|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Lekcija iz hitenja

Maja Gregorc, 6.2.2018
Tole postopanje in opazovanje nečesa na enem mestu je bilo zame v tistem trenutku izguba dragocenih deset minut, vendar se je izkazalo, da so bile točno takšne - kot stanje na enem mestu resnično dragocene, ne pa nepotrebna izguba. Za oba.

image
Ste se tudi vi ujeli v neprestano hitenje?
/11


Moj tipičen vsakdan je poln načrtovanja dneva in dejavnosti ter nenehnega preračunavanje časa, kdaj, kje in kako bom kaj naredila. Kam moram iti in koga razvoziti. Adrenalin v mojem telesu tako skozi ves dan ostaja na visokem nivoju. Sčasoma sploh več ne (za)čutim utrujenosti. V glavi mi namreč ves čas odzvanja "To še moraš postoriti, pa to in še tisto!" In čeprav mi telo govori "Ustavi se!", me glava preganja naprej: "Hitro, hitro!". In tako z vsakim otrokovim letom, z vsakim mojim izobraževanjem in moževo službeno potjo še bolj hitim v nova dnevna načrtovanja. Sledu o spontanosti skorajda ni več. In ker se meni ves čas mudi, seveda priganjam tudi otroke. Toda ... 

 

Končno dovolj časa

Naš osemletnik je umirjen fant. Na trenutke je zasanjan, toda v svojem tempu se zna odločno upreti hitenju, ki obvladuje moje življenje. To gre pri nama nekako takole: ko se meni mudi, se njegov tempo upočasni. Pravzaprav me je že od rojstva poskušal zaustaviti in mi sporočiti, da ni potrebno tako drveti skozi življenje. Seveda se temu njegovemu upočasnjevanju tudi jaz odločno upiram. Včasih se zgodi, da se le uspem zdrzniti in mu prisluhniti, a me vrtinec vsakdana vedno znova potegne nazaj v današnji tempo.

Tako sva se nedavno peljala z vlakom v Ljubljano. Skupaj, sama. To je bila najina želja. Šest ur vožnje v eno smer je bilo dovolj, da sem se uspela prepustiti sinovemu tempu. Uživanje v vožnji in pogovoru, opazovanje mimo naju hiteče raznolike narave. Končno sva oba imela dovolj časa. Drug za drugega, pa tudi vsak zase. Toda v Ljubljani me je spet čakalo hitenje - načrtovanje štirih dni bivanja pri starih starših, koga obiskati, kje spati in koga vse poklicati. Na poti nazaj domov, po uspešni konferenci o empatiji, sem se ponovno zavedla, kako zelo je pomembno biti uglašen sam s seboj. In ko sem tako razmišljala o sodobnem hitenju, sem se spomnila dogodka izpred skoraj šestih let, ko je bil moj srednji sin star okoli osemnajst mesecev. Takrat sem doživela posebno lekcijo iz hitenja.

 

Ne grem naprej!

Takrat smo že dve leti živeli skoraj na vasi, pet minut vožnje od večjega kraja, kjer so ravno uvajali cone za plačljivo in brezplačno parkiranje. Modre črte, seveda nobenega parkomata, znaka, kjer bi kaj pisalo, pa tudi nisem opazila. Zagledam prosto parkirno mesto, parkiram in se z osemnajstmesečnim sinom peš (saj bova zelo hitra, ne rabiva vozička, se odločim) odpravim po le enem hitrem opravku. Le po nekaj korakih se sin ustavi in več kot deset minut vztraja na istem mestu in noče naprej. Najprej mu prijazno prigovarjam, poskušam ga zamotiti z drugo rečjo in ga vse bolj priganjam, da bi vendarle prišla tja, kamor sem se namenila. Sin se nikakor noče premakniti. Postajam vse bolj nemirna, ton glasu se mi dvigne, v resnici sem vse bolj tečna, saj se več kot očitno moj dnevni načrt podira.

In zagledam možakarja, ki gre mimo naju. S kotičkom očesa oplazim njegovo obleko. "Hm, tale stric pa ima zanimivo uniformo," pomislim, saj me nekako spominja na kriminalista. Radovedno ga spremljam s pogledom in opazim, da se je ustavil točno pred najinim avtomobilom. Zadeva mi seveda postane sumljiva, zato se odločim, da preverim, kaj se dogaja. Medtem, ko si že zapisuje nekaj v beležnico, ga vprašam:

"To je moj avto. Kaj pa je narobe?"

"Gospa, nimate parkirne ure," mi odgovori.

"Parkirne ure?" sem začudena.

"Ja, parkirala ste na modri coni, zato potrebujete parkirno uro," mi razloži.

"Tega pa nisem vedela," mu hitim pojasnjevati s sinom v naročju in se še pozanimam, kje jo je možno kupiti ter upam, da mi vendarle ne bo napisal kazni. 

"Ravno sva se pripeljala," ga milo pogledam.

Redar me nekaj časa gleda, nato pa reče: "Tokrat naj vam bo, vam ne bom izdal kazni."

Oddahnem si, se mu zahvalim in s sinom v naročju odvihram po parkirno uro čez cesto v knjigarno. Na hitro urediva še tisti opravek, zaradi katerega sva sploh prišla v mesto, in se vrneva domov.

 

Darilo, ne izguba

Med vožnjo domov premišljujem o dogodku. Če sina ne bi prevzelo nekaj iz okolja (v resnici se več ne spomnim, kaj ga je tako zelo prikovalo na isto mesto) in če bi ga močneje priganjala, bi sicer že bila v banki, kamor sva se odpravila, toda bi si pa pridelala kazen za parkiranje brez parkirne ure. Tole postopanje in opazovanje nečesa na enem mestu je bilo zame v tistem trenutku izguba dragocenih deset minut, vendar se je izkazalo, da so bile točno takšne - kot stanje na enem mestu resnično dragocene, ne pa nepotrebna izguba. Za oba.

To, da sem se prepustila otrokovemu ritmu, naju je ne le povezalo, temveč mi je tudi prihranilo stroške. Tistega dne in preostalih opravkov sem se zato lotila počasi in z občutkom. V dnevih, ki so sledili, pa sem kakšen opravek raje izpustila, kot pa na vsak način hitela proti svojim zastavljenim ciljem. Nekaterih še danes nisem uresničila in kasneje ugotovila, da je tako tudi prav. Od tega dogodka naprej se zato veliko lažje ustavim in prisluhnem svojemu telesu in občutkom, ki sem jih v siceršnjem hitenju po navadi kar preslišala.

Ob vsem tem razmišljanju sem ponovno dobila dokaz, da imam največje življenjske učitelje doma, v lastni družini. To so moji trije otroci in vse njihove dejavnosti, obnašanja, konflikti ter upori. Z vsem tem sodelujejo z mano in me poskušajo pripraviti do tega, da znova začutim svojo avtentičnost. Seveda se jim nezavedno odločno upiram, toda hkrati se zavedam, da jim velja prisluhniti in jim na glas priznati njihovo kompetentno vlogo.

Intervju z Živo Rogelj
Živa Rogelj je ponosna mamica Tare. Poznate pa jo kot novinarko iz kulturne redakcije RTV Slovenija. Najbolj pa uživa v ...
4
E-zlorabe otrok se dogajajo tudi pri nas!
Starši večinoma ne poznamo niti vseh družbenih omrežij, sporočilnih aplikacij in video platform, kaj šele, da bi vedeli,...
3
Kaj storiti, ko otrok besni in trmari?
Ko se zgodi, da se malček v trgovini razjezi, ker mu ne želimo kupiti vseh sladkarij, ki si jih je izbral in ostali naku...
3
Naučite otroka obvladati jezo
Otroci, tako nedolžni, pa vendar tako polni močnih čustev, s katerimi še ne znajo »upravljati«. Naloga staršev je, da ji...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Mamica, a je vse to res?
photo
Na recepciji so nam posodili otroški voziček, v sobi so nas pričakali previjalna miza, kahlica, kopalni plašček za malčk...
Gremo na družinski sprehod po dežju
V dežju se narava umiri na poseben način, kar pomirljivo vpliva tudi na otroke in odrasle. Zato izkoristite te deževne d...




dopust
Michonne RR

Kam greste letos za glavni dopust?