|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Pedagoški delavci

Mojka, 11.3.2010
Minili so časi, ko je bil učitelj avtoriteta sama po sebi. Popravek, ko je bil učitelj vir strahospoštovanja sam po sebi. Pedagoški delavci imamo trenutno zelo zahtevno vlogo, če se tako odločimo.

image
/11


Lahko se zgodi, da se bo komu zdela vsebina tega članka prenapihnjena, toda iz svojih izkušenj in znanja menim, da je vredno razmisliti v tej smeri. Sprašujem se, kakšno vlogo imamo pedagoški delavci. V vrtcu ali v šoli, vzgojitelji in učitelji preživimo ogromno časa z otroki. Z njimi preživljamo čas drugače kot starši, kar je razumljivo, saj zato nas vendar potrebujejo. Če se smatramo pedagoški delavci kot okolju, družini, otroku in nam samim prijazna bitja, je naše delo še veliko več od suhoparnega posredovanja učne snovi ali pa varstva otrok.

Kot mama treh otrok, dveh šolarjev in bodočega šolarja, in kot pedagoška delavka se sprašujem, kaj je prav in kaj ne? Kdo ima prav in kdo ne? Ves čas imam pred seboj dva zelo nasprotujoča si vidika. Če se izrazim zelo laično: prvi vidik je mama, zaljubljena v svojega otroka, ki mu želi vse najlepše, najbolje, ima ga za nadnaravno nadarjenega in vse kar je z njim v šoli narobe, je krivda učiteljice ali pa drugih otrok, skratka vseh, samo ne krivda njenega otroka – če se malo poigramo s karikaturo. Drug vidik pa je zelo stereotipna učiteljica, ki je mnenja, da so starši krivi za vse njene tegobe z otroki, ki ima učence za nemogoče in se vsak dan komaj prebije skozi delavni dan ter nestrpno čaka, da odbije zadnja šolska ura.

 

Sicer je najlažje reči, da naj se potegne v teh izrazitih nasprotjih zlata sredina, pa vendar. Če si kot pedagoški delavci in kot starši, zaradi strokovnega pristopa pa predvsem pedagoški delavci, za vodilo vzamemo stavek Jesperja Juula, ki pravi, da otrok ne more prevzeti odgovornosti za odnos med otrokom in odraslim, se moramo ob tem pošteno zamisliti.

 

O, ti šment! Potem sem kot pedagoška delavka ogorčena nad takšno izjavo in se seveda niti slučajno s tem ne morem strinjati, saj bi tako morala prevzeti nase vso odgovornost! Za to pa je potrebno veliko poguma, moči in potrpljenja, predvsem pa iskanja novih poti za boljši odnos z otroki. Je pa ja lažje reči, da so za to krivi drugi!

 

Jaz, kot vzgojiteljica, ki se ves čas vztrajno otepam stereotipov in karikatur ter s popolnim zaupanjem v navedeno Juulovo misel upam, da nikoli ne bom prepričevala staršev, da imajo nemogoče otroke, ki z mano grdo ravnajo in naj vendarle oni nekaj ukrenejo s tem svojim otrokom. Saj s tem bi jim povedala, da očitno nisem dovolj usposobljena vzgojiteljica. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da imam popolno skupino otrok, s katerimi se vedno čudovito razumem in nimam nikoli konfliktov. Normalno, da imam z nekaterimi otroki boljši, z nekaterimi nekoliko slabši odnos. Eni otroci me sprejemajo tako, drugi pač tako. Vse je razumljivo in človeško. Toda JAZ sem v tej skupini zato, da ustvarjam vsem prisotnim v skupini življenje karseda spodbudno, razumevajoče in prijetno. Lahko se celo zgodi, da z otrokom nikakor ne moreva najti skupnega jezika. Gre le za to, da se naučimo biti drug z drugim in ne iščemo ves čas kamnov spotike in ne valimo krivde na vse okoli nas.

 

Kaj pa kot mama? Počuti se slabo, ko pride v šolo po otroka in jo »napade« učiteljica, kako je otrok nemogoč, kako je ne posluša, da ne ve, kaj naj z njim naredi. Kaj potem preostane mami? Ali se postaviti v bran svojemu otroku, kar je verjetno najbolj pogosta reakcija , a s tem na neprimeren način učiteljici sporoča, da je nesposobna. Ali pa, kar menim, da je še večja katastrofa, mama stopi na stran učiteljice in začne udrihati po svojem otroku ter ga kaznuje za početje v šoli.

Zakaj bi bilo potrebno sploh stopati na stran kogarkoli? Če bi se vsi pedagoški delavci zavedali dejstva, da so oni tisti, ki ustvarjajo odnos med njimi in otroki, ne bi bilo nobene strani. Če bi imeli dovolj samozaupanja, jim ne bi bilo težavno priznati, da se ne znajo približati otroku. Ker ga ne poznajo dovolj. Pa saj imajo vendar starše, ki jim lahko pri tem pomagajo!! Kar pa je najpomembneje: imajo otroke!! Toda tega se zaveda za enkrat le peščica pedagoških delavcev. Le peščica jih ve, da so jim lahko otroci tudi v pomoč in ne zgolj v nadlego in za zgago. Minili so časi, ko je bil učitelj avtoriteta sama po sebi. Popravek, ko je bil učitelj vir strahospoštovanja sam po sebi. Pedagoški delavci imamo trenutno zelo zahtevno vlogo, če se tako odločimo. Lahko dvignemo roke in rečemo, da se nič ne da, ker starši neprestano udrihajo po nas, da nič več ne smemo storiti otrokom. Kaj pa jim ne smemo? Ne smemo več posegati v njihovo integriteto? No, pa smo prišli do bistva. Ne smemo jih več ustrahovati, ne smemo jih kaznovati, ker so se hvala komurkoli že začeli zavedati, da jim ni potrebno tega prenašati. Seveda je ta pot zelo težka in dolga za večino učiteljev in vzgojiteljev. Kdo pa so otroci, da bodo zdaj oni govorili, kaj jim odgovarja in kaj ne, če pa odrasli natanko vemo, kaj je najbolje zanje! Pa res vemo? Zakaj smo potem vedno znova presenečeni, ko odklonijo našo pomoč, ko se upirajo, ko delamo za njihovo dobro?

 

Za zaključek naj rečem le še to: učimo se drug od drugega in popolnoma nič ni narobe, če nam kaj ne uspe v prvo. Počasi se daleč pride!

 

BLOG: Naš je shodil že pri 11 mesecih!
Zakaj nam je tako zelo pomembno, da imamo tudi v razvojnem vidiku "uspešnega" otroka?
8
Pravila za razvoj otrokove desne polovice ...
Če otrok med igro ni sproščen, se desna polovica enostavno ne bo "vklopila". Zato je tako zelo pomembno, da so otroci ...
6
Prednosti Aptamila 1+ pred kravjim mlekom
Malčki, ki spijejo velike količine kravjega mleka, zaužijejo preveliko količino beljakovin, ki povzročijo sitost, toda n...
4
Kaj bi se morali vprašati vsi starši?
Darja Novak in Dejan Naumoski sta starša dveh prikupnih malčkov, ki si želita tudi lastno hišo. S svojo zgodbo pa opomin...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Športne igre v stanovanju za deževne dni
Družinska sumoborba (sumo wrestling), badminton z baloni, keglanje s plastenkami, košarka z nogavicami in iskanje skrite...
Izdelajmo družinski herbarij
To nedeljo, 22. aprila 2018, bo ob 10. uri v Arboretumu potekala delavnica Izdelava herbarija, na kateri bomo izvedeli, ...




zamrznjenčki
bit

Ali vam je uspelo zanositi z zamrznjenčki?

da v prvo (20%)

da v drugo (3%)

sedaj imam dvojčke (3%)

ne (74%)


Število vseh glasov: 176

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!