/11 /11

Okoli desete ure pa me je zbodla huda bolečina na levi strani trebuha. Pomislila sem da bo minila. Ampak ni. Postajala je še močnejša. Čez pol ure sem poklicala dežurnega ginekologa, saj je bila ravno nedelja. Ker je po telefonu težko svetovat, mi je dejal, da naj kar pridem v bolnico, da me bo pregledal. Čez pol ure sem bila že na CTG-ju, ki ni kazal nikakršnih znakov kakršnegakoli dogajanja. Po pregledu mi je dejal, da je verjetno otroček brcnil v steno maternice, ki je sedaj zelo občutljiva, ter da me je verjetno to bolelo. Ker sem bila šele 3 prste odprta me je poslal nazaj domov v »pričakovanje«. 

Po prihodu domov, pa so se začeli neredni popadki. Vendar do večera ni bilo še nič. Tako smo se počasi spravili spat, še zadnjič v zasedbi tria. Ob 3h ponoči pa sem na WC-ju doživela presenečenje. Počasi je začela odtekati voda. Hitro sem odšla k mojemu dragemu in mu nežno zašepetala na uho: »Voda teče…« Mirno mi je odgovoril naj jo zaprem. Šlo mi je na smeh, ko sem mu še v drugo dejala: »Ne lubi, voda MI teče!« Tedaj se je prebudil in dojel. No počasi sva ''pobasala'' stvari, počakala babico, ki je prišla popazit hčerko, ter odšla novim dogodivščinam naproti.

V bolnico sva prišla ob pol štirih zjutraj. Tokrat sem dobila celo na razpolago ali želim klisitir ali ne. Ker sem bila presenečena, saj v prvo ni bilo možnosti, sem povprašala od kdaj možnost izbire. Ne boste verjeli, odgovor je bil, da so se ženske na Ringaraji pritoževale. Svašta. Tako da pazite nad čim se pritožujete, mogoče postane resničnost. 
Ob 5h sem že ležala na čisto novi postelji, ki je še večji luksuz kot domača postelja. Babica mi je pokazala, kako si naravnam položaje v postelji z priročno komando, dragi pa je bil zadolžen za masažo križa, saj je bil gumb nekje na zadnji strani postelje. Evo, spet smola za tiste ki so same v porodni sobi. Gumb MORA biti dosegljiv vsem, ker ta masaža je RES fenomenalna. Seveda, če imaš epiduralno. Ne predstavljam si, da bi me ob bolečih popadkih nekdo še po križu »tolkel«. Masaža pa deluje le 15 minut potem moraš ponovno pritisniti. 

Ker sem želela roditi z epiduralno, sem morala počakati na anestiziologinjo. Vmes sem dobivala že prave močne popadke, sploh ker sem še dobila »flašo« z umetnimi popadki. Pa ni bilo hudo, se je dalo predihat, le očka je imel malce rdečo roko. Me je pa pošteno skrbelo, saj sem pred porodom slišala en kup pripovedi, ko je nekaterim v drugo epiduralna analgezija sploh ni prijela. Vstavljanje epiduralnega katetra je potekalo brez težav, potem pa mi je analgezija prijela le na polovico trebuha. Hecen občutek. Sicer popadki niso bili več tako boleči, na eni strani jih nisem nič čutila, na drugi pa je bil občutek, kot bi me bolel jajčnik. Čez pol ure pa je prijela tudi na drugi strani. 

Tako je bilo mimogrede ura 8:20 in babica se je počasi pričela pripravljati na porod. Glede na to, da sem rojevala v drugo, mi je bilo malo lažje, saj sem vedela kaj pomenijo besede »Rodili boste«.V prvo mi te besede niso sploh nič pomenile, saj sem bila že 8 ur v porodni in »sem rojevala«. Ob prvem pritiskanju se ni zgodilo nič. Malo me je postalo strah, saj so mi že 14 dni pred PDP-jem namerili 3800 gramov težkega dojenčka. Zanašala sem se edinole na –20% teže dol, no v slabšem primeru gor. Pri drugem pritiskanju se je porodila glavica in zaslišala sem babico, ki je dejala, da je zeloooo dolgolaso črno bitje. Pri tretjem pritisku se je porodila še rokica. Ob 8.45 sem dobila na trebuh črnolasega dečka, ki sva mu nadela ime Gal. Bil je tako vroč, mehak in prijetno dišeč. Sem že skoraj pozabila kako je to. Po prvem crkljanju pri mamici v naročju, je dobil priložnost še očka. Prerezal je popkovino, sestre pa so ga nato odnesle na preverjanje teže. Gal pa je na vse skupaj zelo glasno protestiral. Nato sem ga dobila končno k sebi na prvi podoj. Po 3 urah v porodni sobi so naju končno preselili na oddelek. Bila sem rahlo utrujena, vendar zaradi adrenalina nisem mogla niti malo zadremati. Nestrpno sem pričakovala obisk. Mojega dragega in najino princesko. Ves čas sem razmišljala kakšno bo snidenje najine punčke z njenim bratcem. 
Ko sta prišla sem ravno dojila Gala. Bil je skrit pod odejo. Tia mi je veselo prinesla rožice in čebljala kje vse je bila z očijem, kaj sta počela. Po nekaj minutah pogovora sem ji dejala v čisto brezbrižnem tonu: »Sej res Tia. Dojenčka imamo.« In odgrnila sem odejo da ga je zagledala. Njene očke so se zasvetile kot dva diamanta. »Mamiiii, dojenček!« je vzkliknila. Nato pa ga je začela božat, prijela za rokico in jo začela božat. Midva pa sva samo brez besed opazovala navdušenje najine »tamale« nad dojenčkom. Potem sem ji dejala, da je to fantek in da mu je ime Gal. Z imenom se je strinjala, s tem pa da je fantek pa še 14 dni ne.Vsakič je protestirala, da ne, da je to punček!

Danes se strinja tudi s tem, da je Gal fantek, in tudi veselo pove, da je tudi očka fantek, midve pa sva punčki.
Tako smo mi dobili fantička Gala in postali najboljši par!!!