Sam nisem mogel drugega, kot da sem jo držal za roko, jo božal in ji govoril kako jo imam rad. Kar malo nemočnega sem se počutil. (Santa Cruz Birth Photography & Doula Services)

/11 /11

Marty je imela rok 17. 6. 2005, 9. 6. 2005 pa se je mali barabin odločil, da se mu ne da več stiskati v trebuhu in da bo prišel ven.

Ob pol polnoči me zbudi iz sanj krik upssss ... Marty zašiba na WC, in šele ko se je ulilo sem dojel zakaj se gre. V hipu sem bil pokonci, buden in s presenetljivo trezno glavo (samega sebe sem presenetil). Medtem ko je bila Marty pod tušem, sem pobrisal plodovnico s tal, nabral na kup vse stvari s fotoaparatom vred, se stuširal še sam, potem pa gas v Ljubljansko porodnišnico. Med vožnjo sva se oba polna adrenalina držala za roke in se smejala.

PREBERITE TUDI: V pričakovanju: Očka bom!

Po sprejemu si oblečem tisto smešno haljo, babica mi pa odredi mesto v sobi za očete, Marty pa odpelje. Po petih minutah je bila že nazaj in me peljala v porodno sobo. Usedem se poleg Marty in potem čakava. Začeli so se rahli popadki, ob dveh ji odredijo še klistir in tuš, kar je trajalo približno do treh.

Potem je sledil pregled zdravnice, ki je naju je dala »on hold« do šestih zjutraj, ker še ni bilo zrelo (2cm). Marty je malo zadremala na porodni mizi, sam sem pa zakinkal na kavčku v porodni sobi.

Ob šestih ji dajo umetne popadke in hrano v žilo, okoli sedmih, osmih so se začeli na 4 minute. Prevzela naju je babica Mira. Na začetku sem mislil, tale je pa grozna, potem sem pa ugotovil, da prvi vtis lahko prevara, ker je babica Mira vlivala zaupanje in toplino meni in kar je pomembneje, Marty. Točno je vedela, kdaj jo je treba lepo pogledati, malo pobožati, skratka super ženska.

PREBERITE TUDI: Kako lahko očka pomaga pri porodu?

Marty se nikakor ni odpirala, zato jo je odpirala ročno, kar trikrat. Meni je bilo pa hudo, ker je morala trpeti, sam pa nisem mogel drugega, kot da sem jo držal za roko, jo božal in ji govoril kako jo imam rad. Kar malo nemočnega sem se počutil. Pa še tole moje ženšče je skrbelo, da mene revčka križ boli na tistem stolu. Sem ji rekel, da mi je vseeno, pa če bi na žebljih sedel zraven. Ponosen sem nanjo. Dobro se je držala.

Ob pol enajstih jo je odprla na dobrih sedem centimetrov, kakor je sama babica rekla. Potem pa za hudiča ni bilo nobene od nikoder vse do dvanajstih. Potem je razložila, da so kar tri hkrati zaključevale porod.

Ob dvanajstih je meni dokončno prekipelo, ker je poleg tega, da je Marty že neznosno bolelo, je zmanjkalo »flaše« umetnih popadkov. Grem na hodnik in zavpijem »sestra«. Prileti ena noter v momentu zamenja »flašo«, vidi, da gre h koncu, Marty popelje čez dva popadka, potem prileti babica Mira, vidi še ona, da gre zdaj pa zares. V momentu so bile noter štiri babice in zdravnica. V dvajsetih minutah je mali prilezel ven in, ne boste verjeli, pogledal, še preden je zadihal.

POGLEJTE TUDI: FOTO: Ko očka pomaga pri porodu ...

Občutki so bili sanjskopravljični! Pogled na ženin obraz, ki se je, ko je dobila malega na prsi v trenutku spremenil iz trpečega v najsrečnejšega in sijočega, je pa to pravljičnost poslal v peto dimenzijo. Vsa čast ženskam!!!!

Zahvaljujem se skrajno profesionalnemu in toplemu osebju Ljubljanske porodnišnice, predvsem pa babici Miri Ilič, ker je bila fenomenalna.

Sedaj, ko je mali Blaž star tri tedne, so občutki še vedno pravljični, moja ženka pa sije od sreče. Oba komaj čakava, da bomo ponovili vajo. ;)