»Ko sem pogledala spečega sina, nisem čutila ničesar drugega, kot veliko breme. Počutila sem se izgubljeno in izdano. Bila sem osamljena, nikjer ni bilo nikogar, ki bi mi podal roko in me potegnil na svetlo …«
Ležala sem v postelji in jokala, zraven mene pa je spal sinek, tako lep in popoln, jaz pa tega nisem videla.
(Freepik.com)
Pisala nam je mamica, ki želi biti neimenovana, a želi deliti svojo izkušnjo z drugimi mamicami. Pravi, da vsem tistim, ki se bodo našle v njeni zgodbi, želi, da poiščejo pomoč in da jim čim prej uspe ozdraviti.
"Stara sem bila komaj 22 let, ko sem zanosila. Oba sva bila vesela, otroka sva načrtovala. Živela sva pri njegovih, imela sva svoje gospodinjstvo, razumela sva se, on je imel službo, jaz sem zaključevala študij.
Ko sva povedala veselo novico prijateljem, sorodnikom, so bili zelo veseli. V krogu prijateljev sva bila prva, ki bova postala starša, zato sem bila še toliko bolj ponosna. Prijateljice so vzdihovale, kako srečna sem lahko, božale moj trebuh, me spraševale o vsem mogočem. Res je izgledalo sanjsko.
PREVERITE TUDI: Preverite tveganje za obporodno depresijo
A že med nosečnostjo so se pojavile težave, ki pa jih nisem jemala resno. On je vse pogosteje odhajal ven s prijatelji, jaz sem ostajala doma. Rekel mi je, da s tem trebuhom ne morem zraven, da naj doma počivam. Ko sem mu rekla, da mi je dolgčas, da naj ostane ob meni, je odkimal, češ, da bo doma potem, ko se bo otrok rodil, ko ga bom res potrebovala.
Zredila sem se preveč. Če je bilo pa tako dobro jesti! Jedla sem in jedla in proti koncu nosečnosti sem imela več kot dvajset kilogramov več kot na začetku. Ginekolog me je vedno kregal, on pa me je nejevoljno gledal. Dejal mi je, da sem podobna nilskemu konju in da nikoli več ne bom normalna. Pojavile so se strije po zadnjici, po trebuhu, po stegnih. Ko sem se zazrla v ogledalo, nisem videla nasmejane bodoče mamice, res sem bila podobna nilskemu konju. Sama sebi sem se zdela zelo grda.
Končno je nastopil dan poroda. Dobila sem umetne popadke in čakali smo, dihali. On mi je govoril, da ga ne smem sramotiti in da ne smem kričati. Naj lepo ubogam osebje in bom tiho.
Porod je bil dolg, sedem ur je trajalo, da sem v naročje dobila malo štručko. Dobila sva sina. On je bil zelo vesel, tudi jaz nisem mogla verjeti, da je ta malo otroček res moj, del mene in njega.
V porodnišnici sva ostala nekoliko dlje, imel je zlatenico, potem mu je teža preveč padla. Trudila sem se dojiti, a ni mi šlo. Doma sem mu kmalu pričela dajati stekleničko.
Bila sem šivana, utrujena od dolgega poroda, ko sem prišla domov. V moji glavi je bila velika zmeda. Kaj sedaj? Kako negovati to malo štručko? Iz vseh strani so padali nasveti, seveda dobronamerni, toda to me je le še bolj zmedlo in naredila nesamozavestno. Ko bi mi namesto nasvetov raje pomagali drugače, mi skuhali kosilo, mi pomagali pospraviti. A nikogar ni bilo. Že prvega dne sem sama stala za štedilnikom, on je pomagal.
Že drugega dne, ko sva s sinkom prišla iz porodnišnice, je bila hiša polna ljudi. Njegovi starši so dobili obiske za nekaj dni. Nihče se ni oziral, da sem jaz ravno rodila. Pekli so zunaj na žaru, se smejali, zvečer so se odpravili v nočni bar. Tudi on je šel z njimi, razložil mi je, da mora biti gostoljuben do njih. Nihče se ni vprašal, kako se počutim jaz. Ležala sem v postelji in jokala, zraven mene pa je spal sinek, tako lep in popoln, jaz pa tega nisem videla.
Iz dneva v dan je bilo več črnine. Nisem se več veselila, le jokala sem. On se je jezil, mi rekel, da bo šel ven s prijatelji, če bom takšna. In je tudi šel.
Večkrat me je vprašal, zakaj sem takšna, kako naj mi pomaga, toda z njim nisem želela več govoriti. Molčala sem in jokala. Skrb za sina mi je postala veliko breme, ves čas sem bila utrujena. Ko je dojenček zajokal, sem jokala tudi jaz. Želela sem si le spati, spati in pozabiti …
POGLEJTE TUDI VIDEO: Strah pred porodom in poporodna depresija
Ko je moja najboljša prijateljica prišla pogledat mojega dojenčka, je že na vhodnih vratih ocenila moje stanje. Poznala me je v dno duše in takoj je ukrepala. Njej sem povedala vse, njej sem zaupala. Pomagala mi je, ponudila mi je roko, rešila me je iz klešč poporodne depresije.
Okrevanje ni bilo lahko. Vse prej, kot to. Spoznala sem namreč, da on ni moj sanjski partner. Šla sva narazen. Čeprav ni bil povod za mojo poporodno depresijo, to trdim še danes, ga nisem več ljubila. V tistih dneh sem ga najbrž videla še bolj črno, kot je v resnici bil, a poti nazaj ni bilo.
Danes je najin sin star že osem let. Pravi korenjak je. Z njegovim očetom sva prijatelja, on ima novo ženo, tudi jaz imam drugega partnerja. Moja zgodba se je zaključila srečno. In še danes se trudim, da bi s sinkom nadoknadila vse tisto, kar sva izgubila v prvih mesecih njegovega življenja. Komaj čakam, da bom ponovno mamica. Verjamem, da bo moja izkušnja povsem drugačna od prve, da bom začutila brezpogojno ljubezen in okusila materinstvo v vsej lepoti."
Če imate vprašanje o poporodni depresiji, ga lahko zastavite Ringarajini strokovnjakinji tudi povsem anonimno. Vprašanje zastavite TUKAJ.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: