|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Zgodbe malih junakov: Bakterijski meningitis in sepsa

Porodne zgodbe, 28.2.2023
Napovedi so bile slabe. Mia naj bi imela epileptične napade, naj ne bi vzpostavljala očesnega stika in naj bi imela težave s hranjenjem.

image
Dvojčici Ema in Mia sta bili rojeni v 33. tednu. (Osebni arhiv)
/11


Pot do najinih punc ni bila tako enostavna. Kar nekaj let sva se trudila zanositi, vendar po naravni poti ni šlo. Se nama je pa nasmehnila sreča že v prvem postopku IVF. Vstavili so mi 1 zarodek, ki se je potem razdelil in tako sva pričakovala 2 princeski.

 

Težave

Potem se je pa začelo. Že v 6. tednu sem prvič zakrvavela, odšla na urgenco, kjer niso ugotovili razloga za krvavitev. Ta se je potem ponavljala vse do 17. tedna, vmes sem bila tudi trikrat hospitalizirana v bolnici. Ker sem pričakovala enojajčni dvojčici, sem imela na 14 dni preglede v Ljubljanski porodnišnici in na vseh pregledih je bilo na srečo vse v najlepšem redu.

 

dvojčici

V prvem postopku IVF so mi vstavili 1 zarodek, ki se je razdelil in tako sva pričakovala 2 princeski (FOTO: osebni arhiv)

 

Visok pritisk

V 32. tednu sem bila na rednem pregledu pri svoji ginekologinji. Počutila sem se popolnoma normalno in komaj sem čakala, da vidim punci na ultrazvoku. Ampak še preden sem prišla do ginekologinje, so se stvari zakomplicirale. Sestra mi je izmerila pritisk, ki je bil kar visok (145/93), pa tudi v urini so bile povišane beljakovine. Ko sem prišla do ginekologinje, mi je že kar takoj povedala, da me pošilja v bolnišnico. Svetovala mi je tudi, da si kar pripravim torbo, ker me bodo zaradi tega, ker nosim enojajčne dvojčke in sem komaj v 32. tednu, skoraj zagotovo odpeljali v Ljubljansko porodnišnico. In imela je prav. Popoldne sem prišla v Izolsko porodnišnico, tam so me obdržali, dobila sem tablete za znižanje pritiska, prvo injekcijo za razvoj pljuč in vso noč sem morala zbirati urin. Ker so se izvidi kljub vsemu slabšali, so se odločili za prevoz v Ljubljano. Z rešilcem, ki je vozil s sirenami in lučkami smo prispeli v Ljubljano v slabih 40 minutah in spomnim se, da sem napisala partnerju, da izgleda, da gre zares. Sama sem se pa še vedno počutila čisto normalno. V Ljubljani so mi potem najprej zvišali število tablet za znižanje pritiska in mi dali še drugo injekcijo za pljuča. Vsak dan so mi pregledali urin in stanje se je vsak dan znova slabšalo.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Ko tvoj otrok ne more dihati

 

HELLP sindrom in carski rez

Spomnim se, da sem imela par dni pred porodom vrednost beljakovin v urinu 156, normalna vrednost je do 2,2. Povišali so se tudi jetrni encimi, trombociti pa so se znižali, kar je kazalo na blag HELLP sindrom.

Tako so se po 4 dneh odločili, da bo najbolj varno zame in za punci, če zaključimo nosečnost. Zaradi lege punc so se odločili za carski rez, ki je potekal v spinalni analgeziji. Tudi tukaj se je malo zakompliciralo, saj deklice B niso mogli dobiti ven in so morali dodatno zarezati, zaradi česar sem izgubila 2 litra krvi. Spomnim se samo njenega joka in potem me je zmanjkalo. Zbudila sem se šele na intenzivni negi, kjer sem prejela tudi transfuzijo.

 

ema in mia

Rodili sta se v 33. tednu (FOTO: Osebni arhiv)

 

Na srečo pa sta bili punci Mia in Ema zdravi in kljub temu, da sta se rodili v 33.tednu in sta tehtali le 1720g in 1820g, nista potrebovali nobene pomoči pri dihanju, le par dni tople posteljice.

 

PREBERITE TUDI: BLOG: Ko carski rez boli v duši

 

Prihod domov in šok

Po 14 dneh bivanja v porodnišnici, smo končno kot nova 4-članska družina, odšli domov. Tam smo se navajali drug na drugega in uživali. Do 24.10.2019, ko je ponoči Mia izpustila 1 obrok. Zjutraj je sicer normalno jedla, ampak bila zelo bleda. Ker smo bili tisti dan zmenjeni za prvo kopanje, sva počakala na patronažno sestro. Ona je ocenila, da je najbolje če peljemo Mio na pregled k pediatrinji. Ta jo je samo pogledala in nas napotila na urgenco. Mia je postajala vedno bolj rumena, pomislila sva na zlatenico in nisva niti malo slutila kaj nas čaka.

 

bakterijski meningitis

Mia je postajala vedno bolj rumena, pomislila sva na zlatenico in nisva slutila, kaj nas čaka. (FOTO: osebni arhiv)

 

Takoj ob prihodu na urgenco, je medicinska sestra ocenila, da Mia ni v redu in v trenutku se je soba napolnila z zdravniki in sestrami. Bilo je kot v filmu oziroma nočni mori. Hiteli so jo slačit in ji dajali injekcijo za injekcijo. Midva sva v kotu te sobe le nemo opazovala in se resnosti njenega stanja zavedla šele, ko je zdravnica naročila sestri naj pokliče v Ljubljano, ker bodo potrebovali helikopter. Najina princeska se je borila za življenje.

 

Bakterijski meningitis s sepso

Mia je zbolela za bakterijskim meningitisom s sepso. Ločeni smo preživljali najtežje trenutke. Očka je bil ob Mii v Ljubljani, jaz pa s sestrico Emo v bolnišnici Izola, kjer so se želeli prepričati, da je zdrava. Na srečo je bila in po 5 dneh smo bili spet združeni, a nepopolni, saj je bila Mia na intenzivni enoti Pediatrične klinike. Ker se je bakterija kljub temu, da je dobila že v Izolski bolnišnici ustrezen antibiotik, razširila po celem telesu, je Mia utrpela krvavitve v možganih in napovedi zdravnikov niso bile rožnate.

 

Mamina bolečina

Bil je ponedeljek, dan, ki sem ga sem komaj čakala, da bom končno po 5 dolgih dnevih videla Mio.

Dopoldne je bil oči v Ljubljani pri njej in zdravnica je želela, da podpiše dovoljenje za MR glave. Kdor je karkoli podobnega že podpisoval, ve, da tam notri piše, da lahko pride do marsičesa, tudi do smrti. In ker je želel slišati od zdravnice, zakaj ona to sploh potrebuje, jo je prosil za pogovor. Na žalost smo imeli že od prvega dne z njo zelo slabe izkušnje in tudi to, da ni želel takoj podpisati, je vzela kot napad nanjo in nezaupanje v njeno delo. Pa še zdaleč ni bilo tako. Samo razlago sva želela dobiti, kaj se z Mio dogaja in kaj še vse sledi. V tem pogovoru sem sodelovala preko telefona in vse, kar sem slišala, je bilo, da je z Mio zelo slabo in da ne vedo, kaj bo. Solze so kar tekle in prepričana sem bila, da se grem v Ljubljano samo še poslovit od nje.

Še danes se živo spominjam trenutka, ko sem prvič vstopila na intenzivno enoto. Tam so sami najmlajši otroci, ampak ne sliši se otroškega joka. Slišiš samo piskanje aparatov.

In na vse možne aparate je bila priključena tudi Mia. Bila je čisto drugačna, zabuhla od vseh zdravil, ampak še vedno moja. Prijela sem ji rokico in ji rekla, da bo vse v redu. In te besede sem ji ponavljala ves čas. Preprosto sva se oba odločila, da bo vse v redu in da karkoli drugega ne pride v poštev.

 

PREBERITE TUDI: Objemi koristijo razvoju možganov vašega otroka

 

Naslednji dan dopoldne, sva imela sestanek z njeno zdravnico, saj so dobili izvide MR. Njene besede so bile točno takšne: Kot sem predvidevala, je krvavitev kar poškodovala možgane, tako da preživela bo, ampak ima pa cerebralno paralizo.

Ne, bo imela, ne da obstaja možnost, da bo imela, ampak ima. Sama sem si do takrat predstavljala nekoga s cerebralno paralizo obvezno na vozičku. Zato sem jo vprašala, kaj to zanjo pomeni. Pa nama je odgovorila, da tega pa nam ona ne zna povedati.

Vprašala sem jo še, če vedo, kako je prišlo do okužbe in hladnokrvno mi je rekla, da sem za to sama kriva. Da sem jo jaz okužila. Zdaj si pa predstavljate mamo, 3 tedne po porodu, polno hormonov in že tako na dnu, ker ne ve, če bo hčerka sploh preživela.

Še danes ne vem, kako sem nadaljevala pogovor vljudno in ne da bi se zlomila.

 

Neonatalni oddelek

Po 14 dneh na intenzivni negi je bila Mia premeščena na neonatalni oddelek. Komaj sva čakala na ta dan. Seveda zato, ker je to pomenilo, da se je stanje izboljšalo, pa da jo bova lahko končno prijela v naročje in tudi zato, ker je to pomenilo, da tiste zdravnice ne bova več videla.

 

mia

Končno sem jo lahko prijela v naročje (FOTO: osebni arhiv)

 

Vseeno pa sem že prvi dan naletela na zdravnico, ki se je z mano pogovarjala z groznim usmiljenjem. Rekla je, da je grozno, kar se nam je zgodilo in da je na srečo vsaj druga hčerka zdrava, Mia pa pač bo, kar bo. Moj odgovor je bil samo: Tega kar se je zgodilo, žal ne moremo spremeniti. Mia je naša in sprejmemo je tako, kot je. Naredili bomo pa vse kar bomo lahko in verjamemo, da bo v redu. Po tem me je pustila pri miru.

 

Napovedi so bile slabe

Tudi njihove napovedi so bile slabe. Mia naj bi imela epileptične napade (kasnejši pregled je pokazal, da jih nima), naj ne bi vzpostavljala očesnega stika (čeprav je naju vedno pogledala direktno v oči, ampak njih baje ni nikoli) in naj bi imela težave s hranjenjem (po njihovo naj bi še po flaški težko pila, dojenje so rekli, naj pozabim. Potem se je pa dojila še isti dan, ko smo prišli domov). Glede kakršnekoli diagnoze pa zdravniki na tem oddelku niso govorili.

 

Končno domov

Tako smo končno po 3 tednih odpeljali Mio domov in spet bili vsi 4 skupaj.

Takoj smo začeli obiskovat fizioterapije in dobili najbolj srčno fizioterapevtko, ki ji bomo do konca življenja hvaležni. Prav tako vsem zdravnikom, ki so jo rešili.

V tem času so zdravniki tudi ugotovili, da ima Mia prirojeno napako na ledvici, kar pomeni da je bolj dovzetna za okužbe in more vsakodnevno jemati antibiotik. Paziti moramo, da dovolj pije, da ne pride do okužbe sečil, ker bi se pri njej okužba takoj razširila na ledvico. Stanje bi se lahko samo od sebe popravilo, oziroma izzvenelo in srčno upamo, da ne bo potrebovala operacije.

 

18 mesecev

 

Naša velika borka Mia ima danes 18 mesecev, zaostaja v razvoju, ampak napreduje. Iz dneva v dan. In to je za nas edino pomembno. Je najbolj nasmejana, potrpežljiva in radovedna punca na svetu. In kot smo verjeli takrat, verjamemo še danes, da bo v svojem življenju dosegla vse, kar si bo želela.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Odpeljali so ga s helikopterjem

 

 

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.


Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Otroška imena povezana z naravo
Preverite 30 čudovitih fantovskih in dekliških imen, ki izvirajo iz ljubezni do narave.
40
Zgodbe malih junakov: Nac in Edi
Svet se mi je porušil, padla sem v nezavest. Zdravnik je možu še pojasnil, da za mene bo to sicer porod, ampak za njih s...
30
Neverjetne porodne fotografije
Porodne fotografije, ki vas bodo pustile odprtih ust.
20
3 najpogostejša vprašanja: Vročina pri doj...
Pri kakšni temperaturi lahko pri otroku govorimo o vročini? Kdaj otroka z vročino peljati k zdravniku? Kaj narediti ob p...
19



Sinovi kot mame, hčerke kot očetje
Genetika je zapletena. Vemo le, da smo vedno bolj navezani na enega od staršev, kar je spet odvisno od kombinacije genov...
Lahki vozički za družine na poti
Za vas smo pripravili nekaj nasvetov, da bo izbira otroškega vozička še enostavnejša.