Osebni arhiv

/11 /11

Leto in pol mojega življenja – kot da me ni bilo. Ko sta se moja dvojčka rodila, sem v trenutku iz avanturistke, ki je prepotovala pol sveta, samostojne podjetnice in samozadostne ženske z mnogo hobiji, postala mama. Samo mama.

Zakaj o tem nisem slišala v šoli za starše? Zakaj me na to ni nihče pripravil ali vsaj opozoril?

Vem, da se malo o tem že govori. Obstajajo članki. Vendar so vedno polni nasvetov, kot »spi, ko bo spal dojenček.« »Vzemi si čas zase.« Kaj pa, če moram po tem, ko sem ju oba nahranila po steklenički in sta zaspala, še načrpati mleko in mi ostane pol ure do naslednjega bujenja, jaz pa moram še sterilizirati stekleničke? Kaj pa, če sem tako utrujena, da tudi, ko si vzamem čas zase, ne morem spremljati pogovora?

In najhuje – kaj če v tem tempu izgubim voljo, da bi našla sebe?

PREBERITE TUDI: BLOG: Kdaj sem postala mama? 

Eno leto in pol – hranjenje, previjanje, oblačenje, z vozičkom na zrak, hranjenje, previjanje, preoblačenje, črpanje mleka, sterilizacija stekleničk, terapije, vaje z njima, hranjenje, previjanje, preoblačenje in ponovi. Dvakratno.

Pogledam fotografije in se nasmehnem – čudovit dan na sprehodu, dvojčka še v prvem vozičku mirno spita. Zakaj me ni na fotografiji? Ker imam neoprane lase. Ker imam razvlečeno trenirko. Ker imam 20 kil preveč. Ker, ko se pogledam v ogledalo, ne vem, kdo sem.

Kdo sem brez njiju?

Vem, da sem mami Adamu in Žanu – in to vlogo ljubim z vsem srcem. Njiju dva ljubim bolj kot svoje življenje. Vendar, ko zaspita in ostanem sama s sabo, ne vem več, kdo sem jaz brez njiju. Operem stekleničke, operem perilo, pospravim stanovanje. In obsedim. V razvlečeni trenerki, z neumitimi lasmi.

Ščipam odvečno kožo na trebuhu, v nosečnosti sem se zredila 20 kil. Nimam volje za telovadbo. Nimam časa za telovadbo. Berem motivacijske nagovore v smislu: »Moje telo je dalo življenje …« Ja, dalo je življenje, vendar se zdaj v njem počutim tujka.

Včasih je materinstvo težko – težko je v tem popolnem svetu, ko na Instagramu gledaš čudovite sončne slike nasmejanih mamic z vozički, globoko pomirjenih in zadovoljnih ljudi, ki živijo življenje, ki jih izpolnjuje. Težko je v tem svetu, ko so vsi članki na spletu polni dobronamernih in pozitivnih nasvetov. Težko je, ker živimo v dveh realnostih – v virtualni, lepši različici, ki postaja bolj pomembna od dolgočasne dejanske realnosti.

Dovolj je

Dovolj je »polepšanega« materinstva, dovolj imam čudovitih nasvetov in lepih, nasmejanih influencerjev, ki so skoraj robotizirano srečni: chia semena in čas zase.

V tistem trenutku sem si kdaj želela samo tega, da bi me nekdo objel in mi povedal, da je v redu. Da je v redu, če kdaj izgubim živce. Da je v redu, če sem prestrašena, ker ne najdem sebe. Da je v redu, da spustim eno črpanje mleka in pač dobita samo adaptirano mleko. Da bom imela telo, ki ga včasih ne bom mogla pogledati v ogledalu. Da je v redu, če si včasih zaželiš, da se cel svet ustavi – pavza, jaz pa grem brat knjigo na plažo. Da je v redu, če imam tri dni isto trenerko in neumite lase.

Da je normalno, da se včasih ne najdeš. Da izgubiš sebe v tem prvem letu življenja dojenčkov.

Da je starševstvo včasih neznosno. In da je v redu to čutiti. Da tudi druge mame vsake toliko to začutijo. In potem gre tisti dan, ura, minuta mimo in zopet je vse ok.

In da naj se slikam z njima. Ko bosta nekoč onadva listala album, ne bosta gledala, da ima mami 20 kil preveč ali neoprane lase – gledala bosta nasmehe in kraje, kjer smo se potepali.

PREBERITE TUDI: NAKUPOVANJE NI "ČAS ZA MAMO"

Petra Znoj je novinarka na portalu Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.