|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

RINGARAJIN KLEPET: Ne pristajam na borbe, ustrahovanje in merjenje moči!

Helena Primic, 15.5.2019
Jaz nimam posebnih meja, ki bi jih učenci morali upoštevati le zato, ker sem jaz gospa profesorica. Imam pa seveda osebne, človeške meje, ki jih imajo tudi otroci in njihovi starši.

image
Vrednot otrokom ne privzgajamo, temveč jih učimo z vzgledom.
/11


Pogovarjali smo se z avtorico knjige Srčni učitelj - Sabino Košmrl, profesorico biologije in filozofije, sicer pa mamo treh otrok, za katere pravi, da so njeni največji učitelji. 

Srčni učitelj

Foto: Jure Dobovšek

 

Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali to knjigo Srčni učitelj?

Odkar sem po zaključeni fakulteti začela poučevati na šoli, me je zanimalo ne le, kako šolsko uro pripraviti in jo uspešno (od)voditi, temveč tudi, kako doseči, da na koncu delovnega dne ne bom izžeta, otroci pa bodo opogumljeni in motivirani za delo.

Že takrat nisem želela pristati na borbe, ustrahovanje in merjenje moči. Tako sem preizkušala različne tehnike, sledila intuiciji in se dodatno izobraževala ter pozorno spremljala starejše kolege, ki sem jih občudovala - take, ki so še pred upokojitvijo žareli ter pri učencih želi priznanje in spoštovanje.

Ko sem začutila, da svoja dragocena spoznanja uspešno živim, se mi je porodila ideja, da jih tudi zapišem. Glede na to, da sem takrat imela za seboj že tri izdane romane, sem se tako še toliko lažje odločila za pisanje knjige Srčni učitelj.

 

Kateri pa je bil v vaši učiteljski karieri vaš največji izziv v razredu in kako ste se ga lotili?

Ko sem leta 2010 po zaključeni fakulteti začela učiti na šoli, zaradi takratnega stanja na trgu nisem dobila zaposlitve za nedoločen čas, tako da sem nadomeščala druge učitelje, učila klasične, izbirne in strokovne predmete, izvajala dodatno strokovno pomoč, delala z nadarjenimi in Romi, v okviru različnih projektov izobraževala tudi odrasle ter sodelovala z ministrstvi in nevladnimi organizacijami.

Danes vem, da je bil to velik blagoslov, četudi mi je bilo včasih težko, ker sem morala menjati šole, kolektive in vodstvo, saj sem si zaradi takega načina dela nabrala obilo dragocenih izkušenj, znanj in veščin. Brez njih knjige Srčni učitelj verjetno ne bi napisala.

Učiteljski poklic ima obilo izzivov. In prav vsem je skupno to, da kadarkoli sem se izziva v razredu lotila tako, da sem se z učenci in starši pogovorila kot človek s človekom, ki mu je mar in si želi najti skupni jezik, smo bili uspešni.

 

Pa učenci niso nikdar "izkoristili" vaše srčnosti? Med ljudmi je namreč še vedno zelo zakoreninjen predsodek, da če si preveč srčen in prijazen, bodo drugi to izkoristili - pa naj bodo to učenci, sodelavci ali partner.

Ljudje večinoma delujemo tako, kot smo navajeni delovati, in tako pogosto tičimo v starih vzorcih, dokler pač gre. Šolstvo in starševstvo se od nekdaj povezuje s trdo roko, redom in disciplino. Tako se večina učiteljev in staršev še vedno ravna po nenapisanem pravilu: otroke je treba predvsem naučiti, da so ubogljivi in vljudni. Na način, kako to doseči, pa večinoma ne polagamo prevelike pozornosti. Tako je recimo razširjeno prepričanje, da bodo otroci in mladostniki čisto pobezljali in nas nadvladali, če jim bomo dali možnost soodločanja, izbiranja in sokreiranja.

Toda tako moje izkušnje kot mnenja vodilnih raziskovalcev na tem področju pa kažejo čisto drugačno sliko. Otroku vrednot kot so recimo spoštovanje, doslednost in sočutje v  resnici sploh ne privzgojimo, temveč jih otroci ponotranjijo. Vendar le v primeru, ko jih njihova okolica (torej odrasli vzorniki) izkazuje - njim, drugim in sebi.

 

Veliko je učiteljev, ki se zavedajo, kako zelo je pomemben kakovosten odnos z učenci, toda enostavno ne vedo, kako naj glede na natrpan kurikulum to izpeljejo. Kako se iztrgati iz tega začaranega kroga preveč natrpanega vsebinskega načrta in vse bolj zahtevnih birokratskih zahtev, ki učitelju prav tako kradejo dragocen čas, ki bi ga lahko posvetili otrokom?

Z načinom, kako snov predajamo, in kako vzgajamo. Če se snovi lotevamo ustvarjalno in interaktivno, jo povezujemo z vsakdanjim življenjem in jo delamo uporabno, če otroku proces sproti osmišljamo, da jim je jasno, da se tega ne učijo za nas in za oceno, temveč zase in to zato, da večajo svoj zaklad znanja in razumevanja, potem nam lahko uspe oboje: da predelamo zadano snov, hkrati pa skozi proces izkazujemo ter z zgledom učimo empatijo, spoštovanje, sledenje dogovorom, upoštevanje osebnostnih razlik itd.

Zagotovo bi lahko šolski sistem marsikje izboljšali in zmanjšanje birokratskih obveznosti bi zagotovo vsi, zaposleni v šolstvu, pozdravili z navdušenjem. Toda vse to še vedno ne bo zagotovilo bistvenega izboljšanja stanja, če učitelji znotraj šolskih ur ne bomo začeli delovati prebujeno, čuječe in z zavedanjem, da smo mi sami največji zgled in da moramo najprej mi odrasli zaživeti vrednote, ki jih želimo videti pri mladih. 

 

Sabina Košmrl

 

Sodobni otroci se učiteljev več ne bojijo, kar je seveda dobro. Toda hkrati pa nekateri od doma prinašajo zelo negativen odnos do šole in učiteljev ter tako pogosto pošteno prekoračujejo učiteljeve meje. Kako se lotevate takšnih situacij?

Jaz nimam posebnih meja, ki bi jih učenci morali upoštevati le zato, ker sem jaz gospa profesorica. Imam pa seveda osebne, človeške meje, ki jih imajo tudi otroci in njihovi starši. Zato se sama zavestno trudim delovati predvsem povezovalno. Biti takšen učitelj, ki dokazuje, da šola ni nekaj, česar se je potrebno bati ali sovražiti.

Staršem in njihovim otrokom, mojim učencen, tako ne govorim le o tem, kaj bi pri otroku in njegovem odnosu do šole bilo potrebno izboljšati, ampak najprej najdem nekaj, kar je na otroku vredno pohvale. Predvsem pa jim povem, da zaupam v uspeh njihovega otroka, ker to iskreno čutim. Ko vsi spustimo obrambne zidove in premagamo odpor, se začnemo šele zares pogovarjati in sodelovati čisto drugače.

 

Pa vendar vsi ljudje delamo napake. Tudi zdravniki in učitelji. Kaj bi svetovali učiteljem, ki se zaradi pritiskov kolegov in morebitne izgube službe enostavno ne zmorejo soočiti s svojimi napakami, ki pogosto niso pedagoške narave, temveč povezane z odnosno kompetenco?

Prepričana sem, da kdor se želi soočiti, najde način. V resnici ni nobene zunanje prisile, ki bi nam to preprečevala. Če zmoremo biti pristni in iskreni do sebe, zmoremo biti taki tudi z drugimi. Vse, česar se oklepamo zaradi videza, statusa in naziva, nas le bremeni.

 

Pogosto je prav ta pogum in srčnost učitelja vzrok za nepriljubljenost pri kolegih, ki so izgubili motivacijo do učenja in osebnostne rasti na delovnem mestu. Tudi vi čutite kaj kolegialnega rivalstva in zavisti?

 Sama ne vidim rivalstva in zavisti. Vidim le trud in borbo, ki ne prinaša želenih rezultatov. Ter bolečino, ki se poraja iz tega, ko človek ni pripravljen spustiti nedelujočih vzorcev, prepričanj in predsodkov.

 

Prav zato imajo severne dežele v šolah intervizije, na katerih učitelji najdejo prostor, da si med sabo podelijo vse svoje strahove, dvome in bolečine. Kakšno je stanje pri nas?

To je precej odvisno od posameznikov, ki sestavljajo kolektiv. Šolski sistem nas tu prav nič omejuje. Če se učitelji želijo povezovati, izmenjevati izkušnje ter so sposobni biti odkriti in spodbudni, če skupaj iščejo nove ustvarjalne pristope in načine, se to potem brez težav izvaja. Kjer takih interesov ni, se ohranjajo predvsem stari načini, pa čeprav ne delujejo več najbolje. Kje je volja, je tudi v našem šolskem sistemu pot.

 

Nam lahko za konec zaupate svoje zlato vzgojno pravilo za učitelje in starše?

S tem, ko poskrbimo za svoje lastno počutje, vzdušje in razpoloženje, pomembno vplivamo na počutje otrok in potek učne ure oziroma vzdušje doma. Bolj kot se znamo soočati sami s sabo in lastnimi čustvi ter bolj kot obvladamo različne tehnike in orodja, ki nam pri tem pomagajo, toliko manj nas bodo dražljaji iz okolice iztirjali, metali iz ravnotežja in nam kratili notranji mir. Vzgojne težave bodo tako postale izzivi, priložnosti za rast in povezovanje. Postanimo torej mojstri samih sebe. Otroci bodo, kot vedno, našemu zgledu sledili.


Več o Sabini Košmrl in njeni knjigi Srčni učitelj najdete na tej povezavi.

 

Srčni učitelj

Foto: Jure Dobovšek

Prihod novorojenčka iz porodnišnice
Vsaka bodoča mamica se med nosečnostjo sprašuje, kaj pripraviti za novega prihajajočega člana. Veliko veselje je hoditi ...
6
Bolezen rok, ust in nog
Bolezen rok, ust in nog je virusna infekcijska bolezen, ki najpogosteje prizadene dojenčke in otroke. Preverite, kako jo...
6
Porodniški dopust
Pravico do porodniškega dopusta ima mati otroka, pod določenimi pogoji pa tudi oče otroka ali druga oseba ali eden od st...
6
Dojenček ponoči ne spi
Je nočno hranjenje res še vedno potrebno? Do kdaj? Kako bi si lahko pomagali, da bi omejili nočne podoje?Kaj storiti, če...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Kako dolgo naj otrok spi skupaj s starši?
Večerno sedenje ob otroku nikakor ni razvajanje, temveč nudenje podpore v umirjanju otrokovega sistema, ki se sploh po g...
Moški in očetje potrebujemo svojo "jam...
Moški je v psihološkem in energijskem smislu najbolj ranljiv prav v predelu srca. V praksi to pomeni, da moški v odnosu ...




kakovost spanca v času nosečnosti
MS TINA

https://www.ringaraja.net/forum/regproNew.asp