Borila se je kot levinja (FOTO: Freepik.com)

/11 /11

Bila je sreda zvečer, ko sem skoraj dveletnega sina dala spat in se ulegla zraven. Sredi noči se zbudim in iščem položaj, v katerem me ne bi bolel trebuh. Ufff, še predihavati sem morala bolečine, ki so bile v intervalih. Seveda sem pomislila na popadke, ampak sem bila prepričana, da so lažni. Še zjutraj, ko sem na stranišču zakrvavela, si nisem mislila, da gre zares.

Ginekologinja me je poslala v porodnišnico, jaz pa še vedno prepričana, da grem samo na dodatni pregled. Ves čas sem samo razmišljala o sinu, kdo ga bo šel iskat v vrtec, kako bo zaspal brez dojenja, kaj če bom res ostala na opazovanju ... Milijon misli in vprašanj. Seveda so me po pregledu poslali v četrto nadstropje porodnišnice na mirovanje, vsaj za čez vikend. Niti se nisem dobro namestila v posteljo, so me že odpeljali k zdravnici. Ne bom pozabila njenih besed: »Gospa, izvidi niso dobri, niso niti najmanj rožnati«. Nič mi ni bilo jasno, glas se mi je začel tresti, ko sem vprašala, kaj to pomeni. »Pomeni, da boste rodila.« Takrat me je stisnilo, saj sta ravno v tem trenutku na obisk prišla sin in partner, s katerima sem se mogla na hitro posloviti. Na vozičku sem s solzami gledala nazaj, kako se oddaljujem, onadva pa sta obstala sredi hodnika.

Julija je ob rojstvu tehtala komaj 770 gramov

V četrtek pozno popoldan sem prišla v porodno sobo, dobila antibiotik, magnezij in injekcijo za otrokova pljuča. »Gospa, vsaka ura, ko je otroček notri, je pomembna.«

In tako je bilo celo noč. Predihavala sem rahle popadke, jokala, vsake toliko slišala otroški jok, si zamišljala svoj idealen porod, se spraševala zakaj, prosila angele naj rešijo dete, poskušala zaspati. Vsaka minuta je bila takoooo dolga.

V petek ob šesti uri zjutraj je končno prišel partner.  Počutila sem se bolje v njegovi družbi, on je bil potrt. Vedela sem, da bom rodila in na koncu sem se pomirila s to mislijo in si želela, da če že mora otrok prej priti na svet, naj bo vsaj mirno, brez drame. Moja želja je bila, da mi pokažejo mojo punčko, da je ne odnesejo takoj.

In res, po nekaj posvetovanjih, so se odločili, da mi predrejo mehur in po štirih močnih popadkih sem rodila. Ob 10.56 uri, je na svet prišla 32 centimetrov dolga in 770 gramov težka punčka.

Porod je bil hiter, babica in zdravniki niti niso bili še pripravljeni. Zadihala je, zajokala je. Majhna, zgubana, pa tako lepa. Tlačili so jo v vrečko, jaz pa sem le nemo opazovala.

PREBERITE TUDI: Resnične zgodbe - Nedonošenčki

Takrat so se mi ulile solze in tuleč jok

Dobila sem jo v naročje, babica nas je fotografirala, poljubila sem jo in so jo odnesli. Takrat pa so se mi ulile solze in tuleč jok, za katerega ne vem, od kod je prišel ... Še isti dan sem jo lahko šla pogledat.

Inkubator pokrit s pregrinjalom z izvezenim levom. Edina je imela tako pregrinjalo. Povedala sem ji, da je to zato, ker je levinja in vem, da se bo borila. Res se je. Po 74 dneh porodnišnice je lahko odšla domov. S kisikom, cevkami in kablom. In čeprav sem že imela enega otroka, sem se počutila, kot da je moj prvi.

Edina je imela tako pregrinjalo. Povedala sem ji, da je to zato, ker je levinja in vem, da se bo borila. (FOTO: Osebni arhiv)

Julija je praznovala eno leto

Šla sem dan po dan. Če sem razmišljala za en teden naprej, me je grabila panika, postala sem tesnobna in bila izgubljena. Dan po dan. In v začetku septembra je Julija praznovala svoj prvi rojstni dan. Zmagala je največjo bitko življenja in hvaležna sem ji, da se je odločila ostati z nami in se je borila.

V začetku septembra je Julija praznovala že eno leto. (FOTO: osebni arhiv)

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Mala Lučka, veliko srce

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.