|      
Želiš odstopiti?
Preden se dokončno odločiš, se seznani s posledicami te odločitve.
V kolikor potrdiš svojo odločitev, da odstopiš, bomo v tvoj spletni brskalnik namestili piškotek, ki nam bo omogočil, da te ob vsakem obisku do vključno 13. novembra 2014 prepoznamo in ti zagotovimo nemoteno uporabo portala, brez prikazovanja Ringarajinih dreves in igralne kontrole ob desnem robu ekrana.

Hkrati ti bodo odštete vse do sedaj zbrane točke in žal izgubiš tudi pravico do morebitnih prisluženih nagrad.

Želiš še vedno odstopiti?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

RESNIČNA ZGODBA: Sinu so zdravniki ohladili telo

P.L., 24.1.2012
Bil je lep topel jesenski dan, za pregled v porodnišnici sem obula balerinke. Malčku se ni mudilo na svet, bila sem štiri dni čez rok. Takrat si niti predstavljala nisem, da se bo sončna nedelja končala tako temno, da bo začetek najhujšega obdobja …

image
/11


Ringarajevka nam je zaupala resnično zgodbo o tem, kako so s pomočjo hipotermije zdravili njenega komaj nekaj ur starega sina:

»Dolgo časa je trajalo, da se je materinski nagon prebudil tudi v meni in končno sva se z dragim odločila, da je čas za dojenčka. Pa smo začeli … Seveda ni šlo tako, kot si vsi želimo … prvi ciklus nič, drugi nič … in tako leto in pol. Zdaj pa je dovolj, sem rekla in poklicala k dr. Rešu. Nekaj je bilo potrebno ukreniti, saj nisva bila več rosno mlada. Oba sva jih imela že preko 30. Opravila sva osnovne preiskave, dobila sem hormonske tablete in na naslednjem pregledu še napotnico za laparoskopijo in HTC. Že sem klicala naokrog po bolnišnicah in spraševala za čakalno dobo. Pa vendar mi je notranji glas rekel, naj še počakam do naslednje menstruacije. Vendar je ni bilo …. Bila sem noseča in dr. Reš je to čez nekaj časa tudi potrdil. Neizmerna sreča in veselje je bilo v naju in seveda nisva uspela obdržati novice zase, ampak sva jo takoj delila z najbližjimi.

Vse je potekalo brez posebnosti. Potem pa ta nedelja. Ampak menda so nedeljski otroci srečni otroci. In danes vem, da je najin sin srečen otrok. To se mu vidi na prvi pogled.

V porodnišnici so mi namestili CTG, ki pa je odstopal od normalnega, zato je babica obvestila zdravnika, ki je opravil še dodaten pregled in UZ. Nič ni kazalo, da bi bilo kaj narobe. Odprta sem bila en centimeter, popadkov še nisem imela. Ob 12.00 uri so me namestili v porodno sobo in z možem sva bila vsa na trnih, kdaj se bo zares začelo. Želela sva čim prej objeti najino malo štručko. Čez nekaj časa so moža poslali domov, jaz pa sem v opazovanju CTG monitorja počivala v porodni sobi. Nato so okrog štirih popoldne predrli plodove ovoje in sledil je šok, ki ni napovedoval nič dobrega. Plodovnica je bila mekonijska in zdaj mi je bilo jasno, da se z otročkom nekaj dogaja in da mu ni več dobro. Tudi zdravniki so se s tem strinjali in na moje vprašanje kaj zdaj, odgovorili, da bo potrebno roditi … A rodila sem šele ob 21.09 uri. Čas med 16.00 in 21.09 uro je druga zgodbaa.

Torej ob 21.09 uri se je rodil najin fantič. Nič ni zajokal, nič ni zakrilil z rokicami, nogicami … nič. Ena sama tišina in toliko ljudi okoli njega, da ga sploh nisem mogla videti. Tekali so sem in tja in za trenutek sem videla, kako leži tam na mizi in je ves ubog in kako se zdravnik trudi, da bi zadihal … Trajalo je neskončnih 12 minut, da je končno zajokal in samostojno zadihal. Bil je namreč do ust zalit z mekonijsko plodovnico. Za nekaj trenutkov so mi ga položili na prsi, nato pa z njim odhiteli na intenzivni oddelek. Še danes ne razumem, kaj se je takrat zgodilo, ampak bila sem popolnoma mirna, sploh se nisem zavedala, da je lahko karkoli narobe. Šele naslednji večer, ko me je obiskala babica, ki je bila pri porodu, sem izvedela, da je dobil oceno po Apgar-jevi 1 (bitje srca pod 100 udarcev na minuto). Bila sem optimistična, da bo pač noč preživel na intenzivni negi in da bova zjutraj že skupaj. Pa žal ni bilo tako. Ati ga je lahko obiskal na oddelku in prinesel mi je nekaj posnetkov in fotografij najinega sončka, saj si niti nisem mogla vtisniti dobro v spomin njegovega obraza, ker je vse potekalo tako hitro.

Naslednji dan sem komaj čakala, da pride ati in da greva skupaj na oddelek. Najprej je šel tja sam in hitro je prišel nazaj. Jokal je. Povedal mi je, da ga bodo premestili v Ljubljano in peljal me je k njemu na oddelek, da smo se poslovili. Zdravnica nama je predstavila situacijo in kar temnilo se mi je pred očmi. Najin sonček gre v Ljubljano, kjer ga bodo zdravili z metodo ohlajanja in s tem preprečili nadaljnje poškodbe možganov. Dobila sva ga v naročje za nekaj trenutkov, nato pa so morali z njim čim prej na pot iz Maribora v Ljubljano. Ati je šel za njimi s svojim avtom. Nisem dovolila, da bi vozil sam, zato ga je spremljala njegova sestra. Jaz pa sem ostala sama v Mariboru. In tako je bilo naslednje tri dni. Jaz v Mariboru, sonček v Ljubljani, ati pa na relaciji med obema krajema. Obiskov nisem želela, edini od bližnjih, s katerim sem komunicirala te dni, je bila mama. Nisem imela moči za obiske, za pogovore z radovednimi sorodniki.

Hipotermija je dokaj nova metoda, ki se je doslej izkazala za zelo uspešno. Gre namreč za to, da za 72 ur telo shladijo na 33,5 ° C. S tem dosežejo, da možgani in celotno telo »počivajo« in s tem preprečijo morebitne nadaljnje poškodbe možganov. Celice v možganih namreč zaradi pomanjkanja kisika odmirajo v dveh stadijih. Nekatere so prizadete takoj, druge pa pričnejo odmirati naknadno in to želijo s to metodo preprečiti. Hlajenje telesa poteka preko posebne obleke, ki je polna zračnih mehurčkov.

Teh 72 ur je bilo za najinega malčka bistvenih. Oteklina v možganih se je pričela zmanjševati in vsak dan sva dobivala nove informacije. Seveda nihče od zdravnikov ni mogel zagotoviti, da bo vse dobro, vendar so naju tolažili, da so izvidi preiskav optimistični.

Po treh dneh so me na mojo željo odpustili iz porodnišnice, saj se mi je mudilo v Ljubljano k mojemu sončku. Tiho sva z možem zapuščala porodnišnico. Brez lupinice. Le s prtljago in solzami v očeh … Ter neštetimi vprašanji: »Zakaj?« Mučna vožnja domov in še bolj mučno srečanje z domačim, ko nihče ne ve kaj bi rekel … Želela sva le čim prej v Ljubljano. Ni bilo pomembno, da sem pred štirimi dnevi rodila, niso pomembne bolečine … le to me je gnalo, da ga čim prej vidim.

Končno sva bila na Pediatrični kliniki. Ati mi je že zunaj pokazal, kje leži najin sonček. Na steni pod njegovim oknom je bila slika z malčki, ki se razigrano žogajo in igrajo s kužkom. Vsi so bili tako veseli . Tudi mi bomo.

Sledil je šok, ko sem ga prvič videla tako ubogega. Ves je bil v cevkah in negibno ležal ter spal … Končno so ga pričeli prebujati in segrevati in počasi je postajal vse bolj živahen. 11 dni smo preživeli na intenzivni negi, nato so ga prestavili na neonatalni oddelek. Midva z atijem pa sva vsak dan prepotovala 100 kilometrov v eno in 100 kilometrov v drugo stran. Nič ni bilo težko, saj je šlo vendar za najinega otročka. Vsak dan sva komaj čakala na zdravnike in informacije … Enkrat so bile bolj spodbudne, drugič manj. Že najmanjša slaba informacija naju je potrla. Končno pa smo se enajsti dan preselili na neonatalni oddelek – to je bil dober znak, saj je pomenil, da smo bližje domu. Bila sem na čakalni listi za sprejem v bolnišnico in naslednji dan sem tudi ostala z najinim malčkom ter se učila skrbeti zanj in se z njim spoznavala. Že takoj sem videla, da se ne bo držal njihovih ur. Ko je čas hranjenja, je on spal. Ko so vsi drugi spali, bi on jedel. In njegov glas je bil tako močan, da sem ga prepoznala na drugo stran oddelka. Vsi so pridno ležali v svojih posteljicah, le našega malčka so morale sestre crkljati, z njimi je šel na čaj v sestrsko sobo … Sonček … kaj naj rečem … Ima pač močan karakter.

Vendar naju je bilo z možem še vedno strah. Bo vse v redu z njim? Se bo razvijal tako, kot je treba? Njegova zdravnica nama je pred odhodom domov položila na srce: »Vajin sin je zdrav otrok, v njemu iščita pozitivne strani in odmislita negativne.« Presrečna sva bila, ampak kljub vsemu je včasih kljuval tisti »kaj pa če …«

In 2.12.2010 to je 18. dan, smo se končno odpravili domov. Tokrat nisem imela obutih balerink ampak tople zimske čevlje, saj je zunaj snežilo. Po polžje smo se vozili po avtocesti proti Štajerski. Doma so nas že vsi čakali … Tokrat smo prihajali z lupinico in najinim sončkom … In mama-babi je imela rojstni dan …

Privajali smo se na življenje v troje in kar dobro nam je šlo. Obiskala nas je babica, prvič smo ga skopali, prvi sprehod, prvi Božič, novo leto … Rane so se počasi celile, ampak kljub temu sem bila psihično kar precej utrujena. Delala sem namreč bistveno napako in najinega malčka primerjala s sestrino dojenčico, ki je bila tri mesece starejša. Seveda ni zmogel stvari, ki jih je lahko naredila ona. To me je bolelo in črv dvoma se je spet prebudil. Potolažil me je zdravnik, ki mu je pomagal zadihati po rojstvu in mi dobesedno prepovedal, da ga primerjam s katerim koli otrokom. Naš otrok je bil individuum zase in to je bila njegova zgodba. Vse bo dobro.

Pri treh mesecih smo pričeli z nevrofizioterapijo, nenehno smo si podajali kljuke s specialisti (razvojna ambulanta, nevrolog, očesna klinika, psiholog, pa zopet nevrolog in za povrh še alergolog). Zdaj je star 14 mesecev. Zdrav (če odštejemo alergijo na beljakovine kravjega mleka. Ampak to ni nič v primerjavi s preživetim), nagajiv, tako nebeško sladek, da bi ga kar pojedla. Ena velika čveka je tale najin mladenič in to je potrdila tudi stroka. Zaradi vsega dogajanja je bil pregledan tudi pri psihologu in njegova dimenzija komunikacije je ocenjena za nadpovprečno. Pri desetih mesecih ga je pohvalil nevrolog in če ne bi poznal njegove zgodbe, bi mislil, da pregleduje zdravorojenega otroka. Hura! Ena sama velika sreča. Nekaj dni pred 14 meseci je shodil, malo pred rojstnim dnem dobil prvi zobek … Pridno spi, zelo rad je, se crklja in res mislim, da so nedeljski otroci srečni otroci.

Zdaj smo srečni … včasih se morava uščipnit in prenehat v njemu iskati pomanjkljivosti … Včasih črv dvoma še kar kljuva. Se mi zdi, da je to povsem normalno. Za koga naju pa lahko skrbi, če ne zanj, ki mu želiva najlepše življenje.«

 

Preberi še:

RESNIČNA ZGODBA: Poporodna depresija

Hormonska kontracepcija - tabletke
Hormonske kontracepcijske tabletke lahko glede na količino hormonov, ki jih vsebujejo, razdelimo na ultranizkodozne in n...
5
Ovulacija in plodni dnevi
Kaj je ovulacija? Kako izračunati kdaj ovulacija nastopi? Načini ugotavljanja ovulacije.
4
Miti o zanositvi: Drži ali ne?
Če/ko želimo zanositi, se poslužujemo raznih tehnik, poslušamo vsak nasvet, ki bi pripomogel k temu, da bi hitreje zanos...
3
Z leti tudi plodnost moškega upada
Ste vedeli, da imajo tudi moški svojo biološko uro? Glede na najnovejše raziskave, mora tudi moške skrbeti za biološko u...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


FOTO: Resnična lepota posvojitve
photo
Pravijo, da fotografija pove več kot tisoč besed in to prav gotovo velja za te fotografije. Poglejte si čudovite trenutk...
Nosečnost po 40. letu?
Vse več je mamic, ki se odločajo za še enega otroka po 40. letu. Kar nekaj žensk pa ima takrat šele prvega otroka. Nose...




Kje spi vaš dojenček?
Sadrika

Ali spi vaš dojenček (oz.je spal) v vaši spalnici ali v svoji sobici?

Spi v svoji sobici (20%)

Spi zraven naju v spalnici v svoji posteljici (57%)

Jaz spim v njegovi sobici na dodatnem ležišču (1%)

Spi v najini spalnici zraven naju v postelji (18%)

Spi zraven naju, ker še nima svoje sobice (2%)

Spi zraven naju v postelji, ker nima svoje posteljice (2%)


Število vseh glasov: 362

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!