Delfinčki smo se na lepo torkovo jesensko jutro odpravili na učno gozdno pot v Drago pri Igu. Tja smo odšli na snemanje čisto pravega filma o jeseni. Na jutranjem travniku so nas pričakale žabice, ki so veselo skakale po mlaki.

 

 

 

 

 

Ta je nastala dan pred snemanjem našega filma, ko je ponoči močno deževalo. Z gospodom Antonom Komatom smo se odpravili še dlje po travniku in prispeli smo v močvirje. Bili smo zelo pogumni, ko smo korakali po visoki travi. Trava je bila tako visoka, da so se iz nje videle le naše male glave. Na koncu močvirja se nam je odprl pogled na velik bajer. Blato v bajerju je bilo zelo »živo«, zato smo zelo pazili, kje hodimo, ker če nisi previden, v blatu hitro ostaneš brez čevlja.

 

 

 

Našli smo školjko jezerko in velike rastline, ki so nas spominjale na palme. Rastline v bajerju nudijo zavetje ribjim mladicam, da dočakajo odrasla leta. V bajerju domuje tudi želva sklednica, avtohtona želva Barja. Najdemo tudi želvo rdečevratko, ki za naše kraje ni značilna, ampak so jo sem prinesli ljudje. Rdečevratka močno ogroža življenjski prostor sklednice, ki je že skoraj iztrebljena. V potoku, ki napaja bajer, smo si ogledali tudi račine. Vsi smo začudeno spraševali, kaj so račine? V račinah so doma potočni raki in mi smo si jih ogledali čisto od blizu. Spominjali so nas na viteze v oklepih. Raki so daleč iztegovali svoje velike klešče. Najbolj pogumna je bila Ines, ki je rake spustila nazaj v potok. V poplavnem gozdu je Gaja našla močerada.

 

Močerad ima vitko telo z dolgim repom. Nekateri močeradi imajo strupene žleze, drugi pa z obarvanostjo le posnemajo svoje strupene sorodnike. V poplavnem gozdu domuje tudi črna jelša. To drevo zraste do 25 m visoko in je pravi velikan med drevesi. Zelo dobro uspeva na mokrih rastiščih in poplavnih ravnicah. Korenine jelš pa skrivajo še eno veliko posebnost. V pletežu korenin črne jelše so številni gomoljčki, v katerih živita v najtesnejši simbiozi gliva in črna jelša.

Temu posebnemu odnosu pravimo mikoriza. Mikoriza je najtesnejši splet organizmov, ki je omogočil prehod rastlin na kopno že pred 400 milijoni let. Spoznali smo, kako pomembno je, da ljudje živimo v sožitju z naravo. Po koncu snemanja smo se posladkali s sladkimi robidami in nabrali jesenske listke, nato pa smo se veseli odpravili nazaj v vrtec.