|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

V temni noči zaslišim kričanje ...

Grega Krže, 16.8.2010
Tokrat se nam je zgodilo nekaj, za kar še zdaj ne poznamo natančnega razloga. Se bomo pa najbrž od sedaj naprej izogibali jagodam in ...

image
/41


Ura je 3 zjutraj. Zunaj besni vihar. Skozi okna, ki ne tesnijo dobro, se čuti moč vetra. Pri vratih glasno potrka. Napol v snu in napol zbujen, a popolnoma prestrašen, gre starejši gospod odpret vrata. Ne ve dobro ali se mu vse skupaj sanja ali pred njim tudi v resnici stojita dva agenta NKVD, ki v svojih do tal segajočih usnjenih plaščih delujeta nadvse zlovešče.

»Gregorij Andrejevič, pogovoriti se moramo z vami in vašo družino,« reče manjši izmed dvojice, ki je očitno višji po činu. In že čez nekaj minut so vsi skupaj kar v pižamah stlačeni v velik avto sovjetske tajne službe, ki jih odpelje v neznano. Sosedje jih nikoli več ne vidijo.

Za tako dramatičen uvod imam vsekakor dober razlog. Do včeraj si nisem znal ravno dobro predstavljati, kaj je rojilo po glavah žrtvam Stalinovih čistk, ki so jih sredi noči iztrgali iz udobnega objema postelje in jih odvlekli na grozovito zaslišanje, ki je vodilo v smrt ali desetletja trdega dela v Sibiriji. Seveda je nekoliko nesramno (do žrtev) vleči vzporednice s tem, kar se je pripetilo pri nas, a če je človek obdarjen z bujno domišljijo si nekako ne more pomagati.

Da bi bolje razumeli dogodek, ki se je pripetil v včeraj ponoči, moramo zgodbo začeti zjutraj v upanju, da najdemo vzrok nočnemu presenečenju. Predvsem se moramo posvetiti rečem, ki jih je Mini Fliki izkusil prvič.

Začelo se je z Vrati. Ni pravopisna napaka, tem se skušam izogibati. Torej, začelo se je z Vrati, kamor smo se odpravili takoj po zajtrku. Bil je čudovit, rahlo hladen, poletni dan. Nebo je bilo oprano od nočnega dežja in po njem so se podili majhni puhasti oblački. Če se človek zna ustaviti in si vzeti nekaj časa za sprehod, so Vrata vsekakor kraj, ki ga mora obiskati. Od ustja doline do Aljaževega doma je namreč speljana nezahtevna in slikovita pešpot, na kateri se človeku ni potrebno vsakih nekaj sekund umikati avtomobilom. Mi smo si za cilj izbrali slap Peričnik. Gaj je bil navdušen in mi je ves čas čebljal v levo uho, pogledoval naokrog in se smejal tja v tri dni.

Spodnji slap Peričnika slikovito pada v globino. Nekaj čarobnega je na opazovanju stene vode, ki se stalno preliva skozi ozko odprtino, ki jo je skozi tisočletja izgladila v skalo. Človek se počuti nekako majhnega, nepomembnega, a kljub temu nenavadno živega, ko vidi kaj tako veličastnega. Očitno je nad slapom bil navdušen tudi naš mali raziskovalec, saj je glasno čebljal in se smejal. Zato sem z njim na hrbtu šel bliže in ugotovil, kakšen bi bil dež, če bi padal vodoravno. Ravno ko sva se približala slapu, je namreč močno zapihalo in v naju je butnil pršec hladne vode. V trenutku sva se obrnila in zbežala na varno. Mogoče bi beg bil hitrejši, če se ne bi smejala na vsa usta, tako pa sva bila oba kar dobro namočena, preden sva ponovno stala na poti. A kdo bi si s tem belil glavo, saj je vendarle poletje.

Dopoldne je tako minilo dokaj brezskrbno in po zasluženem počitku je sledil preizkus z jagodnim jogurtom. Baje so jagode zelo nevarne in zato neprimerne za otroke. Ko sem o tem povprašal otroško zdravnico, je odvrnila: »Nobenega razloga ni, da ne bi poskusili.« Ker se po obroku Gajeva glava ni povečala do velikosti lubenice, niti ni dobil rdečih pik po vsem telesu, sva sklepala, da mu jagode ne škodijo. Nasploh je Julij zelo zdrav majhen možicelj, ki se ga izogibajo vsi virusi in bakterije in ki očitno ni podvržen alergijam. Upam le, da se to ne bo spremenilo.

Popoldne je sledil še en preizkus s hrano. Tokrat je bila na vrsti čokolada in to tista, ki jo izdelujejo v Lescah. Plastično posodico, napolnjeno s slastnim zalogajem, sva namreč s Karmen pozabila v avtu in ko jo je šla iskat, je bila čokolada popolnoma stopljena. Zato sem jo kar s prstom basal v odprta usta Mini Flikija, ki je pri tem zelo užival. Posledično smo doživeli svojo prvi 'sugar rush'. Ne vem, kako se temu reče po slovensko, a mislim, da vsi veste, o čem govorim. Gaj je po kolenih hitel iz sobe v kuhinjo in nazaj ter se pri tem glasno smejal. Sladkor ga je držal pokonci kakšnih petnajst minut, preden je končno popustil in fantku dopustil malo počitka.

Tako smo se prebili do večera in se vsi zazibali v naročje spanca. Vse do polnoči.

Takrat se je iz sosednje sobice zaslišalo glasno kričanje. Najprej je v izvidnico odšla Karmen, ki ji ni uspelo utišati malega Gaja, zato sem se ji pridružil še sam. Kričal je in kričal, popolnoma neutolažljivo. Bil je prepoten, njegov trebuh pa je bil trd kot deska. Vse sva poskusila, pa ni nič zaleglo. Dvakrat je glasno spustil zrak iz spodnje odprtine, dvakrat iz zgornje, zato sva pomislila na črevesne težave. Ker kričanje ni popustilo, sva začela razmišljati o odhodu v bolnišnico. Nisva ravno nagnjena k paniki, zato si lahko mislite, kako naju je vse skupaj vrglo iz tira. In ko ga po dvajsetih minutah še vedno nisva uspela umiriti, smo se vsi trije oblekli in kot bi mignil sedeli v avtu.

Pripravil sem se že na vožnjo skozi Jesenice ob spremljavi sirene, a je bil Gaj vso pot popolnoma tiho. Tudi trebuh ni bil več trd, zato smo šli k bolnišnici samo obrnit in po vrnitvi domov je fantek takoj zaspal in v tem stanju ostal do zajtrka.

Sanja se mi ne, kaj je bilo narobe. Se mu je kaj takšnega sanjalo? Mu je ponagajalo črevesje? Mogoče oboje? So bile krive jagode, čokolada, spomin na slap? Ne vem. Bi bil pa izredno hvaležen, če se nikoli več ne bi zgodilo kaj podobnega.

 

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.

Otroci nazaj v šole, vrtec še brezplačen
Vlada je sprejela predlog, da se lahko otroci vrnejo nazaj v šole in vrtce. Tako se že 1. junija v šolske klopi vračajo ...
16
Zgradimo čarobni fižolov šotor
Preverite, kako zgraditi to naravno senco na domačem vrtu in otrokov nov poletni dom, kjer se dogajajo zares čarobne reč...
9
Pismo učiteljice ministrici za izobraževanje
Zadnji predvideni varčevalni ukrepi so dvignili mnogo prahu med učitelji in starši. Učiteljica Bojana Potočnik je zaradi...
6
Starševstvo za prihodnost
Uporabljajte roke za varovanje in nego, ne za kaznovanje! Obstaja veliko dobrih razlogov za ukinitev telesnega kaznovanj...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Ko se čas ustavi, pridejo novi začetki!
V mojem svetu iskrena skrb za druga bitja na tem našem skupnem planetu ne pozna državnih meja! Zato se je Srečni hiši pr...
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
photo
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...





1hruška

V katerem tednu nosečnosti se je otroček obrnil na glavico (glavična vstava)?

pred 34. tednom (64%)

med 34. in 37. tednom (14%)

po 38. tednu (5%)

po zunanjem obračanju (1%)

ni se obrnil (16%)


Število vseh glasov: 216

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!