|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Rakec ali levček?

Pia73, 24.1.2010
Moj uradni PDP je bil 22.07.2005, PDP po zadnji M pa bi bil 18.07.2005. Sama sem se nekako psihično pripravila, da bom rodila 25.07., to bi bilo namreč 7 dni po PDP-ju, če bi ga računali po zadnji M, prvega sina pa sem rodila 8 dni po roku.

image
/11


Pa se je naš odločil, da temu ne bo tako. Že v noči iz 20. na 21.07. sem se poslovila od čepa. Slovo je bilo hudo, saj me je sredi noči popolnoma predramilo. Bolelo seveda ni, a čustva so naredila svoje. Vedela sem, da ni več daleč čas, ko bom spoznala mojega drugega sina. Bila sem vesela in vzhičena.  Cel dan se je v meni nekaj dogajalo. Vedela sem, da se telo pripravlja na porod. Vedela sem, da bom naslednji dan rodila. To sem omenila možu, ki mi je šele kasneje povedal, da ni vedel ali se hecam ali resno mislim, saj pred prvim porodom še par ur preden sva spoznala najinega sina, nisem imela nobenega občutka, da se bliža porod. Tokrat pa je bilo drugače. Kljub temu, da je bil vroč dan jaz pa 19 kg težja in z obsegom trebuha 118 cm ter še ne 5-letnim sinom za seboj, sem se odločila, da uredim še zadnje malenkosti, ker potem nekaj časa ne bom mogla. Skratka, sestro sem še peljala k moji prijateljici po nekaj in potem domov, po 18.uri sem nesla na pošto dve voščilnici, ki sta mogli kreniti proti naslovnici naslednji dan, naši dragi koali, ki se je 23.07 poročila in dan kasneje praznovala roj. dan. Potem me je že čakal gospod, ki je prišel popravljat klimo ... skratka uspelo mi je vse urediti.

Zvečer sem šla spat pozno kot ponavadi, sicer pa sem itak zelo slabo in malo spala. In ob 3.30 so me prebudili popadki. Bili so kar konkretni. Potiho sem vstala, šla do WC-ja in nato v dnevno sobo. Seveda sem želela preveriti na kakšne časovne intervale so popadki. Pa niso imeli nobenega reda. Na 15. min, pa na 8, pa na 10 pa na 6 ... Nekaj časa sem preverjala potem pa sem se odločila, da zbudim moža, da me pelje v porodnišnico. Raje malo prej kot pa prepozno, pa da se ne bi potem pred sinom zvijala ... Grem v spalnico, nežno zbudim moža in mu povem, da naj vstane, da gremo rodit. Pa pravi: " Ja," se obrne in zaspi naprej. Sem mislila, da si bo vzel še par sekund pa sem šla v sinovo sobo, mu pripravit oblačila, in še enkrat na WC. Pa pridem nazaj v spalnico, pa moj dragi mož še kar mirno spi. Ga še enkrat zbudim, da mu povem, da mislim resno. Res je mislil, da se šalim. In da je to še na račun tistega, ko sem mu rekla, da bom danes rodila. Kakorkoli, ob cca 4.30 - 5.00 nam je uspelo odrinit od doma. Sinu se je zdelo zanimivo, ker je bila še tema, meni malo manj ... Ampak saj bo.

Po prihodu v porodnišnico je seveda sledila običajna procedura. Bilo je fino, ker sem bila na sprejemu edina in mi ni bilo treba čakati na vrsto. Tile popadki so bili namreč že kar konkretni. No, pa so me priklopili na CTG. Pokazal je, da popadki so, a da niso v enakih časovnih presledkih. No, nič novega. Pa pravi ena mlada in meni smešna G, naj grem še na stol, da vidi koliko sem odprta. Jah, samo 1 cm. Pa pravi G: "Kaj naj sedaj storim, naj vas pošljem v porodno ali na oddelek?" Babica, ki stoji zraven skomigne z rameni. Pa jo prosi G naj me še ona pregleda. Pa pravi babica: "Ja, saj če bi ji predrli mehur, bi pa mogoče malo pospešili..." Nista vedeli, kaj storiti. Meni pa se ni mudilo in sem jima to tudi povedala. Če sem našega sončka nosila 9 mesecev pod srcem in nanj čakala 2,5 leti, da ne govorim o vsej kalvariji, ki sem jo dala skozi v teh 2,5 letih, bom pa počakala še teh nekaj ur. Kajti vedela sem, da danes bom tako in tako rodila.  In bom pač še malo počakala. In G se res odloči, da ima raje, da se čaka na oddelku kot v porodni.

In tako okoli 6. ure pristanem na oddelku. Seveda moj prihod v sobo zbudi mojo začasno cimro. Pač, me mora biti vesela. V pozni nosečnosti, ko so ti trenutki spanja tako na tesno odmerjeni ... Samo tako pač je ... Jaz imam dovolj dela sama s seboj, popadki so namreč kar konkretni in treba je dihat. Pa nekako med predihavanjem, branjem revije in kratkem pogovoru s cimro, čas kar hitro mine do ponovnega CTG-ja pred vizito, ki bo okoli 9. ure. CTG pokaže, da so popadki pogostejši in na viziti se odločijo, da naj grem v ordinacijo, da me spet pregledajo. Ubogljivo poslušam in sledim. Ordinacija se samo imenuje, ker to niti slučajno ni. Z zaveso je en ginekološki stol ločen od mize na kateri ležiš, ko ti delajo CTG.  Usedem se na stol, rečejo mi naj, dam noge na stojala, v tistem pa začne G dvigovat stol in popadek se odloči, da je čas da me spet obišče, jaooo. To pa ne obvladam, predihavat popadke v neugodnem položaju in hkrati dvigovati noge ... Pa pravi G: "Ja, dajte noge gor!" Pa, pravim: "Saj bom, samo ravnokar sem imela popadek." Pa pravi: »Ja, kako boste vi rodila, če še to ne morete?" Hvala ti draga G za spodbujajoče besede tik pred porodom. Najlepša hvala! G ugotovi, da sem odprta 3 cm in me pošlje v porodno sobo. Ja, sedaj bo šlo zares.

Punce, s katerimi smo prej izmenjale par besed in ki so vse v bolnici že kar nekaj časa in še nekaj časa bodo, me vprašajo, kaj so mi povedali. "Rodit grem!" sem kratka in zelo vesela.

Pridem v porodni blok in me odpeljejo v kopalnico. Ja, čaka me klistir. K meni stopi babica, ki sem si jo zapomnila, ko sem pred prvim porodom hodila na CTG vsake dva dni in sem si srčno želela, da bi bila navzoča pri porodu. To ji tudi povem. Pa pravi, da se sedaj ene nove babice uvajajo in da ne ve, če bo lahko, a če si želim, da se bo potrudila. JUPI!!! Tega sem res vesela. V tistem trenutku se odločim, da ne bom poklicala moža, da bi prisostvoval porodu, čeprav sva se dogovorila, da bo. Ampak on bi to storil zame. Pri prvem porodu mu je namreč občutek nemoči prizadejal hude muke. Tokrat bom zadevo izpeljala sama! No, s pomočjo super babice. Vedela sem,da je super. Tako topla …

Sledil je torej klistir, britje ni bilo potrebo, sem se baje sama zadovoljivo uredila. Zanimivo. Pred odhodom v porodno sobo pokličem še moža, ki je že začel ugašati računalnik, saj je mislil, da ga kličem naj pride. Jaz mu samo še enkrat povem, da naj pokliče prijateljico, da gre po sina, ker bom ostala v bolnici. Povem mu (v bistvu lažem), da ga bom poklicala, ko bo čas ...

In okoli 10.10 prispem v porodno. Malo me je strah. Priznam! Malo bolečine, večina strahu pa je podrejena misli, da bi ja bilo vse v redu z otrokom, z našim tako zaželjenim in težko pričakovanim fantkom. Moram biti močna, moram se potruditi, da bo vse v redu. Vem, da bom naredila čisto vse kar je v moji moči, da bo trenutek srečanja čim hitrejši in čim lažji. Dragi moj fantek sedaj prihajajo trenutki, ko se bova spoznala. Težko te čakam. In zmogla bova. In vse bo v redu. Mora biti.

In zgodi se, kar si vsekakor nisem želela. Moji babici se pridruži učenka za babico. Kaj hočemo, vsi se morajo nekje naučiti. Pa vseeno; zakaj hudiča moram biti to jaz? Pa ravno na porodu? Ah, saj bo. Tudi to bom zmogla ... Babica učenki reče naj pripravi stekleničko z umetnimi popadki in učenka gleda tisto stekleničko, jo obrača, kaj točno naj z njo počne pa ni ravno vedela ... Meni popadki ne dovolijo veliko razmišljanja, čeprav roko na srce, mi tole ni čisto nič všeč. Ampak, mora se naučit. No, babica ji pokaže, da ima tale steklenička na dnu tak zatič, da se obesi. Učenka pove, da to še ni videla. O, moj bog ... Babica vpraša, če mi lahko učenka vstavi kanilo ali kako se reče tistemu, ko ti dajo v žilo in so gor nastavki za umetne popadke, za zdravila ipd. Kaj hočem, privolim. Obe sta namreč zelo prijazni. Babica ugotovi, da nima nekih nalepk in pošlje učenko ponje. Hitro izkoristim trenutek in prosim babico, da nimam nič proti učenki, a naj ona vzame v roke zadevo, ko bo šlo zares. Obljubi mi, da bo. In verjamem ji. Mirna sem. No kolikor mi pač dopuščajo popadki. Kanilo mi nato hvalabogu vstavi babica. Prav tako mi tudi ona predre mehur.

Dodajo mi še umetne popadke. Veselica se začne. In to z ognjenim plesom. Popadki so nori, odmori prekratki za spočit si. Hoče mi raztrgati telo. Upam, da bo kmalu minilo. Pokonci me drži le še misel, da me sedaj moj fantek najbolj potrebuje in da mu moram pomagati. Babica že najmanj petič ponovi, da bo potrebno pazljivo, ker je trebuh res zelo velik ... Prosi me, da se naj dam na hrbet, da me pregleda. Pa ne gre ... Ne morem verjeti, še sedaj težko verjamem, da te lahko nekaj tako boli, da se ne moreč uleči na hrbet ... Pa ne gre ... Pa imam sicer visok prag bolečine. Babica me maže z nekim gelom, preverja odprtost kar tako, da ležim na boku,... Hoče pokazati učenki pa ne gre ... ker se ne morem dati na hrbet... Ne gre... pa se trudim, trudim... Koliko mi ostaja razuma si pomagam z mislijo, ki sem jo enkrat prebrala na forumu in sicer, da so popadki naši prijatelji, za vsak je eden manj. Ta misel mi pomaga preživeti. In misel, da enkrat bo konec in da bom spoznala mojega, najinega, našega fantka. Vse bom naredila za tisti trenutek, ko mi ga bodo položili v naročje...

Popadki se nadaljujejo,... na hrbet ne morem, babica mi predlaga, da se naj dam na drug bok. Pravi, da bi bilo dojenčku lažje. To mi da moči da se obrnem. Ampak položaj mi nikakor ne ustreza. Babica to vidi, čeprav ne priznam, jaz bom že preživela, če bo fantku tako lažje. Pa me babica prepriča, da je sedaj najbolj pomembno, da je meni udobno, kolikor mi pač je lahko v dani situaciji...

Ležim na zelo moderni porodni mizi verjetno čisto zvita v krču... Ponujajo mi dvig postelje in ne vem kaj še... pa mi sama misel, da bi me še kaj premikali povzroča bolečino... Ampak moram zdržati, še malo pa bom na cilju in spoznala mojega fantka. Moram zdržati.... Moram zdržati... Moram zdržati... In vsak popadek je moj prijatelj. Res je, ker pomeni, da je sedaj eden manj.

Pride čas, ko lahko začnem potiskat. Pride zdravnica in še nekaj babic ali sester. Ena me prav grdo okrca, da naj se že za vraga dam na hrbet. Kot, da nočem... Ampak ni šlo, res ni šlo. Povem ,da ne da nočem ampak ne morem... Babica mi reče, da me razume. Hvala ji. Še G je ob prihodu vprašala zakaj ležim tako zveriženo in vse moči sem napela, da sem se poskušala zravnati... ampak popadki so delali svoje... Babica spet opozori, da je treba pazit, ker gre za zelo velik trebuh... Popadki pa ne prizanašajo... Ko vidijo, da je stanje nevzdržno, brez mojega jamranja ali karkoli, ker jaz sem se odločila, da bolečina ne more biti tako huda, da bi jamrala, gre babica in zmanjša umetne popadke. In zadeva se umiri. Vsi čakajo, kdaj bo popadek. Popadkov pa ni... Spet povečajo umetne popadke, spet pekel na zemlji, pa ustavijo, pa povečajo.... Bom preživela? Bom, čeprav...

Babica mi je obljubila, da bo čuvala presredek in da bo poskusila, da ga ne prereže. A v zadnjih trenutkih tega res bolečega poroda se z G odločita, da bo treba prerezat, ker je trebuh res velik pa še ne razteza se tam kjer je bil prvič prerezan... Naj režejo kar hočejo, da bi se le končalo... Pritiskam, pritiskam, pritiskam... In USPE MI!!! Naš fantek se rodi... ob 12.34, težek 3.720 g in velik 56 cm. Jokam sedaj, ko tole pišem, kako sem jokala šele tedaj, ko se je naš tako zaželjeni fantek rodil... Od sreče sem jokala, jokala, jokala... gledala moj, najin, naš ČUDEŽ in jokala, jokala, jokala ...

Nisem čutila, ko sem porodila posteljico, nisem čutila injekcije pred šivanjem ... jok je izražal srečo in mi meglil pogled. Moj fantek pa je bil oz. je tako popoln, tako lep, tako MOJ.

Vprašali so me, če želim prerezati popkovnico, pa sem rekla, da ja, pa da ne ... Še sedaj ne vem, če sem sploh vedela kaj želim. No, prerezala sem jo sama.

In verjemite mi: MOJA SREČA JE SEDAJ RES POPOLNA. Imam dva zlata sina in zlatega moža. Več ne rabim. No nekaj malega za sproti …

Babici pa sem se oddolžila z majhnim, a vrednim darilom. In z mislijo, da ji bom vedno hvaležna.

Koliko se lahko zredim med nosečnostjo?
Telesna teža med nosečnostjo ne narašča enkomerno. Koliko kilogramov je ravno prav, koliko preveč in koliko premalo?
5
30 dejstev o nosečnosti
Nosečnost je eno izmed najlepših življenjskih obdobij. Prinaša pa tudi marsikatera presenečenja.
5
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
5
10 najpogostejših prvih znakov nosečnosti
Vsaka ženska drugače občuti prve znake nosečnosti, mi vam predstavljamo najpogostejše.
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Krvavitev po seksu v nosečnosti
Ko po strastnem ljubljenju s partnerjem ugotoviš, da krvaviš, te vedno nekoliko zaskrbi, še bolj pa te to prestraši, če ...
Nosečniška oblačila: 9 uporabnih trikov
Žensko telo se v devetih mesecih nosečnosti tako hitro spreminja in temu mora slediti tudi garderoba nosečke. Vendar ni ...




valentinovo
Lelly28 RR

Ali si s partnerjem za valentinovo izmenjata darilo oz. gresta nekam skupaj (sama,brez otrok)?