Ganljiva zgodba o petletni poti skozi neplodnost, zaplete in prezgodnji porod, ki se je končala z zdravim sinčkom in sporočilom o moči, pogumu in zaupanju vase. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Najina pot do zanositve se je začela v letu 2019. Eno leto sva hodila do ginekologa, tudi privat, zaradi mojih policističnih jajčnikov in konstantnih vnetji, ki jih osebna ginekologinja ni vzela resno, jaz pa sem ji slepo zaupala. Ker do zanositve ni prišlo, sva bila napotena na kliniko za neplodnost. Bila sva polna upanja, da vsak čas, pa bova zagledala plusek in končno bova dočakala najinega otročka. Žal ta pot ni bila tako lahka.

Ko sva končno dočakala prvi termin je spet minilo kar nekaj mesecev.

Prvo leto na kliniki, so bili različni testi, pregledi in zdravila, a do zanositve še vedno ni prišlo. Zdravniki so se odločli za laporoskopijo, da bolj podrobno vidijo, kaj se dogaja. Po operaciji so povedali, da v maternici, jajcevodih in okoli jajčnikov je bilo polno zarastlin, ki so jih povzročila nezdravljena vnetja, ampak da so jih večinoma odstranli, da zdaj pa bo končno lahko prišlo do zanositve. Ahhhh...žal ne...4 mesece sem vsak cikel jedla Femaro ampak ni nič pomagala.

Končno so se zdravniki odločili, da probamo z IUI postopkom.

Dobila sem zdravila in komaj čakala da minejo ti dnevi, do postopka. In nemogoče, 14dni po postopku test pokaže plus. Solze sreče so tekle v potokih, končno sva dočakala ta dan, ampak kaj, ko po 6tednih začutim grozno bolečino v desnem jajčniku. Ob obisku wc-ja pa na papirju kri. Hitro sva se odpravila v ukc, kjer so me skoraj poslali domov, češ nisem niti noseča, ne krvavim več, delam paniko po nepotrebnem. Ker je mož vstrajal, so naredili ponovni UZ, kjer se še vedno ni nič videlo, hvala bogu za medicinsko sestro, ki je predlagala krvni test, kateri je pa bil pozitiven. Seveda, izvenmaternična nosečnost. Po nekaj dneh so opravili ponovno laporoskopijo in odstranili jajcevod. Svet se je nama porušil na tisoče koščkov ampak žal nisva vedela kaj naju še vse čaka v prihodnosti.

V naslednjem letu sva imela še 2x IUI postopek, prvič neuspešno, drugič biokemična nosečnost. Po vseh neuspešnih postopkih, se na posvetu z zdravnikom dogovorimo, da nima smisla še v četrto poiskušati z IUI, gremo kar na IVF.

V meni se že dogajajo čudne stvari, nenormalni občutki, slabosti, glavoboli, bolečine v prsnem košu. Le kaj se dogaja?

Vse te občutke ignoriram in gremo čimbolj pozitivno v IVF postopek.

Na UZ pregledih me spremljajo, kako napredujejo folikli in že je čas za punkcijo. Jaz se komaj premikam, komaj sedim, vse me boli in tišči v predelu jajčnikov in komaj čakam da bo punkcija za mano, a še vedno v meni zelo nenavadni občutki. Po punkciji se prebudim, odležim 2 uri, se vstanem in vse postane črno. Zbudim se v postelji na oddelku, ker mi povejo da sem padla skupaj in me bodo čez noč obdržali. A dobra novica, pri punkciji so pridobili 28 celic. Naslednji dan, se počutim malo boljše, ampak še vedno me vse grozno tišči. Opravijo hiter pregled, vse je ok, telesna teža ok..."vse ok".

V roke dobim odpustnico in po kosilu se odpravim domov. Doma se je bolečina stopnjevala, postajalo mi je bolj vroče, vedno težje sem dihala. Nekaj ni vredu. Mož me odpelje na urgenco...prvi kolaps, spet se zbudim v postelji, se z mano pogovarjajo, kaj se dogaja, kaj me boli in zakaj sem prišla, sredi pogovora drugi kolaps. Odločijo se, da me peljejo na UZ trebuha, pred tem pa še da me stehtajo. Stopim na tehtnico +10kg. Šok in tretji kolaps. Opravijo UZ. Ponovno šok, po celem trupu polna vode, okoli srca, pljuč, jeter, med črevesjem za 10kg tekočine. Po hitrem postopku, me odpeljejo nazaj na urgenco, jaz pa vedno večji občutek, da bom umrla. Samo želela sem si, da vidim moža in da se lahko poslovim od njega.

Sprejeta sem bila na ginekološki oddelek, kjer dobim en kup infuzij v roko, liter čaja, posodico v katero morem lulat in list papirja na katerega pišem, koliko tekočine spijem in koliko polulam. Prvi teden v bolnici je bil mučen, nisem se mogla premikati, vsak gib je grozno bolel. Ko mine še en teden, končno lahko grem domov. Imela sem hudo obliko hiperstimulacije, komplikacija po punkciji.

Le ena dobra novica me je čakala zraven odpustnice, od 28 celic se jih je oplodilo 27 in od teh so jih 17 zamrznili. SUPER!

Ker pa je bila hiperstimulacija tako huda, jajčnika oba sta bila velika +10cm, smo počakali 3 mesece z prenosom zarodka.

V teh 3 mesecih so vsi tisti čudni občutki eskalirali. Kaj se spet dogaja?! Panični napadi in tesnoba, psiholog razloži, glede na vsa hormonska zdravila in vse težave, bi skoraj bilo čudno, če bi bila psihično ok.

Meseci so minevali počasi, vedno težje je bilo ostati pozitiven.

In prišel je končno čas za prvi prenos zarodka, spet prvo UZ pregledi, zdravila in že je bil prenos. Ahhhh..spet biokemična nosečnost.

V meni je vso upanje padlo v vodo, ni bilo več volje, noči so se vlekle dnevi pa še bolj.

Spet čakati nekaj mesecev za ponovni poiskus. Utrujena že od vseh pregledov in injekcij, se vseeno odločiva, probava še enkrat. Če ne bo uspelo, si vzameva leto dni pavze. Ampak je uspelo!!! Seveda ne brez komplikacij. Ponovno me je doletela hiperstimulacija, sicer blažja oblika, a vseeno dovolj močna, da spet teden dni hospitalizacije. Vendar zdaj je bilo dosti lažje, ker vem, da pod srcem nosim svoj največji zaklad!

Z strahom sva čakala prvi pregled pri osebni ginekologinji. Z vsem srcem sem prosila, prosim prosim, naj bo vse vredu, naj bo srčni utrip. In ja, je bil!! Vse je bilo ok.

Nosečnost je skoraj lepo in brez težav potekala prve 4mesece, minimalne slabosti, nuhalni pregled vse BP, le bolečine v predelu maternice so mi delale težave, ki pa so bile normalne po besedah ginekologinje.

V 5 mesecu nosečnosti sem imela morfologijo, ki je tudi bila BP in je pokazala, da bova imela fantka!

Omenim zdravnici, še vedno me boli v predelu maternice, da so bolečine na trenutke kar močne. In ja, dobim odgovor podoben kot takrat v UKC, da pretiravam, da je to vse normalno.

Ah kaj, ko ni bilo. V naslednjih 3 tednih, več krat pokličem zdravnico zaradi bolečin, po 4 klicih, se na moje klice in emaile ni več odzivala. Ker mi je 100x povedala, da je to normalno.

V 23 tednu se zbudim in občutim nekaj mokrega v pižami. Grem pod tuš in nadaljujem z jutranjo rutino. Po zajtrku, spet mokro, brez barve, brez vonja, samo mokro. Kličem 10x zdravico, 11. se mi končno javijo. Prosim in prosim za pregled, tudi če plačam, ker čutim v sebi, da je nekaj narobe. Mislim da mi odteka plodovnica. Je le popustila in rekla pridite.

Odpravim se peš do zdravnice, sestra me je tečno pogledala, zdravnica pa me tudi nič kaj ni bila vesela. Razložim kaj se dogaja, z hudim naporom in z zavijanjem očmi, je rekla: slecite se, bova pogledale imate srečo da je petek, drugače vas ne bi vzela. Pregled ni trajal niti 30 sekund, ko je že klicala rešilno vozilo. Odprt maternični vrat in razpok ovojev.

V porodnišnici me takoj odpeljejo v porodno sobo, ker vse kaže, da se bo otrok rodil. V vsej paniki, kličem moža, naj hitro pride. Okoli mene mrgoli zdravnikov, sester in študentov, vsi me nekaj sprašujejo, iz enega konca slišim, kakšen pogreb želim za otroka, na drugi strani kakšne so možnosti, na tretji kaj se je dogajalo... a v moji glavi se je vrtel samo en stavek: ne že spet, ne morem spet čez to, prosim prosim ne.

Porod se je ustavil, voda je nehala odtekat, popadkov niso zaznavali. In ja, spet sprejem v 23. tednu nosečnosti. Strogo mirovanje. V 3 tednih, sem prejela injekcije za razvoj pljuč, en kup antibiotikov in drugih zdravil. Razlog za razpok ovojev: nezdravljeno vnetje. Moje bolečine, ki sem jih redno omenjala zdravnici in so bile po njeno normalne. Niso bile!

Po 5 urah v porodni sobi, se je nama rodil fantek velik 34cm, z težo malo čez 800g, ki je na veliko srečo zadihal sam. (Foto: osebni arhiv)

Malo po 26.tednu, sredi noči me zbudijo bolečine v križu. Pokličem sestro, hitro me priklopi na CTG, kateri zaznava redne popadke. To je to, zdaj pa gre zares. Ponovno, porodna soba, kličem moža pridi hitro, začelo se je in spet isti potek dogodkov, en kup zdravnikov, en kup vprašanj a v moji glavi isti stavek: prosim, prosim ne.

Žal, tokrat se porod ni ustavil. Po 5 urah v porodni sobi, se je nama rodil fantek velik 34cm, z težo malo čez 800g, ki je na veliko srečo zadihal sam. Takoj po rojstvu so ga odpeljali na intenzivni oddelek. Prvič sem ga videla, komaj tisti dan popoldan. Moje srce je bilo zlomljeno. Srečna da je bil živ, a tako jezna, razočarana in prestrašena, da ga nisem dovol zaščitila, da nisem bolj močno vstrajala, da je nekaj narobe.

Najin fantek je bil na intezivnem oddelku 3 mesece. V tem času se je močno boril za svoje življenje! Od okužbe, ki jo je dobil preko mene oziroma plodovnice, do intubacije, sepse, zlatenice in še bi lahko naštevala. Vsak dan, sva ga obiskala za tisto eno kratko uro.

Moje psihično stanje se je ekstremno poslabšalo, vsak dan v strahu, je vse ok? Je spet kaj narobe? Kaj če je nehal dihat? Kaj če bo slep? Kaj če, kaj če? Kljub temu, da mi govorijo, danes se drži super, jim ne vrjamem. Kako le, z mano je vedno bilo vse super, dokler ni bilo. Ampak ne, moj fantek se je izkazal za velikega borca in je danes nasmejan in predvsem zdrav 7 mesečnik, ki se mu niti malo ne vidi, da je nedonošenček.

Kljub vsem groznim težavam, strahu, paniki, miljon različnih zdravil, in še in še stvari bi lahko naštevala, ki so se dogajale v teh 5letih, je moj svet danes popoln. Seveda strah ostaja, travme ostajajo, a ko pogledam v te male oči, je za tisti trenutek vse pozabljeno!

Vsem, ki se soočajo z neplodnostjo želim, da nikoli ne obupajo, kljub vsem oviram, na koncu tunela je svetla točka! In je vredno! Resnično je vredno!

Aja in P.S. če imaš občutek, da te zdravik ne vzame resno, imaš občutek, da nekaj je narobe. Vztrajaj pri tem! Nikoli ne dovoli, da nekdo zavrača tvoje težave, da ti govori, samo v tvoji glavi je nekaj narobe, pretiravaš! Tudi če je res, boljše da se izkaže, da je vse vredu, kot pa da gre nekaj narobe!