Perfekcionistka v mami/ženski se zelo moti.

/11 /11

Gotovo si jo že srečala - če ne v sebi, pa v tisti supermami, ki ima vse pod kontrolo. Perfekcionistko namreč.

Tisto tečno, vztrajno in skrajno kritično babn'co, ki se je - ko se enkrat naseli v tebi - nikoli ne moreš dokončno rešiti.

Četudi se lahko naučiš jo nadzirati in uspešno odganjati, vedno čaka v ozadju, da te napade v trenutkih, ko imaš najmanj moči.

Ko si totalno izčrpana.

Ko se utapljaš v skrbeh in dvomih.

Ko nisi sigurna vase in v svoje materinstvo.

Ko se ti zdi, da tega otroka pred sabo niti malo ne štekaš in nimaš pojma, kako dobro poskrbeti za njegove potrebe. Kaj šele svoje.

In puf. Takrat kot totalna zmagovalka stopi iz ozadja in prične s svojo dobro znano litanijo:

"Jah, vidiš, to imaš, ker se premalo ukvarjaš z otrokom. Ker si slabo organizirana in življenje tebe vodi, namesto ti njega. Ker sploh ne znaš skrbeti zase, kaj šele za otroka in družino. Ker se premalo trudiš in samo jadikuješ, namesto da bi bila bolj aktivna in uspešna kot druge mame, ki jim uspe biti popolna delavka, mama in ženska hkrati. Premalo se trudiš in to je rezultat."

Četudi ji čisto vsega ne verjameš, kar ti poskuša naložiti na ramena (predvsem tisti del o popolnosti, saj to že veš, da popolna mama in ženska ne obstaja), začutiš, kako se v tebi prebujajo občutki krivde, nemoči in kdaj tudi sramu. Sramu, ker ti ne gre tako, kot bi ti moralo. Ker si se očitno spet premalo potrudila in sebe ponovno globoko razočarala.

Če še premoreš kaj energije, po Perfekcionistkinem govoru samo sebe še močneje zagrabiš in se vržeš v histerično akcijo. Začneš z nujno generalko stanovanja. Ali popokaš otroka in ga odpelješ v naravo (da Perfekcionistka ne bo mogla reči, da se premalo ukvarjaš z njim in nista nič na svežem zraku). Morda začneš možu najedati, naj že končno enkrat spravi v red tisto katastrofo v garaži. In na splošno postaneš še bolj tečna in zahtevna do vseh, ki ti pridejo na pot.

"Pa kako sploh kdo lahko živi v takšnem svinjaku," se sprašuješ, ko te začnejo motiti ne le štumfi sredi otroške sobe, temveč tudi ves tisti prah na lustrih in pozabljeni predali na hodniku.

Naenkrat je prav vse narobe in prav vse kriči po nujnem in takojšnjem vložku tvoje energije.  

Toda, če je tvoja zaloga energije čisto na koncu, te tudi govor Perfekcionistke ne more spraviti v pogon. Takrat se še močneje skriješ vase, najpogosteje pa tudi v posteljo. Najraje bi se sicer skrila v temno votlino, kjer nihče ne bi videl te razvaline, v katero si se spremenila. 

Briga te, če imaš mastne lase in na kuhinjskih policah leži umazana posoda. Uspe ti celo, da se ne razburiš ob otrokovem kričanju in razmetavanju. Ker ti je v tem trenutku čisto vseeno. Saj globoko v sebi ti ni vseeno, toda počutiš se tako izčrpano in izžeto, kot bi bila brez občutkov.

Enostavno ne moreš več. Se boriti, biti aktivna, proaktivna, motivirana, samoiniciativna, optimistična, zagnana. Ne gre. Ker si popolnoma prazna. In kot pravi Perfekcionistka, več kot očitno tudi nesposobna. 

Če si že kdaj dobila kakšno bitko s Perfekcionistko, potem dobro veš, da se Perfekcionistka zelo moti. Da ne drži, da se premalo trudiš. Prav tako ni res, da si nesposobna mama, žena in ženska.

Da so takšni trenutki, ko prispeš do svojega roba, le povabilo, da se ustaviš in pogledaš globlje vase. Da se ne zapreš v votlino iz sramu, temveč iz globoke potrebe po samoti in srečanju s sabo. Da preveriš, kaj sploh čutiš in potrebuješ.

Morda se boš prav tako pognala v pospravljanje ali se skrila v posteljo. Toda iz povsem drugačnih razlogov kot ti jih poskuša podtakniti Perfekcionistka. Storila boš to, kar bo tvoja duša začutila, da v tem trenutku potrebuješ, da se podpreš, neguješ in nahraniš.

Ker ni prav nič narobe s tabo, če si kdaj utrujena, naveličana, izgubljena, zmedena, obupana, žalostna in razočarana. Nad sabo, drugimi, svetom in življenjem. 

Pač, pridejo tudi takšni dnevi, ki niso le nujno zlo, temveč v resnici darilo. Delujejo namreč kot nek tih alarm, ki nas opozarja, da smo stopili predaleč od svoje poti. Da smo prevečkrat spregledali in preslišali vse tiste drobne signale, ki so nas sproti opozarjali, da nismo zvesti samim sebi in svojemu srcu.

Zato, drage mame, nikar se ne bojte in sramujte teh "temnih materinskih dni", saj so v resnici to vaši pomočniki oziroma svetilniki, ki vam kažejo, da ste zašle s prave poti. Poti, ki vam je namenjena (da ne bom rekla usojena), saj jo je izbralo vaše srce.

Le ustaviti se morate in ponovno stopiti nanjo. Točno takšne, kot ste v tem trenutku: z neumitimi lasmi ter kopico materinskih, družinskih in ženskih težav. Oziroma materinskih, družinskih in ženskih življenjskih izzivov, če smo natančnejši.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.