Ob prvem kengurujčkanju, ko sta bila stara 2 tedna, sta lahko pri meni ležala oba. (Osebni arhiv)

/11 /11

Počasi sem prihajala k sebi po spinalni anesteziji in urgentnem carskem rezu. Na intenzivni enoti sem bila sama v sobi.

Bolečin v prerezu se še nisem zavedala, po eni strani zato, ker sem bila na močnih protibolečinskih tabletah, po drugi strani pa zato, ker sem vedela, da se moja dva zaklada nadstropje nižje borita za svoje življenje.

Splošna ali spinalna anestezija

Ko sem bila prejšnji dan postavljena pred odločitev ali bodo carski rez speljali med splošno ali spinalno anestezijo, sem se najprej odločila za splošno. Ker je imel manjši dvojček 900g, večji pa 1540g so mi povedali, da bosta šla direktno v inkubator, jaz pa sem slaba z iglami, krvjo in podobnimi rečmi, zato sem hotela po "lažji poti". Vendar so mi povedali, da ima lahko splošna anestezija slab razplet za manjšega dvojčka, saj prehaja na plod, on pa je tako droben. Zato sem izbrala spinalno.

PREBERITE TUDI: BLOG: Kdaj sem postala mama?

Porod

Tako sem sedela v porodni sobi in izbočila hrbtenico za tisto iglo. V parih sekundah se mi je po nogah razlezel topel občutek, nisem jih mogla več premikati. Težava pri spinalni anesteziji je ta, da stvari malo čutiš, vendar brez vseh bolečin. Tako sem ležala, nisem se uspela še navaditi na ta - vsaj zame - grozljiv občutek, ko ne čutiš spodnje polovice telesa in kar naenkrat zaslišim: "To je prvi!" Pogledam gor in tam je Adam - majhen, moder, nič podoben dojenčku. Pod vplivom vsega kar se je dogajalo, nisem ugotovila, da mi zdravnica kaže mojega dojenčka iz zadnje strani. Pomislim: "O moj bog, moj otrok nima obraza." Zajame me panika. Zdaj se mi zdi ta reakcija smešna, takrat pa sem doživljala največjo grozo svojega življenja.

"To je drugi," me zbudi iz moje panike glas zdravnice. Ko vidim Žana, ki je bil bolj podoben dojenčku, saj njegova koža ni bila modra, in bil je tudi malo težji, ugotovim, kaj se je zgodilo pri Adamu. Oddahnem si. Za dve sekundi. Ko Žan zajoka, pomislim - zakaj ni zajokal tudi Adam? Ko me spet hoče pograbiti panika, zaslišim še drugi jok. Najlepši zvok na svetu. Kasneje sem izvedela, da je imel Adam popkovino ovito okoli vratu, morali so ga predihavati in zato ni zajokal.

Tako majhna sta bila ob našem prvem kengurujčkanju. (FOTO: Osebni arhiv)

Odpeljejo ju. Meni dajo "vse", kot sem povedala, ko so me vprašali, katere analgetike in podobno želim. "Vse." Šivanje je trajalo nekaj časa, vendar se po pravici povedano ne spomnim. Spomnim se, kako so me peljali po hodniku na intenzivno enoto. Spomnim se, da so mi povedali, da sta zaenkrat stabilna. Spomnim se njunih prvih fotografij.

PREBERITE TUDI: VIDEO: Za mame, ki ste imele carski rez

Sama v sobi

In potem - sama v sobi. Ona dva pa spodaj v borbi za življenje. Tako zelo sem si želela, da bi jima lahko pomagala. Jaz pa niti iz postelje nisem mogla vstati. Noge me še niso ubogale. K njima sem šla lahko šele naslednji dan. Vesela sem bila, da sem sedela na vozičku, kajti to, kar vidiš, na to te ne more pripraviti nič. Globoko v sebi sem jokala. In ne, ni me bolel rez po zahtevni operaciji, bolela me je duša.

Spomnim se, ko sem izustila najtežje vprašanja: "Bosta v redu?" in dobila (za mamo) še hujši odgovor: "Zaenkrat sta z nami, vendar je prvih par dni odločilnih. Nič še ne morem reči," mi je odgovorila sestra.

Prvi obisk: "Zaenkrat sta z nami, vendar je prvih par dni odločilnih." (FOTO: osebni arhiv)

Bolečina v duši

Rez se mi je lepo zacelil, moje telo se je čudovito obnovilo. In moja dvojčka sta živa in zdrava. Pa vseeno - moja duša še vedno boli, ko prikličem ta spomin. In to je nekaj, kar se verjetno ne bo nikoli zares zacelilo.

April - mesec ozaveščanja o carskem rezu

Zato bi ob mesecu ozaveščanja o carskem rezu rada samo dodala, da carski rez zame ni bil in nikoli ne bo "lažja izbira", zame je bil nuja, da sta moja otroka živa in zdrava.

In ne glede na ta mali košček duše, ki me bo vedno bolel, sem srečna, da se je na koncu tako razpletlo.

PREBERITE TUDI: Surova resnica o carskem rezu

Petra Znoj je urednica portala Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.