|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Otroštvo brez očeta ...

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 16.6.2019
Rana, ki nastane zaradi odsotnega očeta, je velika in globoka čustvena rana. Pa če si to priznamo ali ne.

image
Vsak otrok hrepeni po očetovi ljubezni.
/11


Včasih ni potrebno veliko, da ti nekaj dregne v globoko čustveno rano. Zame je bilo dovolj, da sem pisala članek o mednarodnem dnevu očetov, da me je spet zaskelelo srce.

Svoje otroštvo sem namreč preživela brez očeta.

Brez očeta, ki bi se igral z mano in skrbel zame.

Brez očeta, ki bi me opazoval, kako rastem in bil ponosen na svojo čudovito hčerko.

Brez očeta, ki bi me imel neskončno rad.

 

Še danes se spomnim, kako sem na poti do babice opazovala otroke, ki so se na tratah pred hišami, mimo katerih sem hodila na poti do železniške postaje, igrali in smejali s svojimi očeti.

Še danes se spomnim, kako me je bolelo srce pri vsakem filmu z očetovskim motivom.

In še danes se spomnim, kako zelo sem kot majhna deklica pogrešala, da bi se lahko stisnila k širokim in varnim očetovim prsim. Še posebej takrat, ko me je bilo strah, ko je bil svet videti prevelik in nevaren.

 

Ker sta se mama in oče ločila, ko sem bila stara šele eno leto, sem se vse do fakultete prepričevala, da pa mene odsotnost očeta sploh ni prizadela, saj sploh nisem doživela prave izgube.

Pa kako sem se motila. Šele, ko sem kot študentka začela intenzivneje raziskovati svoj odnos z odsotnim očetom, me je zadelo. Nikoli ne bom pozabila dvojih sanj, ki sem jih takrat sanjala in so mi povedale več kot tisoč besed.

V prvih sanjah je bil popolnoma prazen prostor, kot vesolje brez vsega. In v tem praznem prostoru sva bila le jaz in moč oče. Držala sva se za roke in smeje vrtela v krog. Krog je seveda najpopolnejša oblika in simbol življenja, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem si priznala svoje hrepenenje po očetovi ljubezni, ki sem ga kot deklica uspešno potlačila.

Nezavedno mi je pomagalo še z enimi sanjami. Spet prazen prostor, v njem pa zakonska postelja. V postelji spokojno spita mama in oče. Občutek, ki sem ga imela, ko sem ju v sanjah opazovala, je bil poln miru in harmonije. Končno je vse tako, kot mora biti - izpopolnjeno in celo.

 

Rana, ki nastane zaradi odsotnega očeta, je velika in globoka čustvena rana. Pa če si to priznamo ali ne. In pri tem ne smemo pozabiti, da odsotni očetje niso le tisti, ki umrejo ali po ločitvi ne vzdržujejo stikov z otrokom. Še preveč je očetov, ki so še vedno del družine in so torej fizično prisotni, toda za otroka (in pogosto tudi partnerko) čustveno odsotni. 

Seveda ne moremo spremeniti preteklosti in jo moramo slej ko prej sprejeti točno takšno, kot nam je bila namenjena. Toda, lahko pa se odločimo, kaj bomo sedaj s to rano naredili. Ji pustili, da nas vse življenje ovira ali jo izkoristili za rast?

Sama sem zelo trmaste narave, zato sem rabila kar nekaj zelo bolečih življenjskih lekcij, da sem ugotovila, kako zelo me je označil manko očeta. Kako zelo prefinjeno sta se to neizpolnjeno hrepenenje po očetu in bolečina zažrli v moje celice.

In ja, ni bilo lahko priti do stopnje odpuščanja. Na razumski ravni to gre zlahka. Seveda vsak stori največ, kar v tistem trenutku in obdobju življenja zmore. Toda čustveno se pa rado zaplete. Pa zakaj me ni večkrat obiskal? In zakaj me ni imel rad? Ali res nisem vredna (njegove) ljubezni?!

 

Otroci nam staršem vse verjamejo. Če jim povemo, kako so čudoviti in bomo vedno v njihovem srcu. Pa tudi, če jim brez besed sporočamo, da bi bilo bolje, da jih ne bi bilo na svetu.

Zato, dragi očetje, imejte radi svoje otroke in jim to tudi povejte. Pa četudi ne živijo z vami in jih morda že več let niste videli. Včasih je dovolj le nekaj besed:

"Oprosti mi, da sem bil zadnja leta tako slab oče. Žal mi je in rad bi to popravil. Ker si moja hči in te bom imel globoko v sebi vedno rad."   

 

 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

 

 

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Vse o pikih
Šiki žiželk in živali niso samo nadležni, srbeči in neprijetni, nekateri piki so lahko tudi nevarni, še posebej dojenčko...
7
Norice ali vodene koze
Norice ali vodene koze so najpogostejša nalezljiva bolezen z izpuščaji. Bolezen se pojavlja skozi vse leto, v večjem šte...
5
Zakaj ima otrok afte?
Afte so razjede na ustni sluznici, ki se lahko pojavijo v vseh starostnih obdobjih, tudi pri otrocih. V hujših primerih ...
4
Naredite sami: Indijanski šotor
Indijanski šotori za igro na prostem in tudi v hiši so zelo simpatični, večinoma tudi dragi. Vendar izdelava ni tako zap...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Kdo so Miklavž, Božiček in Dedek Mraz?
photo
Kdo so pravljični možje, ki se jih naši otroci tako veselijo? Razen tega, da vsi trije obdarujejo otroke in da prihajajo...
BLOG: Punce v šoli me ne marajo
Ko mi je hčerka potožila, da je tako punce kot fantje v šoli ne marajo, so me najprej prelili številni občutki - od obču...




spol
Lelly28 RR

Ko ste izvedele,da ste noseče katerega spola ste si želele, da bi bil otrok?