Kako izgleda otroštvo, ki je od začetka javno? (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Zgodba o otroku, ki postane zvezda družbenih omrežij, je na prvi pogled literarna fikcija, toda pod njo utripajo vprašanja, ki segajo daleč preko romanesknega. Kako izgleda otroštvo, ki je od začetka javno? Kaj pomeni zasebnost za človeka, ki je nikoli ni imel?

Internet je ustvaril novo obliko starševstva, tako, ki se dogaja pred občinstvom. Objavljanje otrok na družbenih omrežjih – sharenting – je postalo globalni fenomen, ki ga ne poganjata zloba ali brezbrižnost, temveč predvsem potreba po potrditvi in občutek, da si viden. 
Starši fotografije in posnetke svojih otrok delijo iz ljubezni, iz ponosa, pogosto pa tudi iz osamljenosti, toda z vsako objavo oddajo košček otrokove anonimnosti svetu, ki ne pozablja. Otroci današnjega časa bodo nekoč prvi odrasli ljudje, katerih otroštvo bo v celoti dokumentirano, ne v albumih, ki rumenijo na policah, ampak v podatkovnih bazah. Njihovi obrazi so že v algoritmih za prepoznavanje, njihovi trenutki ujeti v arhive, ki jih ne bodo mogli izbrisati, to niso več zasebni spomini, ampak digitalne sledi, ki jim ne bodo pripadale. Delphine de Vigan v romanu razgalja prav to mejo med starševsko ljubeznijo in potrebo po potrditvi, junakinja v vsakem posnetku išče nekaj zase, potrditev, da je dobra mati, zanimiva oseba, da obstaja. V tem ni obsodbe, je pa ogledalo, v svetu, kjer nas algoritmi spodbujajo k stalni vidnosti, je težko ljubiti brez občinstva, zato vprašanje ni več, ali je prav, da delimo fotografije svojih otrok, pravo vprašanje je, kaj jim s tem sporočamo o svetu in o sebi.

Otroštvo, ki se dogaja pred očmi drugih, vzgaja zavest, da je življenje performans, da obstajaš samo toliko, kolikor si opažen. 

 

Psihologi opozarjajo, da otroci, ki odraščajo v okolju stalnega opazovanja, razvijajo občutek, da morajo igrati vlogo, da so del zgodbe, ki jo režira nekdo drug in to lahko oblikuje njihovo samozavedanje še preden ga sploh imajo. Ko se bo ta generacija ozrla nazaj, bo svoje otroštvo gledala skozi kamero svojih staršev, vprašanje pa je, ali ga bo še prepoznala kot svojega. Spomin na lastno otroštvo je vedno subjektiven, popačen, nedokončan in ravno zato je dragocen. V njem se oblikuje prostor, kjer se otrok lahko preizkusi, zmoti, izgine, obstaja samo zase. Digitalna transparentnost ta prostor izbriše, otrok, ki nikoli ni bil neviden, bo morda odrasel v odraslega, ki se bo moral šele naučiti, kako je biti sam. A najbrž ni naključje, da je o tem prva resno spregovorila literatura, pisateljica vidi tisto, kar se vsakodnevno dogaja pred našimi očmi, roman Delphine de Vigan je zrcalo časa, v katerem je ljubezen postala javna praksa in kjer se zasebnost razume kot eksces. Njeno opozorilo je nežno, ne pridigarsko, če resnično ljubimo, moramo znati tudi ne deliti, kar pomeni, da otrok, ki ga ne izpostaviš svetu, ni prikrajšan, ampak je zaščiten. Ne pred drugimi, ampak pred idejo, da mora že kot otrok obstajati za druge. In mogoče bo prav ta otrok, katerega obraz ni nikoli pristal na zaslonu, nekoč imel največjo svobodo, da sam izbere, kdo je, komu pripada in kdaj bo prvič sam povedal svojo zgodbo. 

Članek je bil napisan in objavljen za Beletrina Digital.