|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Ko smo enkrat postavljeni pred tako dokončno dejstvo, kot je smrt otroka, se pred njim počutimo popolnoma nemočni. Čisto ničesar več ne moremo spremeniti. Lahko le sprejmemo. A kako sprejeti?

image
/11



Soočenje

»Z ničemer se nismo mogli pripraviti na to, kar se je zgodilo. Veš, da se lahko zgodi, misliš, da se dogaja le drugim, bojiš se, da se bo zgodilo tebi. Če si predstavljaš ali ne, če je pričakovano ali ne, vedno je to šok – kot da bi me nekdo z vso silo boksnil v trebuh, a bolečina kar ne popusti … «

oče

Ko se zgodi tisto, kar se vedno dogaja samo drugim, na kar včasih pomislimo, da se lahko zgodi tudi nam in to misel hitro odženemo, se nam ustavi čas. Počutimo se kot v nadrealistični zgodbi ali hudih sanjah, v katerih kanček nas samih upa, da so to le sanje in se bomo enkrat zbudili iz nočne more, si oddahnili in živeli naprej. Realnost je tako boleča, da ji kar ne moremo verjeti. Ko se zjutraj zbudimo, se takoj spomnimo na to, kar se je zgodilo in bolečina se vrne v vsej svoji razsežnosti, globini in neustavljivosti. Pred njo smo popolnoma nemočni, kakor smo nemočni pred smrtjo, ki je tako grobo posegla v naše življenje. Stalno nas opominja na realnost, ki jo bomo enkrat morali sprejeti.

 

Nemoč, jeza, krivda

Ko smo enkrat postavljeni pred tako dokončno dejstvo, kot je terminalna bolezen ali smrt otroka, se pred njim počutimo popolnoma majhni in nebogljeni ter do konca nemočni. Popolnoma smo izgubili vso kontrolo. Čisto ničesar več ne moremo spremeniti. Lahko le sprejmemo. A kako sprejeti? Naše telo in duša se temu upira in se še vedno bori. Ne moremo verjeti in se sprašujemo, zakaj se to dogaja ravno v našem življenju. Smrt otroka doživljamo kot krivico in to dejansko je v vsej njeni nepopravljivosti. Jezimo se na situacijo in življenje, naravo in vesolje, boga, ki to dopušča, iščemo krivce, odgovore o krivdi iščemo tudi v sebi: »Če bi ravnal-a drugače, pa morda …« Seciramo sebe, situacijo, vpletene, počutimo se krive, ker smo mi še živi.

 

Žalost in žalovanje

V nas pa tiho zvoni zvonček, ki nam govori o tem, da se bomo nekoč morali sprijazniti, saj nam dejansko ne preostane nič drugega: »Naj se borim s smrtjo?!« Spoznanje, da kljub temu da sedaj imamo rešitve, vemo, kakšna ravnanja bi bila pravilna, dokončnosti stanja ne spreminja. Počasi se v nas naseli občutek vdanosti, ki v nas sproži žalovanje. Spoznam, da je moja največja moč in kontrola v sprejetju dejstva, da gre življenje naprej in da bom moral-a z izgubo živeti. Še ne vem kako, a vem, da bom moral-a. Žalost in jok sta tista, ki mi pomagata olajševati, počasi izmivati bolečino krvaveče rane in začeti ceniti dragocene trenutke, ki mi jih je življenje dalo preživeti s tem čudovitim bitjem.

 

Strah in preživetje

Nepredvidljivost (izguba kontrole), morda tudi nenadnost in nepredstavljiva bolečina situacije v nas zbudi strah pred novo podobno izkušnjo. Lahko postanemo preveč skrbni, povsod vidimo nevarnost ali pa se s tem soočamo tako, da spustimo vso kontrolo in živimo bolj tvegano, saj čutimo, da nimamo več ničesar izgubiti.

 

Sočutje

Boleče situacije, ki smo jih priča v svetu, nas spominjajo na bolečino naše situacije, saj ob tem ponovno podoživljamo svojo (podobnim situacijam se izogibamo ali jih iščemo), lahko pa ob lastni bolečini tako zabrazgotinimo svoje srce, da ne moremo več čutiti niti biti sočutni. Ko smo lahko sočutni (do sebe in drugih in nas to ne sesuje), pomeni, da se je v nas ponovno naselilo življenje …

 

Izguba in otroci

Otroci bolečine ob smrti ne doživljajo nič manj intenzivno kot odrasli. Zagotovo jo občutijo še bolj, saj še nimajo do konca zgrajenih obramb in razumevanja, ki bi jim pomagalo situacijo osmisliti in ovrednotiti. Ker so otroci in tako bistveno bolj nemočni kot odrasli (pa že odrasli se počutimo popolnoma nemočne!), so v situaciji popolnoma izgubljeni in jih je na smrt strah. Morda niti še ne zmorejo dojeti dokončnosti smrti niti smrti same, čutijo pa pogrešanje in praznino, ki jim je ne bo mogel nadomestiti nihče. Ker je tudi zanje izguba zelo boleča in ker se ne zavedajo redkosti situacije, se bojijo izgubiti tudi ostale pomembne jim osebe: mamico, očka, dedka … in v tem strahu so popolnoma nemočni.

 

Kako naj pomagam otroku …

… če komaj zmorem preživeti iz minute v minuto v moji lastni bolečini? Ja, otroci so v primerih smrti zaradi bolečine staršev velikokrat spregledani, prepuščeni samim sebi. Starše nas lahko potegne tako globoko v lastno bolečino, da ni prostora za otroka, ki je ostal. Ta otrok se počuti krivega, ker ne zmore potolažiti svojih staršev (se umakne, postane besen, skrbi …) ali celo, da ni on umrl namesto bratca, sestrice. Ne čuti se ljubljenega, čuti, da so imeli starši pokojnega otroka rajši od njega (sram, nevrednost). Pomembno je, da vidim tudi otrokovo bolečino, čeprav se mi zdi, da ničesar ne dojema in je v svojem svetu. Videz vara!

 

Pomembno je:

  • da otroku dovolim, da pogreša in žaluje, 
  • da mu povem, da ni on ničesar kriv, 
  • da mu verjamem, da je izgubljen, da ga je strah, je žalosten, jezen, morda ne čuti nič (mu pomagamo najti besede za to, kar čuti), 
  • da mu ni treba skrbeti zame (bom poskrbel-a zase),
  • da mu povem, da ga imam rad-a (da bi tudi za njim tako jokal-a, če bi umrl),
  • da razumem njegov bes, nemir, žalost, strah …,
  • da ga pomirim, da jaz (in drugi) ne bom kar takoj umrl-a,
  • da razumem in pomirim otrokov strah pred ločitvijo od staršev (npr. v vrtcu, šoli),
  • da mu dovolim govorjenje in uprizarjanje situacije ob smrti, če je potrebno, v njej sodelujem in jo usmerjam (s tem otrok dobi kontrolo),
  • da mu razložim, zakaj bog (za duhovno usmerjene) dopušča takšno krivico in bolečino.

S tem, ko pomagam otroku osmisliti nesmisel smrti, si smrt lastnega otroka osmišljam in žalujem tudi sam-a.


 

Starši poskrbimo zase tako:

  • govorimo o svoji bolečini (predvsem s partnerjem, otroki, starši, prijatelji, duhovno usmerjeni tudi z bogom),
  • se ne zapiramo vase, si poiščemo podporo (prijatelji, podporna skupino, forum itd.),
  • preberemo knjigo, članek, ki govori o podobni izkušnji,
  • poskrbimo za svoje telo (gibanje v naravi, zdrava hrana, dopust, hobiji itn.),
  • si poiščemo strokovno pomoč.

 

www.zdi-krog.si

 

 

 


 


 

PREBERITE TUDI:

Otrok in smrt

Smrt te pretrese in zdrami

Ko umre otrok ...

Romantični vikend samo za vaju na Krasu
Če s partnerjem obožujeta provansalsko in toskansko romantiko, vama zanju ni treba odpotovati v Francijo in Italijo, saj...
10
Prihod novorojenčka iz porodnišnice
Vsaka bodoča mamica se med nosečnostjo sprašuje, kaj pripraviti za novega prihajajočega člana. Veliko veselje je hoditi ...
7
Dojenček ponoči ne spi
Je nočno hranjenje res še vedno potrebno? Do kdaj? Kako bi si lahko pomagali, da bi omejili nočne podoje?Kaj storiti, če...
6
Kakšna je prava postelja za dojenčka in ot...
Ko se odpravite v trgovino z otroško opremo, osupli obstanete: koliko različnih posteljic in zibelk! Le katera bi bila n...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Šest mitov o očetih
Za današnje očete je nenavadno, če ne želijo skrbeti za otroka, če niso enakovredni starš že od vsega začetka. Se je res...
Družinske aktivnosti na prostem
Ko si včasih pogledal skozi okno, je na ulici odmevalo otroško vpitje, smeh, povsod so skakali otroci in se na ulicah ig...




nosečnost
Lelly28 RR

Kdaj ste družinskim članom (otroku, staršem, bratom- tukaj ne velja partner) povedali, da pričakujete še enega dojenčka?