|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

S kombijem po Franciji

Maša Kovač, 24.1.2010
Avgusta smo se podali na daljše potovanje v Bretanjo, deželo na SZ Francije, ki jo obkroža divja obala Atlantskega oceana in kjer se čarobni zvoki keltskih piščali prepletajo z megaliti, mogočnimi kamni. S kombijem in dveletno hčerko Anko.

image
/131


Potovali smo kar s kombijem, volkswagnovim transporterjem, ki smo ga preuredili tako, da smo v njem lahko tudi spali. Najina hčerka Anka je imela takrat skoraj dve leti, zato sva se z Boštjanom odločila, da bo potovanje kar v največji meri prilagojeno njenemu tempu. Vseeno pa nisva mogla vnaprej vedeti, kako bo na potovanju in s kakšnimi težavami se bomo morda srečevali.


Na pot smo se podali prek Italije, naredili prvi večji postanek pri Gardskem jezeru ter nadaljevali pot skozi dolino Aoste, do Chamonixa. Začelo se je odlično. Glavnino vožnje smo opravili zvečer, sredi dneva in zgodaj zjutraj, ko je Anka spala. Vmes smo imeli daljše postanke, saj zanimivih krajev ob poti ne manjka. Ponoči smo prespali kar kje ob cesti, na urejenih parkiriščih in največkrat v družbi še kakšnega avtodoma. Spali smo zares odlično, vsi trije, včasih celo bolje kot doma. Parkirišča in počivališča za avtodome so v Franciji zelo lepo urejena, opremljena s sanitarijami, spanje na parkiriščih pa je tudi uradno dovoljeno.


Prostovoljci v Bretanji

Prostovoljno delo na internetu:

Družine in posamezniki, ki iščejo pomoč, so združeni v organizaciji:

www.wwoof.org

www.helpx.net

Možno je obiskati tudi katero izmed eko vasi:

gen.ecovillage.org

Veliko informacij pa najdemo tudi na organizaciji za mednarodno prostovoljno delo:

www.zavod-voluntariat.si

Po kakšnih petih dneh vožnje, ko smo že kar potrebovali daljši postanek, smo končno prispeli v Bretanjo, kjer smo se kot prostovoljci pridružili družini, ki tam gradi hišo iz slame. Prostovoljno delo je lahko zelo zanimiva izkušnja. Z Boštjanom sva na ta način že imela zanimive izkušnje med potovanjem po Avstraliji, zato sva se odločila, da vsi trije poskusimo tudi v Evropi. Informacije o družinah oziroma posameznikih, ki potrebujejo pomoč, najdemo na spletnih straneh različnih organizacij, ki se ukvarjajo s prostovoljnim delom. Načeloma ti družina v zameno za nekaj ur pomoči dnevno nudi hrano in prenočišče. Izbira družine pa je vselej avantura. Nikoli ne moreš zares vedeti, kam greš in kdo te tam pričakuje. Pogosto naletiš na izjemno zanimive ljudi, zgodi pa se tudi, da bi te kdo najraje izkoristil za kakšna vsakdanja in nezanimiva opravila. V takem primeru je najbolje čim prej oditi naprej.


Pri iskanju družine sva bila tokrat pozorna tudi na to, da bi imela Anka družbo kakšnega sovrstnika. Zato sva se odločila, da se pridruživa Tanguyu, njegovi ženi Marionne ter triletnemu fantku Nemu. Stik z njimi sem navezala prek interneta, izmenjali smo si nekaj e-sporočil ter se okvirno dogovorili, kdaj pridemo. Ko smo prispeli v Bretanjo, sem jih poklicala kar po telefonu in dobili smo se v majhni vasici, od koder smo skupaj odšli na njihovo parcelo. Z njimi je takrat živela še ena štiričlanska družina z dvema otrokoma, prav tako triletnim fantkom ter devetmesečnim dojenčkom. Prav posebne so bile njihove zgodbe oziroma način življenja. Vsi so bili namreč potujoči umetniki. Tanguy in njegova žena sta se ravno ustalila in nastopala v okolici Bretanje. Druga družina pa je živela v veliki bivalni prikolici, pravcatem potujočem stanovanju, in se je v času turnej pridružila večjemu cirkusu. Na dvorišču je stal velik mongolski šotor, preurejen v otroško igralnico, polno igrač. Najrazličnejša kolesa, majhna kuhinja z lončki, polnimi peska, blazine, s katerih so otroci skakali, različni cirkuški rekviziti, pravi raj za Anko, ki je v šotoru preživela ure in ure. Res pa je, da je nisva upala puščati same v šotoru. Kadar sta bila v šotoru tudi oba fantka, je hitro nastal kakšen prepir glede igrač. Oba mladeniča, prekaljena borca, namreč nista poznala pretirane nežnosti. Eden od naju je bil potreben tudi zato, da je bil med njimi možen razgovor. Anka je veselo čebljala in bila zelo začudena, ker je fantka nista razumela. Vseeno pa smo se s skupnimi močmi le nekako sporazumeli, se lovili okrog šotora, spuščali milne mehurčke in se gugali v viseči mreži. Ob večerih smo se vsi skupaj odpravili na katero od lokalnih tržnic, kjer so nas poleg zelenjave in ostalih dobrot pričakali tudi izurjeni godci.


Odplešite v Bretanjo

V Bretanji je zelo živo staro keltsko izročilo. Poleg francoščine je uradni jezik tudi stara bretonščina, keltski jezik, ki je soroden valižanščini. Sodobne Bretonce povezuje s Kelti tudi ljubezen do glasbe, petja in plesa. V poletnih mesecih se kar vrstijo t.i. festivali noči oziroma »fest noz«, kakor jim pravijo domačini. Tovrstne prireditve privabljajo veliko ljudi, ki ob tradicionalni glasbi, palačinkah in moštu trajajo dolgo v noč. Plesi spominjajo na kolo, ki ga poznamo tudi pri nas. Plesalci se držijo za roke in plešejo v velikih krogih, plesni koraki pa so dovolj enostavni, da se jim po nekaj uvodnih taktih lahko brez skrbi pridružiš.


Pri Tanguyu smo ostali dober teden. Boštjan je bolj sodeloval pri nastajanju nove hiše, sama pa sem bila več časa z Anko in sem priskočila na pomoč le, ko se je pojavila priložnost. Marionne nam je pripravljala odlične večerje, na katerih se nas je ponavadi zbralo več. Njena sestra, ki se je z majhnim dojenčkom ravno odpravljala v Mongolijo, pa Tanguyev oče, ki nas je s spomini popeljal v čase, ko na vasi še niso poznali francoščine. Čez dan smo imeli dovolj časa, da smo raziskovali okolico, majhne vasice ter čarobne gozdove, ki v sebi skrivajo skrivnostne megalite.


Mogočni kamni

Bretanjo zaznamuje zelo stara kultura. Iz obdobja neolitika so se namreč ohranili številni megaliti. Ti mogočni kamni so v prostoru razporejeni na različne načine; kot kamnite grobnice, samostojno stoječi menhirji ali pa v obliki ogromnih kamnitih miz oziroma dolmenov. Razporejeni v velikih skupinah zaznamujejo širše območje, kot npr. na obali Carnaca. Različnih hipotez o njihovem nastanku in pomenu je veliko, dejstvo pa je, da ti kamni tudi danes izžarevajo moč ter dajejo slutiti, da je njihova vloga še vedno navzoča, ohranjena v spominu kamna, tudi če je naša kultura ne zmore več prepoznati.


Spet na poti

Ko smo zapustili Tanguyevo domovanje, smo ostali še nekaj dni na divji bretonski obali, nato pa smo se počasi pomaknili proti jugu. Pravo popotovanje se je pravzaprav šele začelo in s tem mislim predvsem dolge in včasih tudi naporne vožnje. Večkrat smo se za kakšen dan ali dva ustavili in popolnoma prekinili z vožnjo. Nekajkrat smo prenočili v katerem izmed kampov, ki so v Franciji cenovno zelo ugodni. Spominjam se družinskega kampa v Bretanji, kjer smo prespali za 8 evrov, obenem pa za dobrodošlico dobili okrog tri kilograme domače zelenjave. T

udi s hrano nismo imeli večjih težav. Zajtrkovali smo v manjših mestih, kjer smo zjutraj obiskali odlične pekarne, še posebej razkošne pa so bile lokalne tržnice, na katere smo naleteli na poti. Popoldne smo se največkrat ustavili na kakšnem počivališču ali v naravi ter si skuhali kaj toplega.

Seveda smo se morali prilagoditi Anki tudi drugače. Zanimivo je, da se ti na potovanju z otrokom spremeni odnos do tega, kaj je najpomembneje. Namesto ogledov najrazličnejših znamenitosti ob poti stopi v ospredje čas, ki smo ga preživeli skupaj, čas, namenjen počitku in sprostitvi. Marsikatero zanimivost je tako zamenjalo otroško igrišče ali metanje kamenčkov v potok. Med vožnjo nam je bila v veliko pomoč radijska igra Medvedek zleze vase, ki smo jo preposlušali, prepeli in prekomentirali po dolgem in počez.


Nazaj smo se vračali ob reki Dordogne, kjer so najstarejše jamske poslikave, prek Provanse in Azurne obale do Genove in nato proti Ljubljani. V dobrih dveh tednih smo obiskali številna čudovita mesteca, tržnice, divje soteske, se kopali v rekah in morju ter uživali v vročem poletju, ki smo ga v Bretanji kar malo pogrešali.


Za konec še manjša nezgoda

Kakšnih večjih težav nismo imeli, omeniti pa moram, da smo proti koncu potovanja, ko smo se počutili že zelo izurjene in sproščene, doživeli »hladen tuš«. V bližini Azurne obale smo namreč za nekaj ur prespali kar na počivališču ob avtocesti, kjer so nam poskušali vlomiti v kombi. Na srečo smo se zbudili, vlomilci pa so se hitro umaknili stran od avta. Kasneje sem izvedela, da smo prezrli temeljno pravilo. Na jugu Francije je spanje na osamljenih parkiriščih ob avtocesti namreč zelo nevarno, saj so takšni vlomi pogosti. Drugače pa smo imeli na poti zelo dober občutek, tudi zato, ker smo se namenoma izogibali večjim mestom. Vasice in mesteca po Bretanji pa so nasploh zelo mirna in prijazna.


Domov smo se vrnili po dobrih štirih tednih popotovanja in po skoraj 6.000 prevoženih kilometrih. Ali bi se še enkrat podali na takšno pot? Odgovor je da, vendar pa bomo v prihodnje izbirali kraje, ki niso tako oddaljeni, tako da bo manj vožnje in več časa za uživanje ob kakšnem gorskem potoku ali pri kakšni zanimivi družini.

Preberi še:

Družinsko potovanje: Pariz - Vive la France! 


Članek objavljen v Ringarajine iskrice, April 2009

Družinsko potepanje: Lignano
Lignano je italijansko letoviško mestece, primerno za enodnevni družinski izlet ali za podaljšan konec tedna. Nudi velik...
3
Čudovita Slovenija: Obala in Kras
Vam manjka idej, kam na izlet z družino? Imamo pravo rešitev za vas ...
3
Čudovita Slovenija: Notranjska
Tematski sklop "Čudovita Slovenija" vam prinaša prispevke o svetovno znanih, o še neodkritih in o drugih zanimivih...
3
Grmada 676 m - Šmarna gora 669 m
Kljub nizki višini pa je dejstvo, da je Šmarna gora tipičen osamelec, pripomoglo k prečudovitemu razgledu na vse strani....
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


5 idej za zimski družinski izlet
Čudovite zimske dneve lahko izkoristite tudi za kakšen zanimiv potep z mularijo na prostem. Za vas smo našli pet predlog...
Kam z otrokom na sankanje?
Zima je tu! Preverite, kam se z otrokom odpraviti na celodnevno in ultrazabavno sankanje.




kakovost spanca v času nosečnosti
MS TINA

https://www.ringaraja.net/forum/regproNew.asp