S pomočjo pravljic postavljamo most do otroka, poglabljamo odnos in gradimo (samo)spoštovanje. (Foto: Arhiv)

/11 /11

Sočutna vzgoja, permisivna vzgoja, avtoritarna vzgoja, empatična vzgoja, odgovorna vzgoja, avtentična vzgoja ... Ste tudi vi nekoliko zmedeni in več ne veste, kateri slediti?

Ne glede na to, za kakšno obliko vzgoje in starševstva ste se odločili, lahko v svojo vzgojo vključite pravljično vzgojo, saj vsi otroci radi poslušajo pravljice.

O pravljični vzgoji in terapevtskih pravljicah smo se pogovarjali s socialno pedagoginjo ter pisateljico pedagoških in terapevtskih pravljic Deni Kragelj, ki ima za sabo veliko izkušenj z delom z otroki s posebnimi potrebami, zato zelo dobro pozna tudi tiste najtežje vzgojne poti.

Ki jih lahko naredimo manj naporne tudi s pomočjo terapevtskih in zdravilnih pravljic.

Kaj pravzaprav je pravljična vzgoja?

Ko želimo nekaj označiti kot čarobno, temu rečemo pravljično. Sama zato ta pojem rada uporabim tudi v drugem kontekstu, kamor ga veliko staršev verjetno ne bi dalo - pri vzgoji. Ta namreč zna biti zelo pestra in marsikdaj vse prej kot čarobna in pravljična.

Pa vendar nismo tako zelo daleč od tega, da bi bila. In pri tem nam lahko pomagajo prav pravljice. Z njimi postavimo most do otroka, poglobimo odnos in gradimo (samo)spoštovanje. Vse to pa so ključni koraki za uspešno in posledično tudi lažjo vzgojo.

Zakaj je otroku tudi kakšne težke resnice lažje sprejeti skozi pravljice?

Verjetno si vsi težko predstavljamo, da bi medtem, ko smo najbolj jezni, otroku brali pravljico z nasmehom na obrazu. Pravljice namreč beremo, ko se počutimo prijetno. Zato seveda otrok to dejanje povezuje s pozitivnimi občutki, ki mu pomagajo, da v njem ni odpora in blokad, da lažje posluša in sprejema. Poleg tega s pomočjo pravljic vstopa v drugo dimenzijo - v domišljijski svet. Tam je pa vse mogoče in obljuba srečnega konca je zagotovljena.

Ko torej v takšnih pogojih spregovorimo o težki in boleči temi ali otroku podamo kritiko določenega vedenja, se otrok ne počuti napadenega in nima potrebe po čustvenem umiku. Tako lahko zares odprto naravnan prisluhne sporočilu pravljice ter se uči iz izkušenj pravljičnih junakov, ne pa z zahtevami jeznega starša. 

Tako kot so zgodbe lahko zdravilne, pa so lahko tudi škodljive, če jih otroku predstavimo na nepravi način. Na kaj moramo biti starši posebej pozorni, ko izbiramo pravljice za otroke? 

Na žalost pri nas ni kakovostnega nadzora nad izdajo otroških knjig in pravljic. To pomeni, da na police pridejo tudi pravljice avtorjev, ki jim večina staršev nikoli ne bi zaupala svojega otroka v varstvo. Sama sem se včasih tolažila, da ima prav vsaka pravljica v ozadju nek smisel in namen, le najti ga je treba. In res je - načeloma ga zares ima, le da ni vsak namen dober in pozitiven.

Kakovostna pravljica je vedno vzgojna, saj otroka preko zgodbe uči in mu pomaga razumeti svet, sebe in celo paleto občutkov. In kar je zelo pomembno: kakovostna pravljica je napisana tako, da jo bo razumel vsak otrok, da bo prejel zelo podobno sporočilo tudi reven, razvajen in zlorabljen otrok. Prav vsakega od njih bo kakovostna pravljica opolnomočila.

Pri branju pravljic pa je treba biti pozoren tudi na ozadje slišanega, ki ga bralci sami kreiramo. Zavedati se je treba, da bralec s pripovedovanjem pravljice na poslušalca prenaša svoje blokade iz preteklosti, ki se jih niti ne zaveda. Če torej med branjem začutite bolečino ali solzne oči, tudi ali še posebej pred otrokom spregovorite o tem. Pogovor je namreč vedno zdravilen, če je iskren in pristen.

Kaj torej meniš o pravljicah, ki govorijo o smrti, umiranju, čarovnicah, nasilju ... "temnih" pravljicah, ki jih nekateri starši ne želijo brati otrokom?

To je to o čemer sem ravnokar govorila - odrasli se nevede ali vede izogibamo tematik, ki so nam boleče ali strašljive. Toda otrok nas vedno (za)čuti, brez da bi karkoli storili. Zato nima smisla bežati od "grdih" pravljic, saj bodo te otroka zato še toliko bolj zanimale in privlačile. Poleg tega si bo zaradi našega izogibanja sam ustvaril morda še bolj grozljivo zgodbo in krepil lastne strahove, o katerih ne bo zmogel spregovoriti, saj smo jih tudi mi nekako "preskočili".

Če si starši želimo otroka, ki bo z nami delil vsa svoja razmišljanja - tako "pozitivna" kot "negativna", moramo tudi mi z njim deliti vsa svoja. Moje vodilo pri vzgoji je Brez skrivnosti. Otrokom tako povem vse, toda seveda pa način tega, kako bom to povedala prilagodim otrokovim letom, razumevanju in trenutnim razmeram.

Pravljice pa si lahko izmislimo tudi sami, mar ne? Kaj predlagaš staršem, ki nimajo domišljije ali poguma, da bi si ob težavi v vzgoji izmislili pravljico na to temo?

Po mojih izkušnjah največji učinek dosežemo z liki oziroma junaki, ki jih ima otrok rad. To je lahko dinozaver, mucka, gasilec ali vila. Pomembno je, da je pot za identifikacijo z likom odprta.

Zgodbo je treba postaviti v časovni in prostorski okvir, kar nam pravljica zelo olajša, saj se večinoma začne z besedami Nekoč, že dolgo tega ... S tem hkrati naredimo odmik od realnega sveta in poskrbimo za občutek varnosti pri otroku. Potem pa opišimo dogajanje, ki ga želimo predelati. V pravljici namesto otroka seveda nastopajo pravljični junaki.

In čeprav je otroku pogosto kristalno jasno, o kom se zares pogovarjamo, je učinek zaradi pravljičnega junaka in čarobnosti pravljice povsem drugačen. Otroke v takšnih "vzgojnih" pravljicah pogosto zelo zanima, kakšen bo zaključek. Ta naj bo poučen - s pomočjo pravljice predstavite želeni rezultat vzgojne težave, ki ste jo odprli. In opazujte otroka. Ter prisluhnite njegovim komentarjem, ki vam bodo takoj pokazali, če ste zavili v pravo ali napačno smer.

Če se bo otrok takoj po prebrani pravljici pripravljen pogovarjati o "podobni težavi" kot jo ima on, se pogovorite. Če ne, ste morda že samo s pravljico naredili svoje in je namen dosežen. Ali pa otrok potrebuje le čas za premislek in bo čas za pogovor kdaj drugič. Pomembno je, da je zaključek pripovedovanja pravljice prijeten in pozitivno naravnan, ne pa pokroviteljski v smislu: "Vidiš, kako je muca sedaj lepo pospravljala svoje copatke?"

Katera pravljica pa je bila tvoja najljubša, ko so bila otrok?

Moja najljubša pravljica je bila Žabji kralj. Jezila me je princeska in všeč mi je bila doslednost njenega očeta. Mogoče sem se prav tam naučila, da ne smem ljudi soditi na prvi pogled in po zunanjosti. Vem, da me je presenetilo, da se je princ vseeno odločil za princesko kljub temu, da je bila nesramna do njega.

Danes na vse te pravljice iz otroštva gledam bolj kritično in iz vzgojnega vidika. Njihova literarna vrednost je velika, posledice na ljudi pa tudi. Še kar nekaj let bo treba, da bomo volka sprejeli kot lepo in plaho žival. In še kar nekaj let bo potrebnih, da bomo ženske tudi globoko v sebi dojele, da ni princa, ki nas bo rešil in osrečeval do konca svojih dni.

Morda še kakšen vzgojni nasvet za starše na Ringaraja.net?

Kljub temu, da vzgajati nikakor ni lahka naloga, moramo starši zaupati vase in nenehno iskati pot do otroka. Na tej poti je ključen dejavnik dober stik, ki omogoča uzrtost, razumevanje, spoštovanje in ljubezen.

Pri gradnji in poglabljanju stika nam lahko priskočijo na pomoč pravljice, ki jih izbirajmo premišljeno in se o njih z otroki tudi pogovarjajmo. Tako bomo pri otroku spodbudili kritično razmišljanje in miselni vpogled v lastna in tuja čustva. Pomembno je, da se otroci (in starši) znajo (za)čutiti in izraziti ter ubesediti svoje stiske. Tako namreč spoznavajo sebe, nas, svet in življenje.

Deni Kragelj je ta mesec izdala novo zbirko terapevtskih pravljic z naslovom Življenje v hribih, več o njenih pravljicah in njenem delu pa lahko preberete na njeni spletni strani Deni.si.