|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Vonj po novih zvezkih in učbenikih

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 17.8.2019
Nikoli ne bom pozabila sošolca v petem razredu osnovne šole, ki mu je oče zvezke in učbenike zavil v plastične vrečke. Ker zakaj bi jih metali v koš, če se lahko ponovno uporabijo.

image
Ali otrok v novem šolskem letu zares potrebuje vse novo?
/11


Čeprav je že skoraj 30 let odkar sem sedela v osnovnošolskih klopeh, se še vedno zelo živo spomnim tistih dni pred začetkom novega šolskega leta, ko smo doma zavijali nove zvezke, učbenike in delovne zvezke.

Če zaprem oči, lahko še danes zavonjam vonj po novih knjigah, zaradi katerega še po tolikih letih obožujem papirnice in knjigarne.

 

Zavijanje novih zvezkov se je po navadi zavleklo pozno v noč, pogosto je zmanjkalo zavijalnega papirja ali lepilnega traku, v nižjih razredih osnovne šole pa včasih celo elektrike. To so bili še tisti časi, ko se je država še šla redukcije elektrike.

Pa smo se znašli. Namesto elektrike smo prižgali tisto veliko svečo od obhajila, namesto zavijalnega papirja pa sva s sestro v starih revijah poiskali lepe celostranske reklame, zaradi katerih so bili najini zvezki vedno unikatni. Zanje si sicer potreboval plastične ovitke, ki so bili v tistih časih veliko dražji in dragocenejši kot danes, ko obstajajo celo barvni ovitki.

Nikoli ne bom pozabila sošolca v petem razredu osnovne šole, ki mu je oče zvezke in učbenike zavil v plastične vrečke. Ker zakaj bi jih metali v koš, če se lahko ponovno uporabijo. Njegov oče je bil tudi sicer zelo ekološko naravnan. Vodo so si greli z doma izdelano vetrno elektrarno, sam je tudi izdelal veliko lesenega pohištva.

 

Očitno smo bili v starih časih bolj ustvarjalni in ekološko naravnani kot danes, saj sva si tudi midve z najboljšo prijateljico sami izdelovali puščice oziroma peresnice, kot smo jim rekli na Štajerskem.

Bili sva totalni šefici, ko so pri prijateljici doma dobili kuhinjski aparat za varenje plastičnih vrečk. Iz mehkih plastičnih ovitkov, v katere sva vstavili spet celostransko reklamo iz revije ali kakšno drugo lepo sliko na A4 listu, sva si tako ustvarili zares edinstveno peresnico. Vsakič sva nekoliko izboljšali sistem zapiranja, sicer sva jo pa lahko poljubno zamenjali oziroma izdelali novo, če sva se je naveličali ali jo uničili.

 

Kaj pa šolske torbe? Niti pod razno nismo imeli vsako šolsko leto nove. Čas za novo je prišel šele takrat, ko se je stara tako zelo uničila, da je zares ni bilo več možno uporabljati. Pa nič kaj čudnega ni bilo, če je ista torba potovala od enega otroka k bratu ali sestri.

Vse tiste drobnarije v peresnici - od posebnih radirk in jollyk do šestila in nalivnega peresa - pa so pokazale, iz kako premožne družine izhajaš. Tisti iz revnejših družin smo imeli le navadno radirko brez posebnih oblik ali celo dišav, navadne in najcenejše barvice, ki jih je bilo težko ošiliti, saj so ves čas lomile, šestilo, s katerim je bilo težko delati prave kroge, saj je kar bežalo po svoje, in nalivno pero, ki je puščalo črnilo in smo zaradi njega imeli prste na roki, s katero smo pisali, temno modre.

In seveda čisto navadne peresnice le v enem nadstropju, saj si ni mogla vsaka družina privoščiti tistih, ki se odprejo kot knjiga in imajo številne zavihke in skrite predalčke. 

Pa smo se vendarle imeli v šoli lepo. Tudi z revnejšo šolsko opremo. In vsako leto konec avgusta nestrpno pričakovali novo šolsko leto. Še posebej tisti dan, ko smo na hodnik postavili torbo, polno novih, dišečih in lepo zavitih zvezkov.



 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Ana Žontar Kristanc: Rešitev za atopijsko ...
Posledično je jemanje zdravila Ciklosporin zaradi slabše odpornosti popeljalo v vnetja kože, tako da je bila na koncu Ti...
10
Norice ali vodene koze
Norice ali vodene koze so najpogostejša nalezljiva bolezen z izpuščaji. Bolezen se pojavlja skozi vse leto, v večjem šte...
7
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
6
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
BLOG: Jeza kot prijateljica?!
Zakaj je jeza tako zelo nezaželeno čustvo? In ali je res negativna sila, ki jo je treba premagati ter izgnati iz sebe in...




nosečnost
Lelly28 RR

Kdaj ste družinskim članom (otroku, staršem, bratom- tukaj ne velja partner) povedali, da pričakujete še enega dojenčka?