Kakšen dopust neki? (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tole pišem po neprespani noči, ko se je moj dojenček iz ne vem katerega razloga ponoči spet zbujal vsaki dve uri. In vsako jutro po taki noči mrzlično brskam po spletu, kaj bi lahko bilo tokrat. Enkrat je kriva polna luna, drugič mlaj, poskok v rasti, mogoče zobki, regresija spanja, odtegnitveni sindrom, mogoče je lačen, žejen, uvajanje hrane, ga napenja … Ni da ni.

Razlogov za nespanje lahko novopečene mamice na spletu najdemo ogromno. Tolažim se, da enkrat vsi začnejo spati. Imam dobro šolo s prvorojencem. Dve leti ni prespal noči, zdaj pri desetih pa ga komaj vržem iz postelje.

No, in ko zjutraj po taki pestri noči komu pojamram, da je bila slaba noč, velikokrat slišim meni najljubši stavek: »Saj zato pa imate mame porodniški dopust.«

Pri tem stavku pa se mi stemni pred očmi. Kdo si je izmislil ta izraz? Verjetno nekdo, ki je imel dojenčka, ki je zaspal ob sedmih zvečer in se prvič zbudil ob šestih zjutraj. Ali pa sploh ni imel otrok.

Moj dopust, pravi DOPUST, je zame nekaj drugega. Za začetek spim in vstanem, ko mi paše. V miru si skuham kavo in jo celo spijem, ko je še topla. Preberem knjigo ali dve. Grem s prijateljico na hrib in se nama nikamor ne mudi. Ali pa od začetka do konca v enem kosu pogledam film.

Materinski »dopust« pa zgleda precej bolj kaotično. Spim bolj malo in še to po koščkih. Kavo prenašam po stanovanju kot maček svoje mladiče. Doma me hecajo, da je moje najpogostejše vprašanje zjutraj: »Je kdo videl mojo kavo?« Ker sproti pozabim, kje sem jo odložila. Knjige ostajajo na polici. Za nedoločen čas. Ker zvečer, ko jo odprem, se mi na pol strani že zapirajo oči. Ja, vem. Vse mine. Prehitro.

Ko pogledam nazaj deset let, ko sem rodila prvič, se mi zdi, kot da so ta leta samo za hip švignila mimo mene. Čas je res relativen. Ne bom pozabila stavka, ki sem ga nekoč prebrala: Minuta za bolečino je neskončno dolga. Minuta za ljubezen pa tako kratka. Pa vse je minuta.

Ampak zame je to obdobje ne glede na vse tudi čudovita priložnost, da pogledam vase.

Kaj je še tisto, kar me vrže iz tira? Sama pri sebi lahko preverim, koliko teorije sem prenesla tudi v prakso. Kaj sem odnesla z vseh obredov, delavnic in iz knjig? Ali sem se res kaj naučila? Ali sem se samo naučila novih teorij o duhovni rasti, odnosih in življenju?

Mene ta moj »materinski dopust« uči predvsem tega, da se življenje dogaja TUKAJ IN ZDAJ. Mojega sedemmesečnika namreč ne zanima, kaj imam danes v planu. S kom bi se pogovarjala? Kam bi šla?

On si želi, da ležim ob njem, ga božam, crkljam in ga celega polupčkam. Da se ustavim. Da sem samo z njim. V tem trenutku. In mogoče je ravno to največja lekcija tega mojega »dopusta«. Ne, da si odpočijem. Ne, da naredim vse, kar sem si zamislila.

Ker materinski dopust se bo končal. Ampak ta čas, ko me majhne rokice potrebujejo tako zelo, kot me potrebujejo danes, se ne bo nikoli več vrnil. In tega časa se bom spominjala vse življenje. Ker so bile v njem skrite najbolj neprespane, najbolj naporne in hkrati najlepše minute mojega življenja.

Eva Jereb je novinarka, mama in ustvarjalka projekta Vozičkaj z mano, kjer med sprehodi in vozičkanjem snema kratke videoposnetke ter deli svoje osebne zgodbe, izkušnje in življenske lekcije.

Je tudi avtorica Iskrenih zapisov o življenju, odnosih, materinstvu in resničnih zgodbah, ki se pogosto skrivajo za navidezno popolnim vsakdanom.

Spremljate jo lahko na njenem FACEBOOK ali INSTAGRAM profilu.