/11 /11

Zdaj ko sva mami in ati postala,
ne bova več okol ga srala,
ne bova rabila budilke,ker najina ADRIANA
krepila si bo glasilke!
Tako sem veselo oznanjala po SMS-ju svojim najbližjim o rojstvu najine pupike.
Velika je bila 53 cm, težka pa 4600 gramov.

Sem premišljevala, ali naj pisem svojo zgodbico ali ne. Pa jo bom vseeno. Naj začnem s tem, kako sem si jaz predstavljala porod - želela sem si hiter porod. Pod tem sem smatrala kake 5 ur največ in beba bo tukaj - vedela sem, da bo boleče in na to sem se nekako pripravljala. Vendar, na žalost sploh ni bilo tako.

Moji popadki so se začeli 1 dan pred PDP. Začelo me je bolet zjutraj okrog 8 ure na 15 minut - zvečer po 23 uri pa kar na 3 in 4 minute... Nekaj po eni uri ponoči je moj klical v porodnišnico, če lahko prideva - pa so nam rekli da morajo popadki trajati do 60 sekund... Moji pa so bili dolgi tam nekje do 10 sekund. Mene pa bolelo.. Do zjutraj tistega večera nisem mogla od bolečin ležat ampak sem presedela budna na kavču. Ob 8 zjutraj smo šli kar v bolnico. Ko me je pregledala sem bila odprta 1 cm in pol - in me poslali domov. Jaz vsa jezna.... Tekom dneva so popadki ponehali, zvečer pa ista zgodba... Spet sem presedala noč na kavču in gledanju na uro, kako pogosti so popadki in kako dolgo trajajo. Bolečine so bile neznosne, tako da sem se kar jokala... Ob 6 zjutraj sem zbudila dragega in odšla sva v porodnišnico. Na srečo sem bila odprta 4 cm. Uh, sem bila vesela. To je bilo pa že na polovici sem mislila. Klisitrali so me, kar sploh nič ne boli in potem sem počasi šla v orodno sobo. V porodno sobo sem prišla okrog 10 ure. Na postelji sem ležala na pol leže, ker mi je tako nekako najbolj odgovarjalo. Nekaj časa sem tako ležala, potem mi je babica svetovala naj se sprehajam... Po 13 uri mi je babica dala umetne popadke, začela je z 100 ml. Vsako uro je podvojila, jaz se pa še kar nisem odprla, ura pa že 17. Med tem, ko me je babica vsake toliko pregledovala, če sem kaj odprta, je ugotovila, da se je mala pokakala in mi je dala neko cevko v splovilo skozi katero je pritekala notri čista voda, ven pa »umazana« voda od kakca. Ne vem, kako naj to lepše napišem. Poleg te cevke mi je dala v splovilo še eno spini podobno plastično »iglo« debelejšo, ki jo je nekako porinila do otrokove glave, tako da smo gledali utrip srca. Vse je kazalo z otrokom OK, kar me je veselilo. Torej odpirala se nisem nič, mene pa že kolki boleli od ležanja, nekako sem se vstala s postelje in ko sem imela popadke, sem mislila da mi bo »rit« razneslo, mislila sem, da bo beba prišla skozi rit - in seveda me je tiščalo tudi spredaj - in to je bil prvi korak k uspehu, da sem se odprla za 8 cm. Popadki so me boleli, vendar niso bili močni kot bi morali biti. Ko je ob 18. uri babica spet prišla do mene je rekla, da mora z zdravnikom govorit, ker nimam dosti močnih popadkov in da bo verjetno treba narediti carski rez.. Joj, cel dan muk, da mi potem pove, da me bodo verjetno rezali, ker se nisem mogla odpret. Med tem se je izmena zamenjala in prišla je nova babica. Me pregledala in mi svetovala naj se uležem na bok in desno nogo sem imela privzdignjeno. Na veliko srečo sem se odprla dovolj, potisnila nekajkrat in je končno prišla ob 20.33 uri. Imela sem 3 notranje in 3 zunanje šive. Moj dragi je bil non-stop z mano. Sploh si ne predstavljam, da ne bi bil ob meni, dajal mi je za pit, mi govoril naj diham ob popadkih, me držal za nogo, ne vem zakaj mi je to ustrezalo, da me drži. Menjala sem pa stalno od besa svoje razpoloženje, včasih me je vse to motilo in sem tudi klela, ne vem, bolelo me je. Ko so me zašili, sem se hotela usesti na posteljo pa me je samo vrglo na hrbet. Dragi pravi, da so mi se oči cisto obrnile in da sem bila totalno bleda. So mi šli merit pritisk in sem imela ta višji 60, nižji pa 30, ker nisem jedla cel dan, niti ko so se popadki začeli, so mi dali hrano po žili. Ko so za tem merili pritisk je bil na 80 - 60. Smatrali so, da je bilo utrujenost glavni vzrok moje omedlevice. Za tem sem še 3 krat omedlela. No skratka, potem so me okrog 1 ure zjutraj odpeljali z otrokom v sobo. Ko sem se zbudila zjutraj, sem se hotela iti stuširat, ker se takrat nisem po porodu. Komaj sem prišla do kopalnice, začela sem se tuširat, meni se pa kri ulila, sploh se nisem mogla oprat, kar z brisačo sem se obrisala, komaj se oblekla in komaj odšla do hodnika, ker sem sestri rekla, da mi se vrti v glavi, svoj glas sem slišala tako potiho in kot da sem gluha sem imela občutek. So mi šli iskat potem posteljo in me nanjo naložili in odpeljali nazaj v sobo. Rekli so mi naj počivam. Tekom dneva pa pride druga babica in mi pravi, da moram čim več špancirat. No, ker so tako pametne kljub temu, da sem govorila da mi ni dobro sem se šla sprehajat KOMAJ. Med sprehajanjem mi je vzela v kontrolo babica kri  in se takoj nazaj do mene vrne in pravi, da bo se enkrat vzela kri, ker da je zelo slaba. No seveda, rezultat je bil tak, da je kri zelo zelo slaba in seveda izgubila sem jo veliko med porodom. Dobila sem 4 vrečke krvi v žilo... Potem, ko sem gledala to kri, ki mi prihaja v moje telo sem rekla, da bom postala aktivna dajalka krvi, ker ne reče se zastonj, da kri rešuje življenje. Zdaj se počutim dobro, Adriana tudi, imamo probleme s spanjem in dojenjem, upam da bomo tudi to hitro uredili.

Vesela sem da je vse to za mano, in da imam končno svojo bebiko ob sebi. Zelo je luškana in zelo jo imava rada. Moram pa pohvalit vse osebje v porodnišnici, ko sem rodila so me babica in sestra in babica iz prejšnje izmene, ki še ni bila odšla, čestitale in tako toplo objele. Lepo so skrbeli za nas ves čas bivanja v porodnišnici. Počutila sem se kot doma. In seveda moj dragi si zasluži posebno pohvalo, za vso podporo ki mi jo je nudil tekom poroda. Hvala ljubi, in hvala Bogu, da je z nami vse OK.