| Čvekamo s Petjo MontanezAvtor: Tina Smole Ocena: 
|
.jpg) |
Ko je del družine več tisoč kilometrov stran
Sabina:
To nedeljo sem v Tivoliju srečala čudovit par. Mož je bil Afričan, žena pa Slovenka. Imata 7-letno hčerkico, ki je čudovita. Pri nas ni veliko takšnih parov. Vsi so jih opazovali in občudovali.
Pikapolonica001:
Ja, res jih ni veliko. Sama poznam dve deklici, katerih oče je Japonec, mati pa je Slovenka. Deklici sta tako čudoviti. Pravi mali Japonki.
Sabina:
Mislim, da je čudovito, če imajo otroci starše tako različnih narodnosti. Pa tudi več jezikov se naučijo, ko so še čisto majhni. Tudi priznana slovenska oblikovalka Petja Montanez, ki dela v eni največjih slovenskih oglaševalskih agencij (www.publicis.si), ima otroka z možem, ki je iz Urugvaja. Prav srčkan deček je.
Petja_M:
Pozdravljene! Nisem vajena, da sem tema forumov. Res je, moj soprog je Urugvajec in imava dvoinpolletnega sinčka Diega.
Sabina:
Petja, vedno me je zanimalo. V katerem jeziku se doma pogovarjate?
Petja_M:
Govorimo kar v treh jezikih. Z možem se pogovarjava angleško. On sicer razume slovensko, jezika pa še ne govori. S sinom se pogovarjam slovensko, mož pa tudi špansko.
Pikapolonica001:
Pa malček? V katerem jeziku je izrekel prve besede?
Petja_M:
«Mama« je v vseh jezikih enako, očeta pa je začel klicati «papa«. Ker smo ga tako naučili, je s tem začel. Govoriti je začel v slovenščini, ker jo tudi največ sliši. Jezike načeloma loči med seboj. Z vsakim se pogovarja v svojem, sem ter tja pa zameša kakšno besedo.
Sabina:
Če se s soprogom pogovarjata angleško, ali to pomeni, da je otrokov prvi jezik angleščina?
Petja_M:
Ne ravno. Otrok govori v vrtcu slovensko, prav tako se midva pogovarjava slovensko in moji starši tudi. Količinsko je slovenščine več kot angleščine. Meni je angleščina sicer zelo blizu, vendar to utegne postati ovira za malčka, ker se zato počasneje uči slovensko. On ve, da doma govorimo tudi angleško in pomembno je, da vse razume, da se počuti varnega. Jeziki so prednost, lahko pa postanejo tudi ovira.
Lilija555:
Kakšne so prednosti, če ima otrok starša, ki sta iz različnih držav?
Petja_M:
Glavna prednosti je zanesljivo ta, da bo znal več jezikov, kar je še posebaj koristno sedaj, ko smo v Evropski uniji. To mu omogoča večjo odprtost in zanj bo bolj sprejemljivo govoriti še kakšen jezik. Za nekatere ljudi je, čeprav znajo jezik, kar šok, ko morajo v njem tekoče govoriti.
Pikapolonica001:
Pri nas ni prav veliko parov, pri katerih že na prvi pogled vidiš, da so «mešani«. Kako je s sprejemanjem tega?
Petja_M:
Okolje se zelo spreminja. Mi živimo v Grosupljem, kamor se je v zadnjih nekaj letih preselilo veliko mladih družin iz Ljubljane, tako da se okolje spreminja. Do lanskega leta je bil moj mož edini tujec v Grosupljem in midva kot par sva bila ze nekatere ljudi «čudna«. Zdaj jih je več in tudi ljudje so začeli drugače gledati na to. Tudi otrok ima drug priimek, drugačno ime – to je sicer zanimivo, ampak zaenkrat ne vidim nobenih minusov v tem, lahko pa se bodo še pojavili.
Pikapolonica 001:
Kako pa je v vrtcu? Se otroci norčujejo iz njega, ker je drugačen? Moja starejša hči je bila pogosto tarča otroške zlobe, samo zato, ker je rdečelaska.
Petja_M:
Mislim, da zloba otrok ni usmerjena le na barvo las ali kože. Naš malček ni ravno temnopolt, ima pa temnejšo kožo. Danes znajo biti otroci zelo zlobni in jih lahko vsaka pomanjkljivost moti. Če bo barva kože edino, kar bo mojega sina pestilo v življenju, potem bo še v redu. Sicer pa je v tem vrtcu še ena deklica iz Indonezije, tako da ni edini. Tudi jaz sem bila tarča otroške zlobe, ko sem bila majhna. To pač moraš preživeti.
Mladamama:
Pozdravljena, Petja. Mene pa zanima, kako je pri vas doma z vzgojo otroka. Imata kakšne posebne vzgojne metode zaradi razlik v kulturnem okolju, iz katerega prihajata s soprogom?
Petja_M:
Mislim, da pri tem ne gre za razlike v kulturah, ampak za odnos samih partnerjev do vzgoje. Moj mož je glede tega precej odprta oseba. Določeno znanje je pobral po svetu, ko je potoval, in ni vezan samo na domačo kulturo. Ne gre samo za znanje in navade, ki so ga njegovi starši prenesli nanj. Svoje ugotovitve prenaša na sina. Vzgojni ukrepi so povsod podobni. Otroka je treba nekako vzgojiti, ker ves čas podira meje. Včasih ga tudi malo po riti, to ga bolj jaz kot on. On mu razloži, mu pokaže, kaj in kako. Pa ni nujno, da mali vse sliši. Zelo veliko se je treba ukvarjati z njim, ker noče vsega razumeti.
Mladamama:
Jaz imam naslednji mesec rok in ob vseh teh knjigah, nasvetih in teorijah me kar zmrazi. Pa še hormoni mi divjajo, prav strah me je starševstva, čeprav mi dragi pravi, da bo vse v redu.
Petja_M:
Popolnoma razumljivo. Tudi sama sem sprva prebirala knjige, ki so mi jih dale prijateljice in mama, ter različne forume. Ob tem je tudi mene zajela panika in sem se spraševala: »Joj, kako bo šlo vse to?« Poleg mnogih informacij prevzameš tudi vrsto strahov. Zato sem se za nekaj časa kar izolirala in sem se s prijateljicami pogovarjala samo pozitivne stvari. Skušala sem živeti čim bolj vsakdanje življenje.
Pikapolonica:
Zdi se mi, da preveč prebiranja in nasvetov lahko skoraj škodi.
Petja_M:
Morda res. Prve tri mesece, ko je bil otrok že rojen, sem imela velike probleme z dojenjem. Rodila sem v ljubljanski porodnišnici in tu so nam razlagali o pomembnosti dojenja. Toliko so nas «napumpali«, da potem misliš, da moraš dojiti, ker je drugače narobe. Jaz sem se kar malo preveč vrgla v to in sem se trudila črpati mleko, na koncu pa sem celo dobila neko okvaro živcev ... Bolj bi morala razmišljati s svojo glavo ter poslušati moža in mamo ter si reči: »V redu. Če ne gre, pač ne gre. Tudi mene so s stekleničko gor spravili, bom pa še jaz njega.« Ne sme se delati na silo, ker če je mama živčna, to otrok takoj začuti. To sem ugotovila nekega dne, ko sem bila živčna in je celo mleko bilo povsem drugačno.
Mladamama:
To pa verjamem. Mene je najbolj strah prvih treh let, saj naj bi bilo to obdobje za otroka najbolj pomembno. Kaj mislite o tem?
Petja_M:
Jaz sem nagnjena k temu, da hočem vse narediti prav. In se mi kdaj pa kdaj tudi zalomi. Potem sem razočarana, živčna. Tu mi priskoči na pomoč mož, ki me zelo bodri in usmerja. Rad opomni, da ni treba, da je življenje že zdaj tako težko. Zato balansiramo med vsem. Vsi skupaj se učimo. Veliko sem prebrala o tem, ampak prebrati in v praksi otroka spraviti v neko «škatlico« po navodilih iz knjig, to ne gre. Poskušali smo, kako ga moramo dati spat, kako ga moramo navaditi tega ali onega, nikamor ne paše in se ne obnaša tako, kot je opisano v knjigah. Predvsem pa je nemogoče, da bi se starši držali teh točk, ki jih naštevajo v knjigi. Ker otrok ni to, kar piše v knjigi. Potem sem ugotovila, da stvari niso takšne, kot pravijo drugi, ampak moraš sam najti neko vmesno pot. Včasih imaš strahove, si jezen. Pomembno je, da imaš otroka rad in da mu to čim večkrat pokažeš, da mu oba pokažeta, da mu to okolica pokaže, da ga bodriš, ... Ne, da mu govoriš, da dela vse narobe. Mogoče sem bila sama vzgojena na ta način, oče je bil ta, ki je opozarjal, da je treba vse prav delati. Mislim, da je bolje, da je več «jajev« kot «nejev«.
Lilija555:
Težko je, ko prvič postaneš mama oziroma oče.
Petja_M:
Res. Ko začnem kakšno stvar, si dostikrat predstavljam, da moram to rešiti tako in tako, a me mož opozori, da to ni tako, kot si jaz predstavljam in da moja pot ni edina. Da jaz nisem bog, ki odloča, kako bi moralo biti in da je dobro, da tudi njega vprašam za mnenje. Potem mi pove svojo izkušnjo (ima že enega otroka od prej) in mi jo prenese.
Sabina:
Mene pa zanima nekaj drugega. Oglaševalstvo ni ravno posel, ki bi bil primeren za mlade matere, ali pa se to samo meni zdi? Kako vam znese? Ste razmišljali o zamenjavi službe?
Petja_M:
Sem, vendar ne vem, kaj bi počela. Za to, kar počnem, sem se izšolala, in uživam v tem, tu sem naredila kariero. Ni tako lahko zamenjati področja dela. Imam pa mnogokrat pomisleke, ker je sedaj otrok prioriteta. Ni pa vedno na prvem mestu, ker je življenje tako nepredvidljivo in se moraš ves čas prilagajati. Imaš slabe in dobre trenutke.
Miska001:
Koliko časa pa ste bili na porodniški?
Petja_M:
Kar eno leto, kolikor se je dalo. Ko se je zaključila, je bila vrnitev v službo kar šok, tudi otrok je bil šokiran. Na srečo ga je moja mama vzela še za eno leto. Če bi ga morala dati v vrtec, bi bilo vse skupaj težje tako za sina kot tudi zame. Ker pa je bil pri mami, sem ga lahko poklicala, preverila, kako je in tudi on je po telefonu lahko slišal moj glas. Mislim, da je bil to lažji prehod.
Pikapolonica:
Kdo se z otrokom več ukvarja, vi ali vaš mož?
Petja_M:
Sprva mama prebije več časa z otrokom in je seveda nanjo bolj navezan. Pri materi pije mleko, ona je ves čas z njim in je otrok tudi bolj odvisen od mame. No, zdaj ko naš malček že veselo govori in hodi, pa ga mož uči igranja nogometa, kaj sestavljata in se z njim na ta način veliko ukvarja. Rada se odpravita na vožnjo z avtomobilom. Zdaj je mož bolj angažiran kot prej. Ne vem, prej kar ni vedel, kaj bi z njim, čeprav ima že enega otroka in ve, kako to gre. Bolj ga zanima zdaj, ko mu lahko več daje. Vedel pa je, da mu na samem začetku jaz lahko več dam kot on sam. Saj se porazdeli.
Lilija555:
Kako pa je z moževimi starši? So vas že obiskali ali ste se vi odpravili v Urugvaj?
Petja_M:
Niso se še videli v živo. Mi trije nameravamo tja, vendar je trenutno letalska karta zelo draga. Prej nismo hoteli na pot, ker traja okoli 20 ur z vsemi menjavami letal. Za majhnega otroka je to preveč. Že odrasli komaj čakamo, da je poti konec, kaj šele otrok. Vsi ga komaj čakajo – stik imamo preko skypa, pošiljamo si slike, se pogovarjamo, tako da ... Zelo daleč je. Oni ga pogrešajo in tudi on bi rad šel tja.
Sabina:
Kako pa so na vajin zakon gledali vaši starši?
Petja_M:
Za moje starše je bil to kar velik šok, ker so pričakovali, da bom našla Slovenca. Življenje bi bilo veliko lažje. Vsi starši hočejo, da ima otrok vse najboljše in čim bolj enostavno življenje. A pravljic ni. Izbrala sem si svojo, ki pa ni najlažja. Poročiti se s tujcem v Sloveniji pomeni kopico birokratskih težav. Slovenija je zakomplicirana dežela za tujce. Zdaj sva to uredila in sva si oddahnila. Skupaj sva že 7 let.
Sabina:
Kakšen je odnos med soprogom in vašimi starši?
Petja_M:
Nekoliko drugače bi bilo, če bi mož govoril slovensko. Moj oče govori angleško, mama pa ne. Ni tako, kot če bi bil Slovenec in tudi ne moremo toliko stvari početi vsi skupaj.
Mladamama: Kako so vas sprejeli v njegovi družini?
Petja_M:
Da ima mož plavolaso ženo, je tam nekaj posebnega. Ker nisem govorila špansko, je bilo tudi to moteče. Z nasmehi in rokami se pač sporazumeš. Zelo se objemajo in poljubljajo. Španščina mi je kot jezik všeč, vendar ne najdem časa in energije, da bi se je naučila.
Miska001:
Kako pa je s kulturnim razlikami, ki jih najprej ne opazimo, potem pa iz dneva v dan postajajo večje?
Petja_M:
V nekih stvareh sva si čisto podobna. Kot lepa gesta oziroma del bontona v Urugvaju je odpiranje vrat ženskam. To tam počnejo vsi. Ne glede na družbeni položaj. Pri nas moški to zelo redko počnejo, ko se zgodi, pomislimo, da se je moški zmotil. Takšnih razlik se hitro navadiš. Tako ti moški z različnimi drobnimi stvarmi pokaže, da te ceni ... Meni je stavek v slovenščini: »Rad te imam« vedno deloval malo smešno. Res pa je, da imajo v Južni Ameriki ženske drugačne vrednote. Ko gredo v plus, mi je všeč, ko pa gredo v minus, pa malo manj. Kariere od ženske tam ne pričakujejo. Pričakujejo pa, da si mama in da skrbiš za družino. Hočejo imeti tudi seksi žensko. Skušam opravit vse te vloge, enkrat sem bolj, drugič manj uspešna.
Miska001:
Ali to pomeni, da so vsa hišna opravila vaša naloga?
Petja_M:
Za Urugvaj to drži, vendar si pri nas ta dela porazdeliva. Sicer pa tudi slovenski moški niso ravno vešči teh del, razen kakšnih svetlih izjem.
Lilija555:
Kako je s hrano pri vas doma? Moja 4-letna hči zdaj odkriva tuje kuhinje. Rada ima recimo kitajsko hrano. Kaj jé vaš malček?
Petja_M:
Zaradi zaposlenosti in praktičnosti smo radi uporabljali že pripravljeno otroško hrano. Zdaj hrano tudi kuhamo. Ko mož skuha kaj bolj zanimivega, tudi sin poskusi. Malo smo ga razvadili z mleto in s pasirano hrano, zato dokaj nerad grize, vendar se ne brani poskusiti novih kombinacij.
Sabina:
Petja, kako bi sprejeli, če bi se vas sin odločil za življenje z nekom iz neke druge države?
Petja_M:
Vse, kar ga čaka, bi mu lepo na široko razložila. Mislim, da bi mu bilo potem lažje. Ne bi ga rada prestrašila, vendar so mešani zakoni zahtevni. Veliko je birokratskih in drugih komplikacij. To so prave preizkušnje ljubezni in vzdržljivosti.
Lilija555:
Življenje se ti vedno lahko zakomplicira in ti postavi takšne in drugačne ovire. Tisti, ki jih premaga več, se več nauči in je močnejši. Otrok, ki ima dve kulturi, dva jezika ter dve državi za domovino, je vseeno bogatejši – tako z izkušnjami kot tudi z znanjem. Mislim, da to odtehta ves starševski trud. Poleg tega pa so takšni otroci, vsaj zame, nekaj posebnega. Dekleta, lep pozdrav, se beremo naslednjič.
Petja_M:
Tudi jaz se moram posloviti. Lep pozdrav vsem.
S Petjo Montanez je klepetala Tina Smole. Imena forumskih oseb, z izjemo Petje, so izmišljena. Veseli smo, da si je Petja vzela čas za klepet, za kar se ji iskreno zahvaljujemo!
Uredništvo Ringarajinih iskric
Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Junij 2008 | |
|
| Pripomočki | | | Ti je članek všeč?
Shrani ga ali ga deli s prijatelji!
 << Verzija za tisk
| | | | |
|
