Starševski ljubeč stik z bolnim otrokom je zdravilen. (Freepik.com)

/11 /11

"Otroci sebe doživljajo veliko bolj celostno kot odrasli, zato si dovolijo v polnosti začutiti svoje telesne bolečine in neprijetno počutje. Ko zbolijo, so zato njihovi "pretirani" odzivi popolnoma naravni glede na neravnovesje, ki ga doživljajo," doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije Petja Kovačevič pojasnjuje, zakaj se staršem velikokrat zdi, da otroci pri svojem negodovanju ob bolezni pretiravajo.

Ko otrok zboli, ga zato nikar ne prepričujte, naj ne komplicira in da zamašen nos pa že ne more biti konec sveta. In kaj bolni otroci zares potrebujejo od nas staršev?

PREBERITE TUDI: Kakšno hrano pripraviti otroku, ko zboli?

Porušen občutek varnosti

"Otrok nas pri prehladu, bolezni ali poškodbi še bolj potrebuje. Takrat se namreč poruši njegov notranji občutek varnosti - v telesu se dogaja nekaj neprijetnega, bolečega, nad čimer nima nobenega nadzora, pogosto pa tudi ne ve, kako dolgo bo trajalo in kaj pravzaprav to sploh pomeni. Navzven otrok ta strah izrazi kot potrebo po še več naše pozornosti, bližine in nežnosti. Doživljamo ga lahko tudi kot še bolj občutljivega za zunanje dražljaje in stvari, ki ga običajno ne spravijo iz tira. Takrat otrok potrebuje predvsem odraslega, ki mu najbolj zaupa - mamo ali očeta, da mu bo pomagal do ponovne vzpostavitve občutka varnosti," pojasnjuje Kovačevičeva, ki dodaja, da je velikokrat že samo ljubeč starševski stik za bolnega otroka dragoceno "zdravilo pri lajšanju psihičnega in fizičnega slabega počutja, saj je velik odstotek bolezni psihofizičnega izvora.

Zato je pomembno, da smo otroku v bolezni na voljo - da smo zanj tudi čustveno na razpolago in mu omogočimo varno zatočišče. "Takrat otrok še toliko bolj potrebuje našo bližino, v kateri bo lahko slišan v vsem, kar se mu dogaja: da ga je strah, ker se počuti slabo, da je jezen, ker ne more ven ali se igrati s prijatelji, da je nemočen od utrujenosti in povišane temperature. Karkoli čuti in doživlja ob svoji fizični bolezni. Ob tem se moramo starši izogibati preusmerjanju občutkov s stavki kot so "Saj bo boljše.", "Saj ni tako hudo." ali "Pri bratcu je bilo dosti huje, pa je bil bolj pogumen kot ti." Otroka raje vzemimo v naročje, da začuti naš dotik in našo toplino ter mu dajmo prostor, da lahko izrazi vse svoje "sitne" občutke," staršem svetuje sogovornica.

Otroku lahko tudi rečemo, da mu bomo pomagali s svojo "zdravilno" energijo, da bo njegovo telo oz. imunski sistem z našo pomočjo hitreje premagal viruse oz. bolezen. Pa vam za to ni treba biti "pravi" zdravilec. Za otroka je dovolj že vaša ljubeča energija.

Ko nas je starše strah ...

Kaj pa, če smo ob otrokovi bolezni tudi starši prestrašeni, kaj storiti takrat? "Seveda se lahko zgodi, da nas starše otroške bolezni, pa tudi prehladi ali manj resna obolenja, močno pretresejo. Takrat doživljamo stisko, strah, tesnobo ali negotovost in se nam je zelo težko umiriti v teh občutjih, zato postanemo nemirni, vzkipljivi in prestrašeni. Posledično se ob otrokovem nemiru ne zmoremo umiriti, da bi ga lažje začutili v njegovi bolečini in drugih občutkih," ugotavlja Kovačevičeva, ki staršem svetuje, da se vprašajo, kako so sami doživljali bolezni, poškodbe in slabo počutje kot otroci ali najstniki in kako so se njihovi bližnji odzivali na njih. "Nezavedna in nenagovorjena čutenja se namreč pogosto kažejo kot spontan, impulziven odziv na neko stresno situacijo," pojasnjuje sogovornica.

Zato pri negi bolnega otroka ne pozabite biti pozorni tudi na svoje občutke in potrebe, o katerih se pogovorite z drugim odraslim, da boste lažje nudili čustveno oporo otroku. In nego vsaj za krajši čas prepustite partnerju, ko začutite, da ste povsem izčrpani, saj za bolnega otroka lahko veliko bolje poskrbite vsaj za silo spočiti kot pa izžeti.

PREBERITE TUDI: Zakaj je moj otrok že spet bolan?

Ko (z)boli srce

Čeprav govorimo o bolezni, pa ne pozabimo, da otroci potrebujejo zelo podobno čustveno podporo tudi, ko gre "le" za čustvene stiske brez dejanskih fizičnih bolečin ali bolezni. Ko trmarijo, se upirajo in jezijo, so prestrašeni ali žalostni. "Tudi takrat jih tako kot ob bolezni moramo vzeti zares v tem, kar doživljajo - tako da se trudimo jih ne spregledati, temveč jih povprašamo, kako se počutijo, kaj se v njih dogaja in skupaj z njimi vzdržimo v teh občutenjih. Sočuten, nežen in prijazen starševski odziv ima v takšnih primerih izjemno zdravilno moč, ki prav tako vpliva na otrokovo samospoštovanje ter njegov odnos do sebe, sveta in življenja," nas starše opogumlja Kovačevičeva.

Dr. Petja Kovačevič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter univerzitetna diplomirana komunikologinja. V zavodu Igrivi svet se ukvarja z vprašanji o vzgoji in starševstvu. Več informacij o njihovih programih dobite na www.igrivisvet.si, info@igrivisvet.si in 040 818 122.

Dr. Petja Kovačevič na portalu Ringaraja.net odgovarja na vprašanja o vzgoji in starševskih stiskah ter zakonskih in družinskih težavah. Svoje vprašanje ji lahko zastavite TUKAJ.