Brez bulice verjetno ne bi obiskal zdravnika in bi nadaljeval z običajnim življenjem. Korošci smo pač trmasti, tako da prehlad, nočno potenje in slabo počutje za nas niso razlogi za obisk zdravnika ter tarnanje, svojo zgodbo opisuje Matej Pečovnik.
Niste slabič ali hipohonder, če ob spremembah obiščete zdravnika.
Leta 2016 je v Sloveniji za rakom zbolelo 15.000 ljudi, med katerimi jih 41 odstotkov (3.500 moških in 2.700 žensk) te težke bolezni ni preživelo. Moški sicer pogosteje tako obolevajo kot umirajo za rakom, ki se pri njih najpogosteje pojavlja na prostati, koži in pljučih.
So moški bolj nagnjeni k raku ter težje prenašajo zdravljenje? Ali ga morda le kasneje odkrijejo oziroma gredo prepozno k zdravniku?
Ob mesecu ozaveščanja moških bolezni in raka pri moških smo se pogovarjali z ozdravljenim rakavim bolnikom Matejem Pečovnikom, ki se tudi v slovenskem onkološkem društvu za moške OnkoMan trudi ozaveščati moške o raku.

Predvsem pa jim s svojo zgodbo pokazati, kako zelo je pomembno, da na vsakršne telesne spremembe odreagiramo takoj in ne čakamo, da bo bolje.
"V Sloveniji je že več kot sto tisoč ljudi, ki so preboleli raka. Pri čemer ne smemo pozabiti, da je največja možnost preživetja, če je rak odkrit pravočasno," moške opozarja Matej.
Bulica mi je rešila življenje
"Moja zgodba o raku se je začela aprila 2003, ko se mi je po več mesecev trajajočem slabemu počutju na vratu pojavila bulica. Sprva ji nisem posvečal velikega pomena, a mogoče mi je prav ta bulica rešila življenje, saj brez nje verjetno ne bi obiskal zdravnika in bi nadaljeval z običajnim življenjem. Korošci smo pač trmasti, tako da prehlad, nočno potenje in slabo počutje za nas niso razlogi za obisk zdravnika ter tarnanje," svojo zgodbo opisuje Korošec, ki so mu kmalu diagnosticirali Hodgkinov limfom oziroma vrsto raka na bezgavkah.
"Ko mi je zdravnik povedal sum diagnoze, je bil to zame šok. Misel o koncu življenja, o vseh stvareh, ki jih je potrebno še doživeti in storiti ... Vse to sem premleval v eni sami sekundi. Sledila je prošnja, da potrebujem kakšnih petnajst minut, da uredim misli, ker v takšnem stanju pač ne morem govoriti in razmišljati, kaj šele odgovarjati na vprašanja. Vmes pa še najtežja stvar – o sumu diagnoze sem moral obvestiti starša," se spominja sicer optimističen ljubitelj potovanj, gibanja in športa.
PREBERITE TUDI: Najpogostejši simptomi raka na dojkah
Zvečer si kljub podpori vendarle sam, zato je pomembno, kako razmišljaš!
Matejevo zdravljenje, ki je skupaj trajalo šest mesecev, je obsegalo operacijo na vratu, štiri cikluse kemoterapije in 17 obsevanj, ki jih je Matej slabo prenašal. In kaj mu je v tistih najtežjih dneh, ko je edina pot, ki jo zmoreš, od postelje do stranišča in se zelo dobro zavedaš svoje minljivosti, najbolj pomagalo?
"Najbolj pomembna je vedno podpora bližnjih in v njih sem sam vedno lahko našel oporo. Je pa tudi res, da je vsak v svoji borbi sam in mu lahko nekdo drug še tako pomaga z nasveti, ampak če zvečer zaspiš s strahom in črnimi mislimi, nisi na pravi poti. V zdravljenju raka je veliko teh trenutkov in bolj ko si pozitiven, boljše imaš možnosti za ozdravitev," je prepričan sogovornik, ki je tudi med kemoterapijami kolesaril, igral nogomet in živel dokaj normalno življenje.
"Le na nogometnem igrišču sem imel občutek, da mi nasprotniki malo prizanašajo, saj sem igral bolje kot kdajkoli prej," se Matej z vedrim pogledom spominja svojega najzahtevnejšega potovanja v življenju.
"Poleg družinske podpore in gibanja pa mi je pomagalo tudi to, da sem kmalu po diagnozi na onkološkem oddelku srečal osebo, ki mi je povedala, kaj me pravzaprav čaka in tako mi je bilo dosti lažje, saj sem vedel, na kaj se moram pripraviti. Imel sem tudi to srečo, da je sestrična poznala Jako Jakopiča (s katerim zdaj pišemo zgodbo OnkoMan), ki je bil ravno na koncu zdravljenja, tako da mi je tudi on lahko veliko pomagal z nasveti," se spominja Matej.

Moški predolgo odlašajo z obiskom zdravnika
In kaj meni Matej - je pri svojem delu z moškimi rakavimi bolniki našel kakšno skupno točko, ki bi morda lahko botrovala temu, da je umrljivost pri moških višja kot pri ženskah?
"Težko bi rekel, da sem našel eno skupno točko. Je pa res, da moški še vedno težje spregovorimo, se težje vključujemo v skupine za samopomoč in težje gremo k zdravniku. In prav tu člani društva OnkoMan vidimo njegovo največjo vlogo - da slovenskim moškim pomagamo, da bodo svojo morebitno bolezen prej odkrili in ob morebitnih telesnih spremembah prej odšli k zdravniku. Ženske imajo tukaj veliko prednost, ker se v vse zgoraj naštete stvari vključujejo prej in lažje," opaža sogovornik.
PREBERITE TUDI: BLOG - Rak dojk v družini
Rak ti spremeni pogled na življenje in ti pokaže, kaj je res pomembno
Kot nam je zaupal Matej, se sam po svojem drugem rojstnem dnevu 2. oktobra 2003, ko je izvedel, da so zasevki izginili in limfoma ni več, ne boji ponovitve raka oziroma o njem več ne razmišlja. "Zavedam pa se, da se lahko vrne, toda o teh rečeh bom razmišljal takrat, če bi slučajno prišle. Bi mi pa ob morebitni ponovitvi vsekakor bilo lažje kot prvič, ker mi situacija ne bi bila tako neznana kot daljnega leta 2003."
Ozdravljeni rakavi bolniki rak pogosto omenjajo kot "življenjsko darilo". In kaj je rak dragocenega podaril Mateju?
"Rak ti vsekakor prinese določene spremembe in to predvsem v pogledu na življenje. Meni je rak spremenil pogled na okolje in ljudi, ki me obkrožajo. Od leta 2003 sem po poti, ki se je začela s tistim prvim korakom v zeleno stavbo na Zaloški, prehodil že tisoč milj," odgovarja Matej in dodaja:
"Po raku je zato veliko manj sekiranja za tiste majhne stvari. Veliko več je smeha, veliko več je resničnih prijateljev in novih doživetij ter poti, ki jih prej ni bilo. Moje življenje po raku je lepše, udobnejše in predvsem manj stresno. Ko pa postane stresno, se usedem in razmislim, kako bi ravnal pred boleznijo in kako po njej. Občutek imam, da se po razmisleku zadeve kar same po sebi uredijo."

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: