Pri dojenčku izvajamo stise prsnega koša z dvema prstoma.

/11 /11

Starši si življenjsko nevarnih situacij, ko bi morali otroka oživljati, ne želimo niti predstavljati, tako zelo jih želimo odgnati od otroka. Pa vendar je nujno, da smo tudi nanje pravilno pripravljeni.

Veliko staršev pogosto namreč v življenjsko nujnih situacijah enostavno "zmrznejo", saj jih je strah, da bodo storili kaj narobe. Je to zares najboljši odziv?

Naredite to, kar znate!

"Najpogubnejša napaka, ki jo lahko storijo starši, je da ne storijo ničesar, ker jih je strah, da bodo otroku škodovali. V življenjsko nujnih situacijah naj starši naredijo, kar pač znajo. Če poznajo postopke oživljanja odraslih, naj uporabijo le-te, če pa vedo tudi, kako se oživljajo otroci, naj uporabijo to znanje. Morebitne poškodbe, ki nastanejo med oživljanjem, so namreč običajno nepomembne, saj v tistem hipu rešujemo življenje in brez intervencije otrok ne bo preživel," staršem svetuje članica Slovenskega reanimacijskega sveta dr. Mojca Grošelj Grenc.

V Slovenskem reanimacijskem svetu seveda priporočajo, da se starši udeležimo katerega od tečajev postopkov oživljanja odraslih in otrok, v primeru kronično bolnih otrok pa naj se starši v zdravstveni ustanovi, ki jo obiskujejo, pozanimajo kaj storiti v nujnih primerih, ki so lahko povezani z otrokovo boleznijo.

Dr. Grošelj Grenčevo smo prosili, da nam opiše pravilen ukrep ob najpogostejših nujnih situacijah oživljanja otroka.

Zapora dihalne poti s tujkom

Otroci najpogosteje vdahnejo arašide, olive, grozdje, smokije, hrenovke pa tudi pomaranče, nam je zaupala sogovornica. Aspiracija oziroma vdih tujka lahko - če ne ukrepamo dovolj hitro - privede do popolne zapore dihalne poti, ki v skrajnem primeru zahteva tudi oživljanje. Kako se torej lotiti tujka, ki je zašel v dihalno pot, da preprečimo popolno zaporo dihalne poti?

1) Učinkovit kašelj - nadzor. Če otrok ali dojenček diha in kašlja učinkovito, ga le spodbujamo in nadziramo, dodatni ukrepi niso potrebni.

2) Neučinkovit kašelj - 5 udarcev. Če je kašelj neučinkovit (ali postaja neučinkovit), takoj zavpijemo na pomoč in ocenimo otrokovo stanje zavesti. Če je otrok ali dojenček še pri zavesti, vendar ne kašlja več ali kašlja neučinkovito, začnemo s petimi udarci po hrbtu.

3) 5 pritiskov na prsni koš ali trebuh. Če udarci po hrbtu ne odstranijo tujka, začnemo s petimi pritiski na prsni koš pri dojenčku ali pritiski na zgornji del trebuha pri otrocih. Pritiskov na trebuh (Heimlichov manever) pri dojenčkih ne izvajamo zaradi večje nevarnosti poškodbe notranjih organov.

4) Ponovimo 5 udarcev in 5 pritiskov. Po izvajanju pritiskov na prsni koš ali trebuh ponovno ocenimo stanje otroka. Če otrok ali dojenček ne izkašlja tujka in je še vedno pri zavesti, nadaljujemo s petimi udarci po hrbtu in petimi pritiski na prsni koš (pri dojenčkih) ali zgornji del trebuha (pri otrocih). Pokličemo 112 ali pošljemo po pomoč, če pomoči še ni. Otroka ne smemo nikoli pustiti brez nadzora!

5) Nezavest - odstranitev tujka. Če je otrok z zaporo dihalne poti s tujkom nezavesten (ali izgublja zavest), ga položimo na čvrsto, ravno podlago. Pokličemo ali pošljemo po pomoč, če pomoči še ni. Nato odpremo otrokova usta in preverimo ustno votlino. Če vidimo tujek, ga poskusimo odstraniti z enkratnim potegom s prsti. Ne delamo potegov s prsti na slepo in ne ponavljajmo potegov, saj bi lahko tujek potisnili globlje v žrelo in povzročili poškodbo.

6) Oživljanje. Nato damo pet začetnih vpihov in če ni znakov življenja, nadaljujemo s stisi prsnega koša kot v algoritmu temeljnih postopkov oživljanja.  

PREBERITE TUDI: Poglejte video prikaz, kako pomagati otroku, ko se duši.

Nezavest po poškodbi in dihalna odpoved

Kot je opozorila dr. Grošelj Grenčeva, se lahko nezavesten otrok po poškodbi (zaradi zapore dihalne poti z jezikom ali tekočinami kot so kri in bruhanje) zaduši. Otroka, ki še diha, moramo zato čim prej obrniti na bok in če smo pravočasni, bo sam dihal. Če gre za poškodbo vratne hrbtenice, poskušamo otroku dihalno pot odpreti brez zvračanja glave tako, da mu z obema rokama dvignemo spodnjo čeljust navzgor. Kaj pa, če otrok več ne diha oziroma ne začne dihati sam?

Takrat so potrebni postopki oživljanja, ki jim sledimo tudi ko gre za zastoj dihanja zaradi akutnega bronhiolitisa, akutnega poslabšanja astme ali pljučnice in otroka nismo uspeli pravočasno pripeljati do zdravniške pomoči.

PREBERITE TUDI: Kaj morate storiti, ko vam dojenček pade s postelje?

Kakšni so torej temeljni postopki oživljanja otroka?

1) Varnost, odzivnost in pomoč. Kadar pristopimo k negibnemu otroku, vedno najprej zagotovimo varnost zase in za otroka. Nato preverimo otrokovo odzivnost. Če se otrok ne odziva, zavpijemo na pomoč, če je še kdo v bližini in bi nam lahko pomagal. Če sta reševalca dva, eden aktivira pomoč oziroma pokliče 112.

2) Na hrbtu sprostimo dihalno pot. Nato otroka previdno obrnemo na hrbet in mu sprostimo dihalno pot z zvračanjem glave v nevtralni položaj in dvigom brade (dojenček) oz. glavo rahlo zvrnemo nazaj in dvignemo brado (otrok, starejši od enega leta).

3) Opazujemo normalno dihanje. Med vzdrževanjem odprte dihalne poti gledamo, poslušamo in poskušamo začutiti normalno dihanje s približevanjem obraza k otrokovem obrazu in opazovanjem prsnega koša, vendar največ do deset sekund.

4) Ni dihanja - odstranitev ovir in pet začetnih vpihov. Če po desetih sekundah ugotovimo, da otrok ne diha, previdno odstranimo vse vidne ovire dihalne poti in začnemo s petimi začetnimi vpihi, ki naj trajajo eno sekundo. Vpihi so zadostni, ko vidimo dvigovanje prsnega koša. Pri dojenčku vpihujemo hkrati skozi nos in usta, glava je v nevtralnem položaju, dihalna pot mora biti odprta (brada dvignjena). Pri otroku, starejšim od enega leta, vpihujemo samo skozi usta, nos pa pri tem zatesnimo, glava je zvrnjena nazaj, brada dvignjena. Med dajanjem začetnih vpihov opazujemo, ali se pojavi dušenje ali kašelj kot odziv na vpihe, kar je že del ocene »znakov življenja«.

Če imamo težave pri zagotavljanju učinkovitega vpiha, še enkrat preverimo otrokova usta in odstranimo vse vidne ovire (ne izvajamo čiščenja na slepo) ter popravimo položaj glave. Poskusimo učinkovito vpihniti največ petkrat, toda če smo pri tem neuspešni, nadaljujemo s stisi prsnega koša.

5) Ni znakov življenja - 30 stisov na 2 vpiha! S stisi prsnega koša začnemo torej, ko smo neuspešni z vpihi in tudi v primeru, če pri ocenjevanju otrokovega krvnega obtoka (ki ne sme trajati dlje kot deset sekund!) nismo našli nobenega znaka življenja - premikanje, kašljanje in normalno dihanje.

Razmerje vpihov in stisov prsnega koša mora biti 30 stisov na dva vpiha. Pri vseh otrocih pritiskamo na spodnjo polovico prsnice. Stisi naj bodo dovolj močni, da se prsnica vtisne vsaj za tretjino debeline prsnega koša. Po stisu popolnoma sprostimo pritisk in vse skupaj ponavljamo s hitrostjo 100–120 stisov na minuto. Pri dojenčku izvajamo stise prsnega koša z dvema prstoma, medtem ko pri otroku le z eno roko.

6) Po minuti oživljanja - aktiviranje pomoči. Po eni minuti oživljanja  moramo aktivirati pomoč oziroma poklicati 112, če smo sami. Če je reševalcev več, aktiviramo pomoč takoj na začetku oživljanja, brez prekinjanja oživljanja. Če smo sami ob nenadnem kolapsu otroka in sumimo na primarni srčni zastoj, najprej aktiviramo pomoč, nato začnemo z oživljanjem, saj je večja verjetnost, da bo potreboval defibrilacijo.

Oživljanja ne prekinjamo in ga ne prenehamo izvajati tako dolgo, dokler otrok ne kaže znakov življenja, ne pride pomoč in prevzame oživljanje oziroma nismo popolnoma izčrpani.

Več informacij o tečajih oživljanja Slovenskega reanimacijskega sveta najdete na tej povezavi!