po obdobju menjave plenic, pogovora o novih stvareh, ki jih znata in počneta moja otroka in didaktičnih igrač odločila, da je čas, da tudi jaz kakšen večer preživim ob dobri družbi in dobrem kozarcu vina.

Tako se je vse skupaj začelo. In zadnje tedne spletnega »dejtanja« sem uspešno spravila v nekakšen vodič.

Kako v 8tih korakih do novega moža iz kataloga:

1) S kozarcem vina sedim na kavču in že 3 minute gledam v ekran, kjer mi utripa: naloži. Tinder. Aplikacija za zmenke. Aplikacija, za katero sem prisegala, da jaz je pa že ne bom imela. V glavi mi švigajo argumenti ZA in PROTI. A bom res postavila sebe v katalog in dopustila, da me naključni ljudje ocenjujejo na podlagi slike in parih besed? Po drugi strani vem, da je situacija, kjer se bom s čudovitim, očarljivim in zabavnim bodočim možem spogledala v trgovini med nakupovanjem zelenjave, mogoča približno toliko, kot da se bo ta isti bodoči mož ravnokar teleportiral na moj kavč.

PREBERITE TUDI: BLOG: Naj se tekma za najbolj genialnega potomca začne

2) Vdihnem. Naložim Tinder. Okej, začetek ni težak, ime, starost, to mi gre. Slika. Pregledam galerijo na telefonu. Moj bog! A sploh še kdaj oblečem kaj drugega kot trenerko? Hmmm … kaj pa če čez vržem filter? Po drugi strani pa bi rada, da me nekdo, ki mu bom na sliki všeč, dejansko tudi spozna potem, ko se usedem zraven njega na kavo. Kje je meja? Če govorimo iskreno, vsi vemo, da so slike na družbenih omrežjih naše najboljše podobe. Kaj pa v »katalogih«? Kako resnična mora biti moja slika, da se bo prodajala, ampak potem ne bo zahteve po reklamaciji?

3) Slike najdem. Opis – par stavkov. Mama dvojčkov? Ne, pomislim. Moram opisati sebe. Kdo sem jaz, ločeno od otrok? Pa smo zopet pri krizi identitete. Kdo sem zares, ko otrok ni ob meni? Po drugi strani pa – otroka sta del mene. Že tretjič pomislim, da tole ni vredno. Bom raje zbrisala aplikacijo in v knjižnici nekoga spoznala. Če pozabim na to, da v knjižnici nisem bila vsaj dve leti.

4) Že obupam nad opisom in aplikacijo, ko ugotovim, da to ni nujen podatek. Zmaga! In sem na koncu. Odprem aplikacijo in vstopim v čudoviti katalog potencialnih bodočih partnerjev. Počutim se približno tako, kot da bi v nedeljo zjutraj listala po katalogu ene od trgovin in obkroževala, kaj potrebujemo.

5) Krasni novi svet. Naj vas ne preseneti – 90% kataloških moških je ekstremnih športnikov, vsi plezajo na Triglav, vsi kajtajo, vsi se vozijo s kolesi. Definitivno igrajo vsaj en inštrument, govorijo tekoče 5 jezikov in imajo doma vsaj eno eksotično žival. Največji problem mi dela drsanje – levo pomeni NE, desno pomeni JA. Preden osvojim aplikacijo, sem parkrat podrsala v desno pri tistih, ki gredo vsako nedeljo na Triglav. Najtežje je, ko je nekdo popolnoma nekompatibilen z mano, pa ima na sliki popolnoma izklesano telo. Nimam srca, da bi podrsala v levo – kakšen človek bi pa bila?

PREBERITE TUDI: BLOG: Za leto in pol sem izginila

6) In potem match (na hitro za vse, ki ne poznate Tinderja – da se lahko vzpostavi komunikacija, morata oba podrsati v desno, s tem, da ne moreš vedeti, kdo je v desno podrsal na tvojemu profilu). In klepet. Kdo ga bo začel? Kako naj ga začnem? Živjo? Kako si? Hmmmm … kakšna šala?

7) Po nekaj izmenjanih besedah, stavkih, po nekaj dneh, včasih celo tednih, sledi vprašanje: »Bi šla na kavo?« Prva misel je: »Ja, končno!« Druga misel je – tega človeka ne poznam. Kam na kavo? Nekam na javno mesto. Je sprehod ob Savi dovolj javno mesto? Kaj če je nevaren? Koliko prijateljic moram obvestiti, kje sem? In kolikokrat se jim moram javljati?

8) In potem trenutek, ko se usedeš na kavo. Lahko je ljubezen na prvi pogled. Lahko je pogledovanje na uro: »Moj bog, a bo že nehal govoriti?!?!« Lahko je prijetno. Včasih v mislih že načrtuješ prijetno jesensko poroko, včasih delaš seznam stvari, ki jih moraš po poti domov kupiti v trgovini.

Od tukaj naprej se nadaljuje kot zmenki, ki smo jih poznali nekoč. In ja, priznam, je težko, je drugače.

Ampak – svet se spreminja. In imam dve možnosti. Lahko sprejmem te spremembe in jih preizkusim, lahko pa sedim na kavču in čakam, da mi bodoči mož pozvoni na vrata.

PREBERITE TUDI: NAKUPOVANJE NI "ČAS ZA MAMO"

Petra Znoj je novinarka na portalu Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.