Za vsakim dežjem posije sonce in iz malih borcev zrastejo v velike in pogumne otroke. (Osebni arhiv)

/121 /11

Moja »bitka« se je pričela 15. aprila 2019, v 22. tednu nosečnosti na morfologiji. Na pregled sva z možem bila naročena proti večeru, saj imava dopoldne oba službi. Vsa vesela sva se odpravila od doma, saj je nosečnost do takrat potekala normalno - prav spomnim se, da sem možu rekla, da ko se bova vračala domov, greva nekam na pico. Od začetka so me mučile slabosti in bruhanje in oboje je nekje do 15. tedna izzvenelo in začela sem uživati v nosečnosti. Bila sem dokaj aktivna - služba in renoviranje stanovanja, oboje seveda prilagojeno mojemu stanju. Noseča sem bila z dvojčki in že od začetka me je skrbelo, da ne bi prišlo do prezgodnjega rojstva.

Pregled na morfologiji

Na morfologiji je vse potekalo odlično - izvedela sva, da pričakujeva fantka, da sta oba razvita kot je treba, da imata vse organe, okončine, skratka vse super. Potem pa smo prišli do dolžine materničnega vratu in tukaj se je vse obrnilo. Zdravnica je bila nad dolžino malo zaskrbljena in me je preventivno poslala po drugo mnenje v porodnišnico Celje. Ko sva stopila iz njene ordinacije me je popadel grozen strah. Mož me je miril, da bo gotovo vse v redu in da je pregled v porodnišnici zgolj preventiven.

Ko sva prispela v porodnišnico - ura je bila verjetno okoli osme zvečer, je mož počakal v čakalnici, mene pa je sprejela sestra in me posadila v čakalnico. Sama je bila presenečena, da so me poslali po drugo mnenje, sploh ob takšni uri.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Bakterijski meningitis in sepsa

Sledil je pregled pri mladi zdravnici, ki je sicer rekla, da je maternični vrat res krajši, ampak po njenem nič kritičnega. Je pa za vsak slučaj poklicala še predstojnika oddelka, ki je bil takrat ravno dežuren. Danes lahko rečem, da hvala bogu za njegovo dežurstvo, takrat pa se mi je zdel najslabši in najtežji večer v mojem življenju. Na hitro me je pogledal in bil zelo zaskrbljen nad dolžino materničnega vratu. Vprašal me je, ali je kdo z mano. Povem, da me mož čaka v čakalnici in poslal je ponj. Nato nama je povedal, da je maternični vrat kritično kratek in da bom v kratkem rodila - po njegovem mnenju verjetno tekom noči.

Svet se mi je porušil, padla sem v nezavest. Naslednjih stvari se bolj megleno spomnim, vem da je predstojnik kontaktiral porodnišnico Ljubljana, ampak, ker sem bila »šele« 22. teden, so rekli, da ne morejo storiti nič več, kot pa da me obdržijo v porodnišnici v Celju. Zdravnik je možu še pojasnil, da za mene bo to sicer porod, ampak za njih se razume kot splav.

Sprejeli so me na oddelek. Mož je ostal še kakšno uro pri meni, nato pa je moral domov. Ostala sem sama s tisoč vprašanji in groznim strahom. Moji domači so čakali na rezultate morfologije in z velikim cmokom v grlu pokličem mamo in ji povem kakšno je stanje. Vem, da je bila enako šokirana kot jaz, ampak kljub vsemu me je skušala pomiriti in biti optimistična. Obljubi, da bo molila za nas tri in tako se posloviva.

Naslednji tedni

Proti jutru mi končno uspe zadremati. Na viziti mi povejo, da so se odločili, da mi naredijo urgentno cerklažo ter me seznanijo, da bom v vsakem primeru do poroda hospitalizirana. Vesela za njihovo odločitev glede cerklaže, po drugi strani pa spet nov šok - ostati v bolnici do poroda.

Še v istem dnevu me operirajo in dajo navodila - gibanje samo do mize, stranišča in pod tuš. Se pravi ležanje v postelji s tisoč mislimi in vprašanji v glavi. Moj prvi cilj oz. stopnička je bil 24. teden - takrat bi moja fanta že imela možnost preživetja. Odločila sem se, da se borim vsak dan sproti. Misel, da sem do nadaljnega v bolnici, namreč ni bila ravno pomirjujoča.

Dnevi v bolnišnici so minevali, eni malo slabše oz. bolj depresivno, drugi hitreje in bolj optimistično. Ko sem dosegla 24. teden se mi je nekako odvalil kamen od srca, čeprav sem vedela, da če bi se rodila v tem tednu, bi bil težek boj za njuno preživetje, ampak vsaj imela sta možnosti.

PREBERITE TUDI: Velika bojevnica Frejya

Čas v bolnišnici

V bolnišnici sem si čas krajšala z branjem knjig, sestra mi jih je nosila cele vreče, gledanjem televizije na tablici, z obiski, ki sem si jih skušala »organizirati« tako, da je bil vsak dan nekdo. Prosila sem tudi za enoposteljno sobo in prošnjo so mi izpolnili. Ta soba je bila moj drugi dom, mama mi je nosila šopke iz domačega vrta, prijateljice so mi za darila nosile različne stvari, da bi se počutila čim bolj domače. Imela sem pa tudi veliko srečo, da je bila v porodnišnici Celje zaposlena moja prijateljica, ki je med svojim delovnim časom namesto na malico prišla k meni. Vedno me je znala pomiriti in bodriti. Z osebjem smo se dodobra spoznali in sestre na tem oddelku so res super. Enkrat tedensko sem imela pregled – spremljali so njun razvoj in stanje materničnega vratu. Tako so minevali dnevi in tudi tedni.

Enkrat tedensko sem imela pregled – spremljali so njun razvoj in stanje materničnega vratu. Tako so minevali dnevi in tudi tedni. (FOTO: osebni arhiv)

Odtekla mi je voda

Iz nedelje na ponedeljek ponoči (3. junija 2019) pa me zbudi moker občutek med nogami. Nekako sem upala, da sem se v spanju polula. Vstanem iz postelje, še vedno teče. Šok. Vedela sem, da je to to, voda mi je odtekla. Pozvonim sestri, pride v sobo in vsa začudena vpraša, kaj je narobe. Tudi ona takoj ve, koliko je ura. Gre po voziček in pokliče dežurno zdravnico. Odpelje me na pregled. Dežurna je bila zdravnica, ki mi je delala cerklažo. Najprej preveri, kakšno je stanje. Pove, da cerklaža drži kot prvi dan. Sledi pregled z ultrazvokom - delno odtekla plodovnica pri plodu A. Jasno mi je bilo, da sledi premik v Ljubljano, to so mi povedali že tedne nazaj. Takoj ko se bo začelo odvijati v smeri poroda, me bodo prestavili. Namreč lažje je peljati nosečnico kot pa dojenčka, kateremu takšen transport predstavlja stres in napor. Zdravnica pove, da bo vprašala, ali me lahko v Ljubljani sprejmejo. Za mene nov šok - kako če me lahko, a ni to nekako logično? Zdravnica mi odgovori, da je odvisno od zasedenosti in da bo naredila vse, da me sprejmejo v Ljubljani, drugače pa bi me napotili v Maribor. Hvala bogu, v Ljubljani je še prostor.

Sestre mi na hitro spakirajo najnujnejše, dajo mi še injekcijo za razvoj pljučk. Sestri sta bili ves čas ob meni in me bodrili in mirili. Pokličem moža in mu povem, kakšno je stanje in da naj pride izpraznit moj »apartma«. Ura je bila 4 zjutraj, ko se z rešilcem in v spremstvu babice odpeljem proti Ljubljani. Sledi sprejem v ambulanti v pritličju, CTG, izpolnjevanje papirjev, odvzem kup brisov (ker je bil to med bolnišnični premik), pregled in končno sprejem na oddelek. Sestre na oddelku mi povejo, da sem dobila zadnjo prosto posteljo. Še enkrat hvala bogu. Peljejo me v sobo, kjer so že bile nastanjene tri nosečnice. Ura je bila okoli sedme zjutraj.

PREBERITE TUDI: Najmanjša nedonošenka Erin

Zavem se, da so sedaj v primerjavi z bolnišnico Celje nove težave, nove skrbi glede poteka nosečnosti, nobene zasebnosti in dejstvo, da bom imela zelo malo obiskov. Že pred vizito pride zdravnica in mi pove, da je njihov namen oziroma cilj, odlog poroda - plodovnica se tako ali tako obnavlja in da so se preventivno vseeno odločili, da mi odstranijo cerklažo. Predpišejo mi tudi antibiotik, ki naj bi pripomogel pri odlogu poroda. Zajtrk dobim na posteljo, gibanje omejeno samo na stranišče in tuš. Po zajtrku pride po mene praktikantka in me odpelje do ordinacije, da mi odstranijo cerklažo. Poseg traja par minutk, zdravnica mi pove, da je bila cerklaža bolj »kozmetične« narave in da ni imela bistvene funkcije, saj je moj maternični vrat zaprt. Odpeljejo me nazaj v sobo. Nekako se skušam navaditi na novo lokacijo, malo klepetam s cimrami in se poizkušam nekako udobno namestiti na postelji. Začne me nekako čudno špikati v križu in sprva sem to pripisovala vožnji, neudobni postelji in dolgotrajnemu ležanju. Vendar so se bolečine stopnjevale in vedno bolj spominjale na močne menstrualne krče. Ker je bila to moja prva nosečnost nisem bila prepričana, ali so to popadki in to omenim sestri. Pripeljejo CTG, ki takoj zazna popadke na dve oziroma tri minute.

Porod

Ponovno me odpeljejo na pregled v tisto ambulanto, kjer so mi prej odstranili cerklažo. Pogleda me ista zdravnica in mi pove, da sem odprta že tri centimetre ter da naj spakiram stvari, saj grem v porodno. Ura je nekaj čez deveto zjutraj. Vmes sva bila z možem na vezi in ko sem mu povedala, da grem v porodno, mi reče, da bo kar štartal od doma (doma smo iz okolice Velenja in do Ljubljane je cca uro in pol vožnje). Najprej sem mu nasprotovala, ker sem bila prepričana, da itak ne bom kar rodila in v porodnišnici Ljubljana je strožji režim, kar se tiče obiskov. Ker sem ves čas imela kar hude popadke, mu rečem, da naj naredi, kakor želi.

S sestro in vso mojo prtljago se odpraviva do porodnega bloka, ves čas popadki ki ji sploh nisem znala predihavati. Na hitro skočim pod tuš in končno me namestijo v porodno sobo. Tam dobim masko proti bolečinam, kup infuzij in papirjev za podpisati. Nekako še vedno nisem mogla dojeti, da gre čisto zares.

Popadki so bili pogosti in zelo intenzivni, skušam pravilno dihati na masko, s katero sem dobivala protibolečinsko terapijo. Po eni strani si želim, da se bolečina čim prej konča, po drugi strani pa strah - bom sploh zaslišala njun jok? Kaj, če ne preživita? Okoli 12.ure se mi v porodni pridruži mož. Kot vedno je bil optimističen in za razliko od mene, čisto pripravljen na njun prihod. Opomnim ga, da nisem noseča 37 tednov ali več, ampak šele 28 tednov in 6/7. Ampak ni ga skrbelo, optimistično mi je stal ob strani in me bodril.

Kar naenkrat zaslišim babico: »Že vidim glavico, gospa z naslednjim popadkom boste rodila«. O moj Bog. Sledijo navodila za iztis. V porodni sobi nastane prava gneča, cela ekipa v pripravljenosti. Tako je ob 12:18 na svet prijokal Nac, tako drobčkan in tako lep. Glasno je protestiral in za nekaj trenutkov mi ga položijo na prsa. Moža postavijo na stran, ena sestra mi dela CTG, druga pa spremlja dvojčka B, da se slučajno ne bi obrnil v kakšen drug položaj. Sledita še dva popadka, s tretjim pa ob 12:24 rodim Edija, prav tako drobčkanega, čudovitega in glasno jokajočega. Tudi njega mi položijo na prsi. Kmalu ju odpeljejo na intenzivno nego, ob obhodu se njunemu pediatru, ki je spremljal porod, zahvalim za vse. On mi pa odgovori, da sta do sedaj fanta vse storila sama. Glede na njune tedne ob rojstvu je sam porod in rojstvo potekal mirno, brez vsake panike.

(FOTO: Osebni arhiv)

Na intenzivni negi

Z možem obvestiva družini in prijatelje. Začnejo deževati čestitke in lepe želje za najina borca. Po treh urah me premestijo na oddelek in potem sva skupaj z možem lahko šla pogledat svoja fanta v prvo nadstropje. Z velikim strahospoštovanjem sva stopila skozi drsna vrata, skrbno sledila navodilom za umivanje in razkuževanje rok. Peljejo naju v sobo številka 2. Tam sta ležala v inkubatorjih, prekritih s pregrinjalom. Sama sebe pripravljam na sliko, ki jo bom videla, ko odgrnejo pregrinjalo. Predstavljala sem si namreč polno cevk, masko za kisik itd. Najprej pogledava Naca, mirno spi, priklopljen le na »standardne aparate«, brez kisika. Kamen se mi odvali od srca. Peljejo naju še do Edija, tudi on v udobni pozi mirno spi, brez maske za kisik. Čudovita novica.

(FOTO: Osebni arhiv)

Sestre povejo, da sta fanta stabilna, da za enkrat kaže vse v redu, ampak da je to šele začetek poti. Seznanijo me, kako pri njih potekajo obiski, kakšna so pravila in da se bomo kmalu lahko kengurujčkali. Z možem še ostaneva nekaj minut ob fantih, potem pa me pospremi nazaj v sobo. Utrujena od pestrega dneva se odpravim počivat, on pa domov, saj so ga družina, prijatelji in sosedje že težko pričakovali, da skupaj proslavijo prihod dvojčkov. Zopet ostanem sama. Nekako še nisem mogla dojeti, da nimam več nosečniškega trebuha, da ni več brcik, saj tudi otok nisem imela ob sebi. Pod vplivom vseh hormonov veliko jočem, zopet zaskrbljena kako bo. Ob 21. uri pokličem na oddelek in povprašam kako sta fanta. Sestre me pomirijo, da sta super in da naj se skušam naspati saj me čakajo pestri dnevi. Nekako mi le uspe zaspati.

PREBERITE TUDI: Pismo mojima nedonošenčkoma: dve leti kasneje

Naporen urnik

Če sem prej v Celjski porodnišnici imela neskončno veliko časa, pa se je sedaj to zelo spremenilo. Zjutraj najprej zajtrk, vizita, potem me odpeljejo v laktarij, kjer pričnem s črpanjem mleka. Tam dobim tudi vsa nadaljnja navodila glede urnika črpanja. Potem že hitim na obisk k fantoma, sledi kosilo, zopet črpanje, obisk pri fantih, večerja, črpanje, tuširanje in padec v posteljo. Urnik je postal natrpan, kar mi je bilo prav všeč, namreč nisem imela toliko časa razmišljati, kaj bo in čas je hitro mineval. Tako so moji dnevi bili razpeti med tretjim nadstropjem, kjer sem bila nastanjena jaz, prvim nadstropjem, tam sta bila moja junaka in pritličjem, kjer je bil laktarij.

V prvo nadstropje sem vedno stopila s cmokom v grlu, s strahom, kakšne bodo novice. Že pri umivalniku med umivanjem in razkuževanjem rok, se je slišalo vse to piskanje naprav, vedno sem upala, da to niso aparature mojih fantov. Njuno stanje je bilo ves čas bivanja stabilno, nekih padcev oz. komplikacij hvala bogu nista imela. V začetku sta imela oba infuzijo in preventivno antibiotik, vendar so jima kmalu oboje odstranili. Prve dni sem ju občudovala v inkubatorjih, ju božala se z njima pogovarjala. Kmalu je sledilo prvo kengurujčkanje. O solzah in sreči ne rabim izgubljati besed.

(FOTO: Osebni arhiv)

Po enem tednu bivanja na oddelku so me premestili v apartma. Tam so me pričakale same super punce, ki so imele iste oz. podobne zgodbe, vse pa smo imele otročke na intenzivni. Super smo se ujele, bile smo opora in tolažba ena drugi. Samo mamice, ki smo šle skozi to razumemo stisko in skrbi ob rojstvu nedonošenčka. Skupaj smo se veselile vsakega dodatnega mililitra v obroku naših otrok, vsakega pridobljenega grama, vsake premestitve v toplo posteljo, vsakega obroka, ki so ga pojedli na cucelj…skupaj smo proslavljale in jokale.

Po 4 tednih v tople postelje

Po štirih tednih so moja fanta prestavili v topli postelji. Zopet nova osvojena stopnička na naši poti in seveda zopet solze sreče. Potem je urnik postal še bolj natrpan- pokazali so mi pravilni handling z otrokom in začela sem z nego in hranjenjem. Po enem tednu se skupaj z obema fantoma vrnem na oddelek. Naj se sliši še tako smešno, ampak prav težko sem se poslovila od oddelka intenzivne terapije. Tam smo preživeli celih pet tednov, sama nisem niti za en dan zapustila porodnišnice. Na tem mestu bi rada pohvalila celoten kolektiv EINT-od čistilk naprej vse. Toliko prijaznosti, potrpljenja, bodrenja, strokovnosti na enem mestu. Vsak dan se spomnim na njih in večno jim bom hvaležna za vse, kar so storili za moja fanta.

Dnevi, ki smo jih potem s fantoma skupaj preživeli na oddelku so bili v celotnem bivanju najbolj naporni. Vso nego in obroke hrane sem namreč morala opraviti sama. To pomeni, da sem ponoči tudi vstajala na tri ure, celoten potek hranjenja obeh pa je trajal vsaj eno uro. Ni bilo pravega počitka, čez dan pa je bilo treba poleg vse nege, njunega hranjena in mojih obrokov še črpati.

Odhod domov

V petek 12.7. pa je sledila super novica in sicer, da je prišel čas, da odidemo domov. Presrečen ati nas je prišel iskati po kosilu in skupaj smo se odpravili domov.

Fanta sta danes stara dobri dve leti in sta super. Visoka sta približno 90 cm in tehtata dobrih 13 kg. Imeli smo kontrole v razvojni ambulanti, sedem fizioterapij, preventivno kontrolo pri psihologinji, čakamo pa še kontrolo pri logopedu. Posedla sta se pri dejanskih 9. in 10.mesecih, shodila pa pri 16 m, korigirano 13 ,5m. Trenutno smo v fazi odvajanja od pleničk in osvajanju novih besed.

(FOTO: Osebni arhiv)

Vsem mamicam, ki se nam bodo pridružile na tej poti želim veliko moči, potrpljenja in zaupanja v male borce. Za vsakim dežjem posije sonce in iz malih borcev zrastejo v velike in pogumne otroke.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Neverjetni trojčki

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.