|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Ko v porodno sobo zareže tišina

Martina Judež, 23.10.2012
Zopet je tu mesec oktober, ko moje srce ob spominih preplavijo občutki žalosti. 14 let je namreč že minilo od tedaj, ko sem se polna veselja pripravljala na rojstvo svojega prvega sina.

image
/11


Že ves dan nisem občutila nobenega giba, a sem se v sebi prepričevala, da se še kar naprej živahno premika. Še vedno sem upala, pa čeprav je moja podzavest že vedela, kakšen je odgovor. Med vožnjo proti porodnišnici se je strah kot meč začel zarezovati vame. Noge so mi pričele podrhtavati in do prihoda v bolnišnično stavbo je drget zajel že vse moje telo. Ura v preddverju porodnišnice je odbila polnoč. Ginekolog je hladno ultrazvočno napravo položil na moj trebuh. Samo nekaj sekund je trajalo in že jo je odložil. Globoko je vdihnil in usmeril svoj pogled v tla. »Konec je, konec!« je odmevalo v meni.

Pa saj to se ob koncu nosečnosti vendarle ne dogaja? Mogoče pa moj sinko samo tako dolgo spi. Morda pa ultrazvok laže. Dovolili so mi, da gre mož z mano v sobo na oddelek. Objela sva se, le mojega trebuha se nisva upala dotakniti. Naslednjega dne, ko je ura zopet odbila polnoč, je po osemnajstih urah popadkov in nešteto injekcijah nastopil trenutek rojstva. Namesto tako zaželenega novorojenčkovega joka je sobo napolnila smrtna tišina. Babica je mrtvega fantka brez besed zavila v plenico in tiho odnesla iz porodne sobe, midva z možem pa sva ostala sama.

Zjutraj so prišli najini bližnji in rekli: »Saj čisto dobro izgledaš,« ter hitro odšli. Tudi sama sem se tolažila z mislijo, da je s porodom minila tudi bolečina, a takrat še nisem dojela dokončnosti dogodka. Nisem se zavedala, da me najtežji del poti še čaka. Znanci so izvedeli, da sem v porodnišnici in spraševali: »Je fantek ali punčka?« Ko so izvedeli, da je mrtev, so obmolknili. Imela sem srečo, da je bilo osebje v porodnišnici zelo razumevajoče in so dovolili možu, da je bil ves dan z menoj. Ni ušel, ker bi težko gledal, kako trpim, ampak me je podpiral, ko sem bila na tem, da omagam.

Bližal se je odhod iz porodnišnice, kar je pomenilo čas soočenja z realnostjo. Obiskala sva grobek, ki ga je prekrivala še čisto sveža črna prst. Držala sva se za roke in tiho zrla v lesen bel križ. Domov sem se vrnila kot poraženka, brez trebuha in brez dojenčka. V stanovanju je bilo strašljivo prazno in vse belo kot svečka, ki sva jo ravno prižgala. Mož je že pred mojim prihodom vsa oblačilca za dojenčka skrbno pospravil v velikansko vrečo in skril v klet.


Slovo od mrtvega otroka

Ko se je rodil moj mrtvi sin, sem bila prepričana, da je bolje, da ga ne vidim, da bom tako hitreje pozabila, saj se ne bova zbližala z dotikom izven maternice. Bala sem se tudi, da grozno izgleda. V resnici pa ni tako, tudi tisti najmanjši otročki, so čisto pravi dojenčki. Žal je preveč mamic, ki svojega mrtvega otroka niso popestovale in pobožale, a tiste, ki so to storile, so mi povedale, da jih je ob snidenju prevzel notranji mir in posledično so se s svojo izgubo lahko začele soočati od tistega trenutka dalje. Ni se jim bilo več treba spraševati:«Je res umrl ali pa so to le strašne sanje?«

Šele po obdobju šoka, ki lahko traja tudi več dni, privrejo na dan solze in občutenje bolečine, ki ne mine in ne mine. Počutila sem se tako ničvredno in nesposobno, saj nisem skreirala življenja, temveč smrt. Vse svoje sanje in upe za prihodnost sem morala pokopati. Nobenega žarka svetlobe ni bilo na obzorju. Trnovo pot sem morala prehoditi, drugače žal ni šlo. V tem obdobju so bili najhujši občutki krivde in nenehno samospraševanje: »Kaj sem naredila narobe?« Seveda bi lahko kaj storila bolje, pa vendar je bil potreben čas, da sem tudi v srcu začutila, da nisem zakrivila otrokove smrti.


Molk in besede, ki bolijo

V naši kulturi je pogovor o smrti še vedno sprejemljiv le na pogrebih, ko pa gre za otroka, ki niti zadihal ni ob rojstvu, ljudje zmotno mislijo, da je bolje, da zadevo molče obidejo ali pa te zasipajo z besedami, za katere mislijo, da tolažijo, v resnici pa žalijo in prizadenejo:«Saj si še mlada, saj ga še nisi poznala. Misli raje na prihodnost! Hudo je lahko moji sosedi, njej je umrl otrok, ki je nekaj časa živel.« Vsaka mati ima pravico žalovati za svojim otrokom, ne glede na tedne nosečnosti ali življenja izven maternice. Redko se najde sogovornik, ki resnično posluša, ne da bi skušal pretrgati tvojo izpoved, še bolj redko te kdo povpraša po otroku in njegovem imenu ali prinese svečko. Sama se spomnim, da sem ob tem, ko so druge porodnice prejemale telegrame, zaman čakala vsaj eno sožalno kartico.


Težka pot žalovanja

V tem žalostnem obdobju je velika zmaga, če se zmoreš prebiti skozi dan. Preživela sem težke trenutke brezupa, ko bi se najraje predala. Najhuje me je zadelo ob srečevanju nosečnic in srečnih mamic z dojenčki. V tem bolečem obdobju je normalno, da se ne moreš veseliti novice o nosečnosti prijateljice ali rojstva otroka bližnje sorodnice. Pomembno je, da si v miru in tišini dovoliš žalost, kajti le tako boš zopet lahko začela živeti. Pravijo, da boš hitreje pozabila, če se takoj vrneš na delovno mesto in v stare tirnice. Nikar! Ženska si v nekaj tednih po porodu resda lahko fizično opomore, a pot žalovanja in psihičnega okrevanja se takrat, ko se je že potrebno vrniti na delovno mesto, šele dobro začne. Nekaterim se zdi hiter odhod v službo najboljša rešitev, lahko pa je samo beg pred žalovanjem. Če se namreč s svojo izgubo ne soočiš, je nevarno, da se zlomiš. Zato je moje mnenje, da naj žalujoča mati najbolj akutno obdobje, kako dolgo je to, je odvisno od vsake posebej, nameni izključno sebi in žalovanju za otrokom.

Šele, ko začutiš, da si pripravljena pretrgati tudi tisto nevidno popkovino, ki vaju veže, takrat stopi naprej. Obdobje žalovanja naj se zaključi, ko se v tebi prebudi želja po življenju. Ne pretrgaj na silo svojega procesa okrevanja, čeravno okolica to pričakuje od tebe. Če nepredelano žalost le potlačiš na konec svoje razbolele duše, se bo v silovitejši obliki vrnila, morda šele čez nekaj let. Nikoli ne bom pozabila starejše gospe, ki je breme bolečine zaradi smrti otročka v maternici kar 40 let nosila s seboj. Ko sva se pogovorili, je težo izgube predelala in pri 70-ih začela polno živeti. Trpljenje ob izgubi namesto zaznamovanosti z bolečino lahko spremeniš v svojo moč s ciljem osebnostno zrasti in se dokopati do novih spoznanj, ki ti pomagajo do polnejšega življenja. Pri tem je zelo koristna strokovna pomoč.


Nova življenjska moč

Žalost ob spominu me še vedno prevzame ob obletnicah in praznikih in to je popolnoma normalno. Kolesnice življenja so me resda potegnile naprej, a življenje ne teče več po starih tirih in srečna sem, da je tako. Ključni dogodki v življenju te namreč lahko tako globoko spremenijo, da skoraj nič več ni tako, kot je bilo. Ker sem pridobila novo moč, sem si življenje uredila tako, kot sem si vedno želela, le da prej nisem imela dovolj poguma. In znova je dozorela odločitev za novo življenje. Točno na obletnico rojstva- smrti se je začelo vnovično upanje.

Smrt še nerojenega otroka je bil prelomni dogodek v mojem življenju, ko sem izkusila, kako se je večni krog življenja in smrti sklenil takrat, ko se je komaj začel. Zatem sem doživela lasten preporod. Naučila sem se prisluhniti svojemu notranjemu glasu in začela živeti v skladu s seboj. Ko sem se prebila skozi temo noči, sem spoznala, kako krasen je v resnici dan. Prejela sem moč in pogum za uresničitev lastnih sanj in ob novih izzivih si vedno znova ozavestim, da če sem zmogla takrat, zmorem vedno. Smrt nas res spodbuja k temu, da spoznamo dragocenost vsakega trenutka, ki nam je dan in ga tudi živimo.


Če se želite pogovoriti o svoji izgubi, lahko Martino pokličete na 041-253-448 ali ji pišete na martina.judez@telemach.net.

Imamo zapiske šole za starše
Preverite, kje lahko najdete zapiske šole za starše, da boste imeli strokovne nasvete vedno na dosegu roke.
22
10 najpogostejših prvih znakov nosečnosti
Vsaka ženska drugače občuti prve znake nosečnosti, mi vam predstavljamo najpogostejše.
5
VIDEO: Rodila popolnoma brez pomoči!
Naravni porod, povsem brez pomoči, želi ena od televizijskih hiš izkoristiti za nov resničnostni šov. Inspiracijo za odd...
5
Koliko se lahko zredim med nosečnostjo?
Telesna teža med nosečnostjo ne narašča enkomerno. Koliko kilogramov je ravno prav, koliko preveč in koliko premalo?
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Cepivo proti gripi poveča možnosti za splav!
Prav vsa cepiva proti gripi, tudi tista brez tiomersala, lahko povzročijo vnetni odziv v telesu nosečnice in tako lahko ...
Najpogostejše kromosomske napake
Ali ste vedeli, da verjetnost, da bo otrok imel Downov sindrom, znatno narašča s starostjo nosečnice? Če je verjetnost p...




kakovost spanca v času nosečnosti
MS TINA

https://www.ringaraja.net/forum/regproNew.asp