Najbolj rizično obdobje zaradi možnosti spontanega splava. Uau. Bravo. To je dober razlog tudi za dober posladek. A sem sploh že omenila, da sem zelo vesela, da si zdaj lahko privoščim vse, kar mi zadiši (ko mi zadiši). Saj vem, da ne smem jesti za dva, vem pa, da so to redki meseci v življenju, ko se lahko redim brez slabe vesti.

Kar malo sem bila jezna. In to zato, ker pregled nuhalne svetline ne spada med obvezne in plačane preglede. In na vsakem koraku slišiš, da ta pregled sicer ni nujen, ampak zelo zaželen (beri nujen). Ne gre samo za pregled. Gre za način. Spodbujali naj bi rodnost in glej, že drugi pregled je »obvezen«, a samoplačniški. In tukaj se vse začne oziroma če se ni že prej. Otrok stane. To je dejstvo že v nosečnosti. Ne morem povsem brez cinizma, a komaj čakam, da bi se po vzoru nekaterih bližnjih držav število rojstev začelo spodbujati tudi s finančnega vidika.

Prvi pregled je za mano. Zdaj imam tudi črno na belem (sličico ultrazvoka), da tam spodaj raste pikica. Zdravnica me je spraševala, če jemljem kakšna zdravila. Sicer jih ne jemljem prav pogosto (občasno ob glavobolu ali slabosti), ampak zdaj bom morala še posebej paziti. Večina zdravil ima stranske učinke, ki prehajajo skozi posteljico v plod. In to ne velja samo za zdravila, pač pa tudi za vso hrano, takšne in drugačne umetne vitamine, kozarček ali dva alkohola, cigaretni dim in še kaj. Tudi stres in slaba volja. Še dobro, da obstajajo alt_ernativne rešitve v naravi brez stranskih učinkov. Nekje sem celo prebrala, da je razvoj živčevja najbolj odvisen od dobre prehrane nosečnice in njenega pozitivnega počutja in odnosa do nosečnosti. Odkar sem noseča, vedno manj razmišljam o sebi in vedno več o tej mali pikici. Ali s tem izgubljam sebe?

V prvih tednih mi je bilo zelo slabo, zdaj pa mi je samo še občasno. Zelo pa me motijo vonji. Tisto, kar je prej dišalo, zdaj diši tako močno, da boli glava. Najljubšega parfuma ne prenesem več, pa tako je bil drag. Tisto, kar je bilo že prej neprijetnega vonja, zdaj zelo smrdi. Na prvem mestu med odvratnimi vonji je cigaretni dim. Zato sem neskončno vesela, da se v javnih zaprtih prostorih ne kadi več.

Uf, tako hitro čas beži, da sem pozabila na svoje pisanje ... evo, pa da nadoknadimo! Še dobro, da sem si teden za teden čečkala svoje misli na list papirja ;)

»A si videl v kopalnici?« me je pozdravila z vprašanjem. »Ne, kaj pa,« sem odvrnil, čeprav sem vedel, zakaj gre. Živčen nasmešek in pordela lica so izdajala vznemirjenje, ki je lahko pomenilo samo eno. Nosečniški test je pozitiven! Tudi meni je udarila kri v lica. Slabost in vse ostalo, kar jo je mučilo zadnje tedne, je bilo sicer dovolj zgovorno, tako da o kakšnem velikem presenečenju ne moremo govoriti, a test z vsemi tistimi odstotki je le test. Ali novico nestrpno čakamo ali pa se je bojimo, prvi trenutki so vedno enaki. »O, madona, zdaj gre pa zares, sranje, to je to,« in podobno mi je odzvanjalo v glavi, medtem ko sem od sreče objemal bodočo mamico. Ko panika mine, se življenje za nekaj časa vrne v skoraj normalne tire. Zazdi se nam celo, da nosečnost, če odštejemo jutranje slabosti in nekaj ostalih tegob, ki mučijo predvsem mamico, sploh ni ne vem kaj. Prijateljem še ne smemo črhniti, pa tudi naše mame, pa čeprav že zadnjih pet let upajo, da jim bomo, ko nas bodo vprašale, ali je kaj novega, povedali prav to, bodo morale še malo zdržati. Na zunaj se še nič ne opazi in mamica, ko se zjutraj sestavi, je še vedno poskočna kot prej. Vse to deluje na moške prav uspavalno. Mogoče pa se sploh ne bo nič spremenilo?Če ne bi bilo stalnih pogovorov, ki imajo odslej le eno temo, ne bi nič motilo udobnega izmikanja realnosti. Nosečnost, seveda. Vse z namenom, da tudi nam počasi kapne, da sedaj  gre pa zares, čeprav vse skupaj vztrajno potiskamo nekam nazaj, v najbolj oddaljen kotiček zavedanja, samo da nam ne bi bilo treba preveč razmišljati o opremljanju otroške sobe. Čeprav je devet mesecev dolga doba, ne smemo podcenjevati moške sposobnosti ne ukreniti ničesar in mamice to dobro vedo! Poleg tega imajo na voljo celo goro knjig, revij in priročnikov o nosečnosti in otrocih, da o internetu ne izgubljamo besed. Na koncu pa ne glede na to, kako vztrajni smo pri svojem upiranju, tudi mi »zanosimo«. Sam sem recimo pri sebi opazil kar nekaj simptomov nosečnosti, od motenj spanja, razdražljivosti, povečanja telesne teže in jutranje slabosti. To zadnje se je zelo očitno pojavilo jutro po tem, ko smo s prijatelji nazdravili očetovstvu.

Noseča sem. Saj ne morem verjeti. Noro. Kar metalo me je naokoli. In zdaj? Sem lahko še ista jaz ali naj se kar takoj spremenim v »nosečnico« brez trebuha? Neskončno veliko vprašanj in najraje bi kar takoj vse poklicala in jih obvestila. Moj najdražji je novico sprejel z veseljem, a vseeno je bilo v kotičku obraza zaznati negotovost. Skupaj sva se odločila, da počakava z novico še nekaj tednov, saj je tveganje v prvih tednih res visoko. Naslednje jutro sem poklicala svojo ginekologinjo in sestri sporočila veselo novico. Kako dober in topel občutek je bil, ko mi je čestitala in mi razložila, kdaj se prvič vidimo. Malo sem bila presenečena/razočarana, da bom morala počakati še nekaj tednov, ko bom lahko šla na pregled in na ekranu zagledala svojo pikico ali pikca. Občutek, da bom/sem mama, pa se je rodil v sekundi, ko je test zasijal v pozitivnem rezultatu. In že sem poletela pred računalnik računat, kdaj imam predvideni datum poroda.

Groza, čas kar beži in dan ima definitvno premalo ur, da bi počela vse kar bi si želela ob vsem tem kar moram ... In časa mi je zmanjkalo tudi za dogodivščine moje nosečke. Toliko časa je pravzaprav mimo od zadnjega zapisa, da moja nosečka ni več nosečka, ampak je zdaj že v dveh kosih :). Prej štiričlanska družinica (ja, štiričlanska, saj pod isto streho živi "ničvečnosečka", tisti, ki je vsaj pol kriv za njeno prejšnje stanje in še dva malce bolj kosmata - nadvse samosvoj maček in razvajeni pes, ki je sicer zelo lepo vzgojen, vseeno pa dobro ve, da lahko svoje velike krake kadarkoli raztegne na kavču in vse ostal izirne s svojega prestola), je zdaj že petčlanska - en mesec nazaj se jim je pridružili mala deklica O. Kljub temu da je peta članica najmanjša, je zaenkrat v središču pozornosti, vendar se mi zdi, da kosmatincema njen prisotnost ni ravno zagrenila življenja. Maček se s tem niti ne obremenjuje preveč, saj vedno dobi tisto kar mu paše. Pa tudi pes se ne pritožuje preveč, saj je fasciniran nad novostjo v hiši in je tako takoj prevzel starševsko držo ter se zadolžil za straženje okolice njene postelje. Najbrž mu je všeč tudi to, da je še vedno kralj kavča in to tudi takrat, ko O zavzeto sesa. Več kot tri četrtine kavča zasedajo dolge pasje tace, ostali košček pa mamica in O :)

Za nami je praznični mesec december. Kakšno je vaše mnenje o njem? Vam je všeč ali se vam zdi vsa ta praznična norija pretirana. Jaz nisem bila vedno tako navdušena nad njim kot sem sedaj. Šele prav poseben dogodek je spremenil moje mišljenje.