|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Jesper Juul o vstopu v šolo

Jesper Juul , 24.1.2010
Oboževane princeske in princi tvegajo, da bo njihovo srečanje z resničnim svetom težavno.

image
Začetek šole je lahko precej zoprna izkušnja
/11


VPRAŠANJE:

Moja sedemletna hčerka ni preveč zgovorna. Vem, da je bil prehod iz vrtca v šolo zanjo kar težaven. V šoli je srečala veliko novih zahtev in pričakovanj, deklice med seboj tekmujejo pri učenju, športu in priljubljenosti, zato me skrbi, da o šoli in učenju ni dobila preveč pozitivnega vtisa. Ves čas se skušam z njo pogovoriti o tem, ampak se noče pogovarjati z mano. Kadar se poskušam z njo pogovoriti o kakšni občutljivi temi, ji postane strašno nerodno in si prekrije ušesa. 

Deklica, ki je bila prej odprta in gotova vase, je postala bolj zaprta in nasilnejša. Prej je ves čas prepevala in pripravljala gledališke nastope za prijatelje, zdaj pa jo je nenadoma strah nastopanja in noče sodelovati pri ničemer, kar bi jo postavilo v središče pozornosti. Starim staršem, ki jo hočejo pohvaliti, se izvije iz rok. Sama zase pravi, da ni pridna, da je ne marajo in tako naprej – kar sploh ni res. Še rojstnega dneva noče praznovati, ker noče biti v središču pozornosti.

Je to samo obdobje, skozi katerega morajo deklice, ali smo storili kakšno napako? Kaj naj storimo, da si bo spet pridobila zaupanje in boljšo samopodobo?


ODGOVOR:

Mislim, da je prezgodaj, da bi lahko ocenili, kako ranjeno je njeno samozaupanje. Očitno pa je, da se je v njeni samopodobi pokazala razpoka. Zgodba spominja na številne 17- ali 20-letnice, ki strokovnjakom pripovedujejo o vrsti različnih simptomov, od melanholije do prehranskih motenj. Pogosto gre za nadarjene in priljubljene punce, ki so v središču svoje družine, ki so med najboljšimi na šoli, ki nikoli niso povzročale težav ali skrbi. Tam, kjer so odraščale, se bile na nek način princeske, ko pa so se preselile v večje mesto in začele študirati, so doživele šok. Nenadoma jih je obdala množica drugih princesk (in princev), zato so izgubile občutek za orientacijo in podobo o sebi. »Nisem več vedela, kdo sem,« povejo pogosto.


Zoprna izkušnja

Za sedemletnika, ki je odraščal v varni družini, obdan s pozornostjo in pohvalami staršev in starih staršev, je lahko začetek šole precej zoprna izkušnja. Družabne okoliščine se v šoli precej razlikujejo od tistih v vrtcu, učitelji pa ne poskrbijo vedno enako dobro za psihično delovno okolje otrok kot vzgojitelji v vrtcu.

Vaša hči je bila navajena na skoraj neomejeno dobronamernost, zavzetost, skrb in energijo svoje družine in najbližjega okolja in je bila – tako sem razbral med vrsticami vašega pisma – deležna ljubeče in pozitivno naravnane vzgoje. Dobivala je, preprosto povedano, toliko »dobrega«, da se ji ni bilo treba opreti na lastne moči, da bi lahko ugotovila, kdo je. Zato si nikar ne očitajte, niti vi niti drugi družinski člani, je pa dobro, da se tega zavedate.

Zdaj mora najti način, da se bo znašla iz dneva v dan, in očitno se je odločila, da bo to storila sama. Sporočilo vam je jasno: nočem nastopati, nočem se kazati, ker sem izgubila zaupanje vase. Vaše pohvale so brez pomena, ker mi niso v pomoč tam, kjer je najpomembneje – v šoli in med prijatelji.

Pišete: »Sama zase pravi, da ni pridna, da je ne marajo in tako naprej – kar sploh ni res.« Seveda je res. Tako se doživlja v odnosu do svojega novega okolja. Še posebej v kritičnih obdobjih življenja – kadar moramo na novo premešati karte svoje samopodobe in razumevanja samih sebe – vsi potrebujemo priznanje. Čutimo potrebo, da naši najbližji naša doživetja in čustva jemljejo resno. Šele potem jih lahko ponotranjimo ali se jim odrečemo.

Predstavljam si, da vam največje skrbi in strahove zbuja osamljenost – tako osamljenost, ki jo hči doživlja med svojim srečanjem z resničnostjo šolskega družabnega življenja, kot tudi lastna osamljenost, ker se je hči odvrnila od intimnosti in zaupnosti, ki ste je bili vajeni. Naučiti se morate živeti z obema, kajti vedno sta bili prisotni nekje v ozadju vaše prijazne skupnosti in bližine.


Ni težava

Vaša hči ima trenutno težko življenje, nima pa »težave«, pri kateri bi ji morali drugi nujno pomagati. Ne sme dobiti občutka, da je z njo nekaj »narobe«. Vseeno pa mora biti njena podporna mreža v pripravljenosti, da pokaže priznanje, empatijo in podporo, če bo sama prosila zanjo – na primer predlog, kako naj sama uredi zadeve – ali če jo drugi lahko ponudijo, ne da bi hkrati strli njeno vrednost. In nihalo se bo spet obrnilo nazaj k bližini in skupnosti. Ampak takrat se bo vrnila kot nov človek, z novo ranljivostjo v sebi.

Najbolj slikovito si lahko predstavljamo njen položaj, če si zamislimo, da je prišla v svet, kjer vsi družbeni odnosi potekajo v kitajščini, ona zna pa samo slovensko! Vaša hči se je dobro prebila skozi prvo leto s pomočjo svoje sposobnosti, da razume telesno govorico drugih. Počasi, a zanesljivo se pripravlja, da se bo naučila kitajsko. Ne teče k mami po pomoč, ker ve, da mama ne zna kitajsko. Namesto tega je stisnila zobe in se trudi, da bi se naučila, kako se kar najbolje znajti v novi resničnosti. To je spoštovanja vredno prizadevanje, ki si zasluži vse priznanje. Tega priznanja zdaj sicer še noče sprejeti, ga pa zagotovo opazi in skrije kot del svojih rezervnih moči.

V vmesnem času se lahko pripravite na to, da boste mama hčerki, ki se je spremenila in dozorela zaradi spoznanja, da ima življenje tudi drugo stran, ki zahteva drugačne spretnosti, kot jih je obvladala prej. Ne izgubljajte časa z razmišljanjem, kaj bi v preteklosti lahko naredili drugače. To pa zato, ker ne bi mogli ravnati drugače, kot tudi zato, ker bo vaša hčerka to doživljala, kot da je nekaj narobe z njo. Bodite ji na voljo, veselite se, da jo imate, jokajte skupaj z njo in pozdravite osamljenost kot še en odtenek v vajinem medsebojnem odnosu.


Neplodnost – žgoč pečat zanikanega staršev...
Življenje nas ne opredeljuje kot ženske, ker nam je namenilo izkušanje materinstva ali ne. Življenje prav tako ne podelj...
8
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
6
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
6
Prehlad, gripa ali angina?
Smrkav nosek, pordele oči, kašelj, kihanje, razbolelo grlo in splošno slabo počutje – vam je znano? Kako prepoznati, ali...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Pika Nogavička: V šolo nikoli lačni!
Kaj bi bilo treba spremeniti v šoli, katera so tri zlata šolska pravila, kako se lotiti sošolcev, ki ti nagajajo ... vse...
Ura in otrok
Že zelo majhne otroke je treba učiti, da obstaja ura; naprava, ki nam meri čas. Tako jo bodo opazili in lažje sprejeli. ...




Energijske pijače
Michonne RR

Ali svojim otrokom do 10 let dovolite piti energijske pijače?