/131 /11

 »Prijateljevanje z naravo od prvih korakov dalje je še kako pomembno!«

Ivan Esenko je zaljubljen v naravo in ji je predan že od malih nog. S številnimi knjigami o naravi in prispevki v različnih publikacijah, opremljenimi s čudovitimi fotografijami, skuša s to ljubeznijo okužiti vse okrog sebe, tako odrasle kot tudi otroke. Njegov najzvestejši spremljevalec je fotoaparat in v njegov objektiv se še posebej rade »ujamejo« živali, ki živijo v bližini naših domov. Te so nam že tako samoumevne, da se zanje sploh ne zmenimo več. Ivan je njihov glas, njihov »osebni« fotograf, ki jih ujame v tako nenavadnih in zanimivih »manekenskih« pozah, da jih preprosto moraš opaziti.

Ivan Esenko je še posebno dejaven pri proučevanju živalstva in njegovega pomena v vrtni ekologiji. O tem je napisal vrsto poljudnih in strokovnih člankov ter knjig: Zbogom voluhar, Zaživimo z naravo – ptice in ekološko vrtnarjenje, Vrtnarimo z dušo, Vrtna mlaka ter Vrt, učilnica življenja. V njih se dotika pozitivnega odnosa do narave in bralcu na prijazen način odstira drugačne poglede na življenje. Ukvarja se z naravoslovno fotografijo, predvsem s portretiranjem živali. Je član DOPPS (Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije), RSPB (Royal Society for the Protection of Birds) iz Velike Britanije in Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev.

Miska:

Moj otrok je navdušen nad živalmi in ko me mala radovedna bučka sprašuje vse mogoče o živalih, ki jih srečujeva na sprehodu, mi je prav nerodno, ker vem o nekaterih tako malo. Imate kakšen predlog, kje in kako se lahko podučim o živalih, kot je na primer sinička v parku ali deževnik, ki sva ga z otrokom odkrila pod listjem?

Umma:

Te popolnoma razumem. Tudi mi smo se soočali s tem, potem pa sem spoznala Ivana Esenka, ki je zelo zanimiv gospod, ki veliko ve o živalih, poleg tega pa jih tudi navdušeno fotografira. O živalih, ki jih pravzaprav vsi poznamo, saj živijo v naši neposredni bližini, pripoveduje s takim žarom v očeh, da te s svojo navdušenostjo kar okuži. Ga bom povabila na forum, pa boste videli, o čem govorim.

Miska:

Super. Tudi jaz sem že slišala zanj in bi ga z veseljem kaj povprašala. Za začetek morda to, kdo ga je navdušil nad lepotami narave in mu privzgojil ljubezen do živih bitij?

Ivan:

Pozdravljeni. Bom kar odgovoril na prvo vprašanje. Ljubezen do narave sta mi vcepila predvsem starša, jaz pa sem to prenesel naprej na otroke. In ker je otrok za učenje doma kmalu zmanjkalo (so zrasli), sem pričel okuževati še druge otroke. Spoznal sem, da so otroci zelo dovzetni za sporočila iz narave, zato imam z njimi več zabave kot dela. In oni z mano.

Umma:

Gospod Ivan, ljudje radi predalčkamo druge ljudi, stvari in tudi živali okrog sebe v kategorijo najljubših in malce manj ljubih. Katera je vaša najljubša žival in katera je tista, ki ni na seznamu najbolj priljubljenih?

Ivan:

Pustimo gospode in vikanje na strani. Za vas sem Ivan. Torej, nobena žival se mi ni toliko zamerila, da mi ne bi bila ljuba, z modrasom in s škorpijonom vred. Res pa je, da so mi še posebno pri srcu ptice. Raziskujem njihove navade in veliko pišem o njih tudi v strokovno literaturo. Ptice so zanimive pravzaprav vsem ljudem. Obvladujejo nebo, zato jih lahko srečamo povsod. So barvite in obdarovane s pevskim talentom. Naš dom oziroma njegov zunanji del je v celoti prirejen pticam, zato mi ni težko priti do izkušenj iz prve roke. Dom je naravoslovni raziskovalni center z mlako, drevjem, s cvetlicami, ptiči, z žabami, murni, ...

Umma:

Kakšen je po tvojem mnenju naš odnos do narave?

Ivan:

Odnos se izboljšuje. To ne pomeni, da smo z naravo dobri znanci, temveč da bi to radi bili. Nasičeni smo s tehnološkimi dosežki ter razočarani nad političnim in gospodarskim dogajanjem. Človek pač pobegne tja, kjer se čuti najbolj doma in kjer je najbolj varen. Narava je stalnica, njeni zakoni niso prirejeni, temveč so za vsakogar enaki. Vprašanje je, koliko jih upoštevamo, saj še tistih zakonov ne, ki si jih sami pišemo.

Miska:

Kako dobro pravzaprav poznamo živalski svet okrog sebe, npr. v naši bližnji okolici, na vrtu?

Ivan:

Sodoben človek pozna živalski svet samo površno. Največkrat delimo živali na grde in lepe ter koristne in škodljive. Ta izraza sta moteča, saj sta antropocentrična, napisana ljudem na kožo. Povsem razumljivo je, da ima vsako bitje v naravi svoje mesto. Kar je moteče, izloči narava sama. Ljudje ustvarjamo umetna okolja oziroma na okolje vplivamo v takšni meri, da nekatere živalske vrste in skupine privabimo, druge pa izženemo. Na ta način oblikujemo nenaravna okolja, kjer je tudi naselitev vrst nenaravna, v nobeni povezavi z osnovnimi zakonitostmi preživetja. Če se bomo naučili sporazumevanja z naravo in bomo strpnejši do živalskega sveta, bomo postali tudi uspešni vrtnarji.

Umma:

Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Kako pomembno je, da se že v najzgodnejših letih naučimo, kako živeti v sožitju z naravo?

Ivan:

Če se ozrem na svojo osebno izkušnjo, je prijateljevanje z naravo od prvih korakov še kako pomembno. Predvsem pa moramo to vzeti kot zabavo, ne kot nalogo, ki si jo starša podajata drug drugemu. Preprost izlet na sončno livado, spoznavanje z metulji in murni je dovolj, da otroku vzbudimo zanimanje za živi svet. Kasneje nas bo silil v to sam, s svojo zvedavostjo in z nenehnimi vprašanji. Npr. katera žival je to? To vprašanje je postalo tudi naslov moje zadnje knjige, ki z opisi živali s komentarji in fotografijami podira meje med odraslimi in otroki. Napisana je namreč odraslo, torej spoznava z živalskim svetom odrasle in otroke. V bistvu je to knjiga, ki sodi tako na police z zrelo literaturo kot tudi otroško.

Umma:

Ena tvojih knjig nosi naslov Vrt, učilnica življenja. Kaj nas lahko nauči narava, vrt?

Ivan:

Ob tem vprašanju se moram hočeš nočeš zopet vrniti v otroštvo. Kot otrok sem nenehno delal napoto staršem na vrtu in stikal za pikapolonicami. To so bili moji prvi koraki v spoznavanju z naravo. Sicer pa je pravi pomen naslova te knjige v sporazumevanju z naravo, našo največjo učiteljico. Vrt ni zgolj poligon za pridobivanje solate in peteršilja, temveč je način življenja. Tisti, ki bo knjigo vzel v roke, bo temu pritrdil, saj je oblikovna uspešnica, nasičena z doživetimi fotografijami. Predvsem pa ima prednost pred prevodnimi deli, ker jo je napisal domačin, torej »sede« v naše okolje.

Miska:

Je lahko otroku deževnik ravno tako zanimiv kot ogromen tiger, ki ga je videl na televiziji oziroma se je z njim seznanil v živalskem vrtu?

Ivan:

Deževnik kot nižja oblika živali, ki je človeškemu očesu tudi neugledna, se s tigrom po atraktivnosti ne more primerjati. Je pa zato hvaležen predmet opazovanja. Otroke seznanimo z njegovim pomenom pri ustvarjanju rodovitne prsti, predvsem pa poudarimo, da ga ni narava ustvarila zato, da bi ga mi lahko mrcvarili. V knjigi Katera žival je to? sem zato predstavil tudi deževnika. Ne samo otrokom, temveč tudi odraslim.

Miska:

V svetu narave velja zakon močnejšega in včasih je usoda kakšne živali, ki jo brutalno napade in pokonča druga žival, precej krvava. Kako to razložiti otroku, ki ga že tako želimo obvarovati pred krutostjo sveta?

Ivan:

Otroci imajo poudarjen čustven naboj in jih tragične zgodbe tudi v živalskem svetu lahko zelo prizadenejo. Z njimi se pogovarjajmo odraslo in jim povejmo, da v naravi obstaja nenehen boj za obstanek in da so nekatere živali plen, druge plenilci. In ti ne lovijo drugih živali, ker so hudobni, temveč zato, ker se tako prehranjujejo in če jih ne bi bilo, bi se druge živali namnožile, da bi preplavile svet ... Načeloma pa takšne krvave dogodivščine v živalskem svetu pred otroki, če se le da, skrijmo. Z njimi naj se raje spoznajo nekoliko večji.

Umma:

Običajno otrokom strah pred določenimi živalmi »privizgojimo« oziroma jih strahu naučimo odrasli. Pa vendar so nekatere živali lahko tudi človeku nevarne. Kako otroka podučiti o nevarnih živalih, ne da bi te živali otrok zasovražil oz. jim želel škoditi?

Ivan:

V zadnjih dveh knjigah sem namenil prostor tudi nevarnim živalim. Npr. kako razlikujemo strupeno kačo od nestrupene, kar je zelo poučno tudi za odrasle. Otroke naučimo, da živali ne ljubkujejo, temveč jih spoznavajo zrelo. Nobena kača ne bo napadla človeka, temveč bo zbežala, če bo le lahko. Strupenjače nas s svarilnim vzorcem celo opozarjajo, da so nevarne in naj jih pustimo pri miru. Strup imajo samo za omrtvičenje plena in za samoobrambo. Strupena kača torej ne more poosebljati ljubkosti, ker je pač nevarna, zato ji pustimo, da gre svojo pot.

Umma:

Včasih so naši predsodki do določenih živali neutemeljeni in te predsodke potem prenašamo na svoje otroke, spet neutemeljeno. Kako se tega »znebiti«, kako ta krog prekiniti?

Ivan:

Z vzgojo in tudi z listanjem po literaturi. Ravno o razbijanju škodljivih stereotipov pri posameznih živalih in skupinah pišem v svojih delih. Upam, da dovolj prepričljivo.

Miska:

Otroci, ki živijo na podeželju, so v stalnem stiku z naravo, mestni otroci pa ogromno živali sploh ne poznajo, jih še nikoli niso videli. Kako naj otroka podučimo o raznolikosti živalskega sveta, če živimo v mestu? Je dovolj »živega materiala« tudi v mestu, da otroku predstavimo lepote živalskega sveta?

Ivan:

Otroci na podeželju so privilegirani, kar se tiče spoznavanja z naravnimi zakonitostmi. Odraščanje na kmečkem dvorišču je živo nasprotje odraščanju v mestnem bloku, večino časa med štirimi stenami. Seveda pa živi svet zaide tudi v mesta, na balkone, na okenske police. Na to lahko vplivamo sami: z okenskimi zasaditvami bomo privabili metulje in vretenčarje. Gozdne ptice gnezdijo tudi v mestnih parkih.

Miska:

Kaj lahko starši storimo, da otrok spoštuje, ceni naravo in živa bitja v njej?

Ivan:

Zgledi so tisti, ki vzgajajo. Ni rečeno, da bo imel kmečki otrok več smisla za spoznavanje z živalmi od tistega, ki odrašča v 9. nadstropju bloka v prestolnici. Morda se bo slednji razvil v odličnega biologa ob pomoči staršev, ki niso brezbrižni do narave.

Umma:

Kakšna je vloga šole in vrtca pri vzgajanju otrok, ki so spoštljivi do narave?

Ivan:

Lahko je ključna, zlasti v primerih, kadar zataji domača vzgoja. Nekateri vrtci in šole imajo izrazito naravoslovno noto in ti imajo posebno težo. To opažam na svojih predavanjih. Tukaj podeželske šole načeloma prednjačijo pred mestnimi, vsaj glede na moje osebne izkušnje.

Umma:

Je naš šolski sistem dovolj usmerjen v to smer? Kaj bi lahko spremenili, storili več?

Ivan:

Daleč od tega. V učni program bi morali vključiti izdelavo ptičjih gnezdilnic, netopirnic, krmljenje ptic in spoznavanje vrst. In to seveda v povsem praktičnem pomenu besede. To privzgoji življenjski pozitivizem in spoštovanje do vsega živega, čeprav ti otroci kot odrasli ne bodo neposredno delovali v naravoslovnih panogah.

Umma:

V knjigi Katera žival je to, sem našla zanimivo iztočnico, da nezanimivih živali ni. Pa vendar ... Zdi se mi, da je pisan ptiček, ki prepeva na vrtu, veliko bolj zanimiv od deževnika, ki rije pod kupom odpadlega listja na vrtu.

Ivan:

Ljudje padamo na izraze zanimiv in nezanimiv. Vmesnih stopenj ni. Nekatere stvari v naravi in tudi sicer so samoumevne. So prisotne in nujne, niso niti lepe niti grde, preprosto so. V tem primeru je pomembno, da otrok ve, kje deževniki živijo in da ve za njihov pomen v okolju.

Miska:

Kako naravo zvabiti pred okno naše hiše, stanovanja? Kako nam pri tem lahko pomagajo otroci?

Ivan:

Naravo lahko privabimo s preprostimi mehanizmi. Z nameščanjem ptičjih gnezdilnic, netopirnic, gnezdilnic za samotarske čebele, o čemer tudi pišem v svojih delih in predavam. Zanimanje je čedalje večje, kajti takšna dejavnost povezuje generacije. Poznam ničkoliko dedkov, ki s svojimi vnučki zbijajo gnezdilnice, jih obešajo na drevje ali balkone v blokih. Poskusite in spoznali boste, da je narava vsepovsod. Sinica bo gnezdila tudi na balkonu stanovanjskega bloka, ne samo v sadovnjaku, gnezdo kosa, grlice in sivega muharja pa vas lahko nekega dne preseneti kar v cvetličnem lončku na okenski polici.

Umma:

Misliš, da bomo dejansko kdaj manj (ali sploh nič) uporabljali sredstva za zatiranje »škodljivcev«, ki nam uničujejo pridelek, in za zaščito pred njimi začeli izkoriščati njihove naravne »sovražnike«? Je to lahko naša bodoča realnost, ali se to ne bo zgodilo, dokler nas ne bo narava pošteno kaznovala?

Ivan:

Nihče nas ne sili, da jih uporabljamo. To je naša odločitev, vašemu vprašanju pa se pridružujem tudi jaz. Je pa v zadnjem času opaziti trend zatekanja k naravi in odrekanju pesticidom, kar je seveda spodbudno.

Umma:

Narava nam je nekako postala samoumevna, čeprav nam vedno znova dokazuje, da je nikoli ne bomo mogli ukrotiti.

Ivan:

Narave ne moremo ukrotiti, lahko pa nas ona postavi na hladno. To niso vznesene besede, temveč neizpodbitna resnica, ki se je izkazala že ničkolikokrat. Naravi smo se odtujili, zdaj pa moramo najti ponoven stik z njo. To je tisto, kar se nam splača na dolgi rok.

Ivan, najlepše se ti zahvaljujem za tako prijeten klepet.

Z Ivanom sem klepetala Metka Troha.

Ivan Esenko je avtor številnih knjig o naravi in živalih v njej, med njimi Vrt, učilnica življenja (Založba Oka) in Katera žival je to? (Založba Oka).

Fotografije:
osebni arhiv Ivana Esenka, Metka Esenko