Ko smo v stiku z lastno dušo, smo zares živi in skozi nas teče življenjska energija. (Freepik.com)

/11 /11

Če ne prej, pa takrat, ko ženska postane mama, običajno začne »delati na sebi«. Kaj to pravzaprav zares pomeni?

Ko sama pomislim na »delo na sebi«, se mi kar vrine predstava kiparja, ki iz kamna kleše čudovit kip. In tako kot kipar potrebuje ure in ure potrpežljivega ter predanega dela, da iz brezobličnega kamna ustvari umetnino, tako ljudje v resnici potrebujemo vse življenje, da se pred nami (in drugimi) pojavi podoba nas, kakršni zares smo, globoko v sebi. Pod vsemi podedovanimi, privzgojenimi, transgeneracijskimi in družbeno pogojenimi plastmi, ki prekrivajo naše resnično bistvo.

In tako kot je ugotovil že Platon, kipar ne ustvari kipa, le odstrani plasti, ki kipu, ujetemu v kamen, onemogočajo, da bi zasijal v vsej svoji lepoti. In enako velja tudi za nas ljudi: lastnega bistva ne ustvarjamo in gradimo, temveč se ga v resnici le spominjamo ter ga s pravim delom na sebi osvobajamo vsega, kar mu preprečuje, da bi bili to, kar že od vedno smo.

Življenjsko poslanstvo ne rabi biti nekaj velikanskega in revolucionarnega. Vaše poslanstvo je lahko tudi to, da s svojo energijo v svet prinašate občutek miru ali veselje in igrivost. (FOTO: Osebni arhiv Helene Primic)  

PREBERITE TUDI: Mama mami: Materinstvo je presneto težko

Verjetno si vsak človek želi najti lastno bistvo in smisel življenja. Toda pogosto je to iskanje poslanstva zelo težka naloga. Zakaj?

Več splošno razširjenih prepričanj botruje tej težavi. Prvo je, da mora biti človekovo poslanstvo nekaj velikega in pomembnega; kot na primer, da človek napiše knjigo, postane izumitelj ali/in pomembno vpliva na zgodovino človeštva. Ni čudno, da se v tem oziru večina ljudi počuti(mo) majhni in nepomembni. Češ, kaj pa lahko jaz, povprečen človek, pomembnega prispevam svetu.

Toda kot zelo lepo opisuje moja draga prijateljica, šamanka Srebrna Puščica, je poslanstvo lahko tudi to, da s svojo energijo v svet prinašate občutek miru. Ali veselje in igrivost. Hočem reči, življenjsko poslanstvo ne rabi biti nekaj velikanskega in revolucionarnega. Lahko je tudi zelo intimna reč, za katero vi veste, da ob njej vaša duša zapoje in zapleše. Ko smo namreč v stiku z lastno dušo, smo zares živi in skozi nas teče življenjska energija. 

Druga težava, ki pogosto otežuje iskanje lastnega bistva, pa je primerjanje in tekmovanje z drugimi ter sledenje trendom, povezanih z osebnostno rastjo. Danes imamo namreč na voljo številne in različne metode, delavnice, filozofije ter že skorajda kulte, ki prav vsi trdijo, da le oni poznajo pravo pot do srečnega in duhovno visoko razvitega življenja. Tako se veliko ljudi, ki čutijo, da želijo preseči površinskost potrošniškega življenja, ujamejo v nov krog iskanja samega sebe zunaj sebe, le da tokrat v duhovni preobleki. In tako brzijo od delavnice do delavnice in si nabirajo duhovne metode, ki obljubljajo življenje v visokih dimenzijah. V iskanju samega sebe pa se prav tako kot potrošniško naravnani ljudje (le da iz drugega konca) v resnici sami od sebe vse bolj oddaljujejo.

Ko dobro poznamo sami sebe in smo v globokem stiku s svojimi dušnimi potrebami, lažje postavljamo osebne meje in tudi lažje vzgajamo, saj vemo, kaj nam je pomembno in kaj ne. 

Ali je potem bolje povsem opustiti vse te duhovne delavnice, knjige, diete in obrede?

Ne, nikakor ne. Vse te poti so več tisoč let preizkušene metode, ki zares delujejo. Toda ni vse za vsakogar. Zato je zelo pomembno, da ne poslušamo, kaj nam priporoča prijateljica, temveč se vedemo kot globoko umirjen gost ob bogato obloženi mizi. Radovedno pogledamo vse jedi, ki nam jih ponujajo, ter si vzamemo le tisto, ki nas »pokliče«. In če ob prvem grižljaju ugotovimo, da nas ta jed ne nahrani, brez slabe vesti in občutkov, da je z nami zagotovo kaj narobe, prenehamo jesti to jed. Pa čeprav je to po mnenju in izkušnji soseda najboljša jed na svetu.

Sama ljudem, s katerimi delam, pogosto svetujem, da pri izbiri metod za duševno rast izbirajo tiste, ki jim »mehčajo srce«. Ko smo namreč srčno mehkejši, toplejši in bolj polni ljubezni, lažje ljubeče pogledamo tudi in predvsem nase ter se tako lažje odločimo, kaj je zares podporno in hranljivo za našo dušo ter kaj ne.

Ko sva že pri ljubezni: ženske, predvsem mame se pogosto počutijo krive in nekako manj duhovno zrele, ker ne čutijo ves čas samo ljubezni in t. i. »pozitivnih« občutkov. Kaj bi svetovala njim?

Res je, to tudi sama opažam v svetu poduhovljenih ljudi: skrito ali povsem odkrito težnjo po nenehnem pozitivizmu. V smislu, ko je človek dovolj duhovno zrel oz. na dovolj visoki vibraciji, ga prav nič ne iztiri in vse sprejema umirjen ter poln ljubezni. Kot bi hoteli iz človekove psihe za vedno izgnati žalost, jezo, bolečino, razočaranje, strah … »temno« plat človekove duše.

Toda zelo pomemben in pogosto transformirajoč del osebnostne rasti je prav delo s sencami – z vsem tistim, kar najtežje (u)vidimo, sprejmemo in (vz)ljubimo znotraj sebe. Sama duševni razvoj doživljam kot nenehno spuščanje v najbolj temne kotičke lastne notranjosti, kjer s pomočjo predaje in popolnem zaupanju višjim silam, bogu, vesolju, življenju samemu oziroma Ljubezni z veliko začetnico ponovno prižgemo luč ter jih spreminjamo v ozdravljene in v resnici najmočnejše centre duševne moči.

Bistveno spoznanje, ki starša po navadi učinkovito prebudi, je, da od izčrpanega in nesrečnega starša nima nihče koristi: ne otroci, ne partner, ne družina. 

Sodobnim staršem ob natrpanem družinskem urniku pogosto zmanjkuje časa za takšno intenzivno poglabljanje vase. Kako rešiti to starševsko težavo?

To je res velik izziv, saj večina staršev na začetku starševske poti spontano damo na prvo mesto otroke in družino, če ostane še kaj časa, ga posvetimo partnerju in tako pogosto enostavno zmanjka časa "samo zame". In tako se naša posoda ljubezni vse bolj prazni, sami pa se počutimo vse bolj ujeti v neko časovno bitko, ki nas vsak dan znova povozi. In tako lahko minejo leta, ko nenadoma ugotovimo, da smo lastno dušo povsem zanemarili. Bistveno spoznanje, ki starša po navadi učinkovito prebudi, je, da od izčrpanega in nesrečnega starša nima nihče koristi: ne otroci, ne partner, ne družina. Še posebej otroci, ki se v takšnem primeru avtomatsko počutijo krive za nesrečo mame ali očeta, ki ne zna dobro poskrbeti zase.

V resnici ni nekega posebnega trika posebej za starše. Potrebno je le jasno zavedanje, da je to, da negujemo tako svoje telo kot srce in dušo tudi potem, ko postanemo starši, eno izmed najpomembnejših temeljev zadovoljujočega življenja vsakega človeka. Ko namreč dobro poznamo sami sebe in smo v globokem stiku s svojimi dušnimi potrebami, lažje postavljamo osebne meje in tudi lažje vzgajamo, saj vemo, kaj nam je pomembno in kaj ne. Kdaj smo pripravljeni popustiti otroku brez, da bi se počutili, da smo preveč popustljivi starši. In kdaj bomo umirjeno vztrajali pri svojem, saj je to naša temeljna vrednota. Šele, ko se dobro in globoko (s)poznamo, smo lahko tudi v vzgoji zares osebni. In točno to je to, po čemer otroci najbolj hrepenijo in kar najbolj potrebujejo: avtentičnega in prebujenega starša, ki se zaveda svojih tako prednosti kot slabosti. Takšen starš bo zagotovo na svojega otroka prenesel veliko manj škodljivih psihičnih vzorcev kot starš, ki deluje manj samoreflektirano.

PREBERITE TUDI: Izkušnja - Obred (ceremonial) praznovanje materinstva

Je pa vseeno veliko ljudi, ki enostavno ne zmorejo pred drugimi govoriti o svoji bolečini. Kaj bi svetovala njim?

Ne glede na to, ali se pred drugimi lahko ali ne moremo odpreti v svoji največji ranljivosti, nekateri procesi duhovne rasti zahtevajo popolno samoto. Na nekatere poti se moramo nujno podati sami. Kot sumerska boginja Inanna, ki je morala vstopiti skozi devet vrat in pri vsakih pustiti košček sebe (nakit, obleko …), da se je lahko v vseh ozirih gola in povsem sama spustila v svet podzemlja. Kjer je umrla in se kot feniks ponovno rodila. Bogatejša, modrejša in močnejša. V resnici so tako videti vsi duševni sestopi - tako tisti, v katere se podamo načrtno in zavestno, kot tisti, ki nas presenetijo in po navadi ujamejo v življenjskem obdobju, ko si jih najmanj želimo.

Tem procesom enostavno ne moremo ubežati, ne glede na to, kako zelo se trudimo. Zato je veliko bolje kot da bežimo, da jih podpremo. Si vzamemo več časa zase, ko smo povsem sami. Si dopustimo, da samo smo – karkoli že se dogaja znotraj nas. Si zapisujemo svoje misli in občutke. Ali si pomagamo z duhovnimi besedili, ki nas nežno spodbujajo, da gremo še globlje.

Karte Sporočila božanske Ženske so nastale zato, da prav vsako žensko podprejo na njeni edinstveni, sveti ženski poti. (FOTO: Helena Primic)

Kot recimo tvoje karte za ženske Sporočila božanske Ženske. Kako je nastala ideja za karte in komu so namenjene?

Sama sem strastna raziskovalka globin notranjega sveta že od osnovnošolskih let naprej, zato imam za sabo že kar nekaj duševnih sestopov Inannine vrste. In ker je moje poslanstvo v tem življenju pisanje in odpiranje src s pomočjo besed, sem želela vsem ženskam oz. Sestram podariti ta »dušna semena«, kot jim sama rečem.

Na vsaki od 66 kart (ta mojstrska številka ima poseben, z duhovnostjo povezan pomen) je namreč globoko duševno sporočilo božanske Ženske – Nje. Za nekatere je to božanska Mati, za druge vir Življenja, za tretje morda Ljubezen sama. Vsem pa je skupno to, da nas ta božanska Ženska vedno posluša, varuje in ljubi točno takšne, kot smo. Kdaj tudi povsem izgubljene, zmedene, obupane in tako zelo same. Takrat lahko ženska v svoji samoti (ali v ženskem krogu srčnih Sester) zapre oči, izbere eno karto ter prisluhne njenemu podpornemu in hranljivemu sporočilu, ki se hkrati spušča v največje globine in dviguje v največje višine.

Ker zato so karte Sporočila božanske Ženske nastale: da prav vsako žensko podprejo na njeni edinstveni, sveti ženski poti - kot dušna semena, ki jih z vsakim sporočilom zasadimo v svoj dušni vrt, kjer vedno vzklijejo ob ravno pravem času.

Na vsaki od 66 kart (ta številka ima poseben, z duhovnostjo povezan pomen) je globoko duševno sporočilo božanske Ženske – Nje. (FOTO: Helena Primic)

Več o kartah najdete na Helenini FB-strani Besedula ali Helena Primic, lahko pa ji tudi pišete na helenaprimic@gmail.com ali jo pokličete na 040 979 556.