Rada sem mama! (Freedigitalphotos.net)

/11 /11

Materinski dan. Je, ampak vsak dan. Ker sem vsako jutro znova mama in ker sem mama vedno, ko zaprem oči in ponoči sanjam. Med sanjami pa lovim zvoke in premike. Vsi mirno spijo? Se kdo nemirno premetava po postelji, kdo joče?

Ves čas sem mama, ne le na materinski dan. Od jutra do večera, od večera do jutra.

A nisem takšna mama, kot sem bila, ko sem imela še 'samo' enega otroka. Zdaj sem drugačna mama. Zdaj ju vidim drugače in sprejemam drugače. Pa se jima ravno tako smejim in jezim, kot takrat. A … občutim drugače. Občutim tudi trenutke, minute, dogodke in ne (le) gledam na uro, kdaj bo minil dan in kdaj bom postorila vse. Kdaj bo minil teden in kdaj bo minilo leto …

Ne, sem tudi takšna mama, ki se ustavi in zamisli. In poskuša ovekovečiti zdaj. Se zapomniti tistega trenutka, in tistega in tega. Ker na kamero se jih ne da ujeti. Na kameri so 'zlagani' trenutki. Tisti: »Zapoj pesmico, povej še enkrat to, kar si mi prej, pokaži, kako znaš zaplesati …« Ti trenutki niso pravi, so narejeni. Škoda, da se na kamero ne da ujeti pravih. Te pa ima vsaka mamica v glavi, v srcu. Za vedno. Tudi očka. A danes je beseda o mami.

Moram se spet vrniti na začetek. Ker sem mama od začetka. Takrat, ko je bil prvi majhen, sem štela njegove dosežke in prebirala knjige, v katerih so lestvice od nič do pet. Kako pameten je vaš otrok? Je nič ali je pet? No, kako pameten? Toliko, kot se zna zlagati mama? Med prijatelji in sosedi. Je to pomembno?

Koliko mora biti star otrok, da nima več pleničke, da reče črko »r« in da zna povedati deset besed?

Prvi mora to obvladati takoj. In matere verjamemo, da je res temu tako. Ko nam pri letu uspe, da naredi lužico v kahlico, takrat vsem povemo, da nima več pleničk. In smo ponosne na dosežke. Tiste, ki so prej, kot pri ostalih sovrstnikih.

Danes sem drugačna. Najmlajša je stara že dve leti in pol. Že? In ima še kar plenice. Še? Da, še. Ker se mi nikamor ne mudi. Da, meni. Ona že ve, kdaj bo pravi čas, bo povedala sama.

Pa imava vseeno tiste trenutke, ki so nadpovprečni. Četudi ima pleničke. Ponosna sem nanjo, dosežki so le del nje.

Lepo ju je gledati. Vsakega posebej. Oba iz istega gnezda, pa tako različna. Tako svoja. Ti lepi trenutki. In spomini.

Ponosna sem nanju in strah me je zanju.

Bo šlo? Bosta prišla čez? Čez te zidove in prepreke? Ampak, kdo dela zidove in prepreke? Starši? So to sanje mater? Kdaj je otrok popoln, kdaj smo lahko ponosni nanj? Ko je tiho in uboga ali takrat, ko zakriči in se postavi zase, pa vrže po tleh sredi trgovine?

Lepo je biti mama. Tistemu, ki doseže sanje staršev in tudi tistemu, ki se sredi trgovine vrže po tleh in kriči, da pokajo bobenčki.