|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Izgubljena slončica

Franci Rogač, 28.10.2011
Franci Rogač je pravljičar. Njegov nasvet staršem pri prebiranju pravljic je: pravljico vedno preberite do konca, otroke vprašajte ali česa niso razumeli in jim to poskušajte razložiti. Pravljice pomagajo otrokom pri lažjem prehodu v mladost.
Ključne besede:

image
/11



 

Nekoč pred davnimi časi je v skrivnostni deželi za deveti gorami živela slonja družina. Skupaj so se pasli v čredi na prostrani planjavi nekje v Indiji. tam so se hladili z vodo iz reke, ki je tekla nedaleč stran. Otroci so se veselo igrali, njihove mame in očetje pa so jih ljubeče opazovali. Zvečer, preden so otroci zaspali, so jih starši nežno božali s svojimi rilci in jim pripovedovali pravljice. To so bile slonje pravljice, ki so bile tako lepe in čarobne, da so vsakega slončka popeljale v čudoviti svet sanj o miru in prijateljstvu. ko bodo odrasli, jih bodo vedno nosili v srcu in jih delili z drugimi.  Nekega dne se je tej slonji družini rodila majhna, ljubka slončica. imela je velike črne zvedave oči in rilček, ki na videz ni bil drugačen od rilčkov ostalih slončkov, pa vendar se je v nečem razlikoval. Takrat pa se še nihče ni zavedal njegovega čarobnega namena. Dnevi in meseci so hitro minevali in zrasla je v prečudovito in igrivo slončico.

 

Na žalost pa so v to prelepo, mirno deželo prišli ljudje, ki niso razumeli slonjih pravljic. To so bili lovci na slone, ki jim je um zamračila velika želja po denarju, ki bi ga lahko služili s temi živalmi. Prodali bi jih v cirkuse, živalske vrtove ali pa bi njihove okle uporabili za dragoceno okrasje.Tako so lovci nekega dne odšli na lov in s svojim nasiljem ter streljanjem med sloni sprožili preplah. Le-ti so pričeli bežati v vse smeri. Mala slončica se je zmedla in brezglavo stekla stran od staršev in slonje črede.

 

Šele ko je opazila, da se je zgubila, se je ustavila na robu majhne vasice. tam je zagledala zapuščen hlevček in se skrila v njegov najtemnejši kot. Postalo ji je tesno pri srcu, ko se je spomnila na lovce, pa še tako sama je ostala, daleč stran od staršev. V oči so ji stopile grenke solze, ki jih je sproti brisala kar z rilčkom. Medtem je slonji družini uspelo pobegniti pred lovci, saj jim je pomagalo vreme, ki je na zemljo poslalo močan naliv. 

V tej vasici je živel črnolas deček, ki mu je bilo ime Sani. Ravno tistega dne se je potepal v bližini zapuščenega hlevčka in zaslišal je jokanje in smrkanje. Jok ga je tako ganil, da je moral pogledati, komu je tako hudo. Vstopil je v hlevček in prižgal svečo, ki jo je vedno nosil s seboj. V kotu je zagledal prezeblo in prestrašeno slončico. Ker je videl, da se slončica ne počuti dobro, je takoj stekel domov po odejo in nekaj hrane ter piščalko, na katero je zelo rad igral. Čeprav se ga je slončica ustrašila, je raje počakala v hlevčku. Kmalu je prišel nazaj, in ker je videl, da se ga slončica boji, se ji je počasi približal, nato pa jo pokril z odejo. Pri njej je ostal celo noč in jo pazil. Preden sta zaspala, je Sani zaigral na piščal in jo uspaval z melodijo, ki jo je spominjala na slonje pravljice. Njen strah je počasi izginjal in počutila se je bolj varno. Sani je vsak dan prihajal k njej in ji igral na piščal ter ji tako pomagal hitreje okrevati.

 

Slončico je melodija iz piščali tako prevzela, da jo je poskušala oponašati s svojim rilčkom. Vendar je vedno le smešno zapiskala. Ni in ni ji šlo. Sani in slončica sta se sčasoma navezala drug na drugega in postala najboljša prijatelja. Sani je opazil, da Slončica nima imena, zato ji je dal ime Šaja. Slončici je bilo ime tako všeč, da je Sanija od veselja kar objela. Kljub njunemu prijateljstvu, pa je še vedno pogrešala svoje starše in ostale slončke. S Sanijevo pomočjo je dobila dovolj moči, da je začutila klic narave, ki jo je vabil nazaj k družini. Ker se deček ni želel ločiti od svoje nove prijateljice, se je odločil, da ji bo pomagal najti družino. na poti sta drug drugemu krajšala čas, Sani je igral na piščal, Šaja pa mu je pripovedovala slonje pravljice o miru in prijateljstvu.

 

Potovala sta že deveti dan, ko se je začelo pripravljati k nevihti. vedela sta, da ne bosta prišla daleč, ker je začelo deževati in je bila zemlja vse bolj namočena. obupana sta iskala zavetje, nato pa v skalah zagledala votlino, kjer bi se lahko skrila pred dežjem. Šaja je v naglici, ko je tekla proti skalam, na tleh spregledala luknjo in padla vanjo. Sani ji je takoj priskočil na pomoč in jo poskušal rešiti, a je tudi njemu spodrsnilo. Med reševanjem je izgubil piščal in tako nista mogla poklicati na pomoč.

 

Takrat pa se je sani spomnil, da je Šaja s svojim rilčkom že poskušala igrati. Prosil jo je, naj zaigra in morda ju bo kdo slišal. Od žalosti in silne želje, da se rešita, ji je uspelo zaigrati otožno pesmico. Le-to je veter ponesel preko širnih planjav naravnost do ušes njenih staršev, ki sta takoj odhitela, da jo rešita. Ko sta pritekla do luknje, v kateri sta bila Saja in Sani ujeta, sta za hip obstala. videla sta, da ima njuna hčerkica človeškega prijatelja.  Vendar nista niti za trenutek pomišljala. s svojima močnima rilcema sta ju takoj potegnila ven. Skupaj so stekli v zavetje skal, kjer so se objeli. Sarša sta bila presrečna, da sta našla svojo izgubljeno slončico. Počakali so, da se je zjasnilo, nato pa so se odpravili k slonji čredi. Ta jih je vesela pričakala. Sanija je sprejela za svojega prijatelja, saj je pomagal nebogljeni slončici. Šaja je svoj prihod popestrila z igranjem pesmic in vsi slončki so prisluhnili prečudovitim melodijam, ki so prihajale iz njenega rilčka. Ko se ji je s piščalko pridružil še sani, pa so veselo zaplesali.

 

Tako se je vse srečno končalo, ker je mala slončica verjela v slonje pravljice o miru, prijateljstvu in srečnem koncu.

 

Dragi otroci, če boste tudi vi verjeli v čarobne pravljice in z ljubeznijo gledali na te modre živali, se boste prav gotovo znašli v tej skrivnostni deželi, kjer boste lahko prisluhnili slonjim pesmim in pravljicam o miru in prijateljstvu. Tako bodo z vašo pomočjo ljudje izvedeli, da sta prijateljstvo in prijaznost najčudovitejši zaklad vseh živih bitij.

 

Porod in protibolečinska sredstva
Če bi porodnice lahko izbirale, bi si seveda izbrale neboleč porod. Kaj storiti s porodno bolečino, kakšna protibolečins...
4
Previdno pri izbiri otroške kreme za sonče...
Je za otroka zares najboljša zaščitna krema za sončenje z najvišjim zaščitnim faktorjem? V članku preveri, kako izbrati ...
3
6 pravil za prvi obisk novorojenčka
Ko mamica in očka prineseta malo dišečo štručko domov iz porodnišnice, se zanju začenja povsem novo obdobje in v tem čas...
3
Cepljenje proti rotavirusom in higiena
V zelo zgodnjem dojenčkovem obdobju je mogoče cepljenje proti rotavirusom. Če otrok zboli za drisko, je zelo pomembno, d...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Knjiga, ki zaziblje v sanje
photo
Izšla je nova knjiga, ki otroke zaziblje v sanje s pesmicami, ki jih prepeva Manca Izmajlova.
Ringarajino igrišče
Iz predstavništva Ustanove Danu Filantropija v BiH, smo prejeli lepo novičko. Uspešno so zaključili akcijo, ki so jo iz...




Branje knjig na dopustu
Michonne RR

Ali bereš na dopustu knjige?