Prvi pregled je za mano. Zdaj imam tudi črno na belem (sličico ultrazvoka), da tam spodaj raste pikica. Zdravnica me je spraševala, če jemljem kakšna zdravila. Sicer jih ne jemljem prav pogosto (občasno ob glavobolu ali slabosti), ampak zdaj bom morala še posebej paziti. Večina zdravil ima stranske učinke, ki prehajajo skozi posteljico v plod. In to ne velja samo za zdravila, pač pa tudi za vso hrano, takšne in drugačne umetne vitamine, kozarček ali dva alkohola, cigaretni dim in še kaj. Tudi stres in slaba volja. Še dobro, da obstajajo alt_ernativne rešitve v naravi brez stranskih učinkov. Nekje sem celo prebrala, da je razvoj živčevja najbolj odvisen od dobre prehrane nosečnice in njenega pozitivnega počutja in odnosa do nosečnosti. Odkar sem noseča, vedno manj razmišljam o sebi in vedno več o tej mali pikici. Ali s tem izgubljam sebe?

Ob prvem pregledu sem radovedno spraševala vse mogoče. S sabo sem imela listek vprašanj. Čeprav mi je bilo na začetku nerodno vprašati, se je potem izkazalo, da še dobro, da sem imela listek, ker bi sicer vse pozabila. Tako sem med drugim izvedela, da je pikica velika okoli 1 cm in da tehta okoli 5 g. A ta podatek me niti ni toliko ganil. Kar odprtih ust pa sem obstala, ko sem izvedela, da ima ta pikica že oblikovana kolena, komolce ter celo ušesa in prstke. »A tako hitro to gre,« mi je odmevalo v glavi. Moje kavbojke mi postajajo preozke in prav vesela sem, da sem si enkrat kupila prevelike hlače in jih shranila. Zdaj so mi kot ulite.

Obiski na spletnih straneh in brskanje po forumih o nosečnosti so postali moj vsakdanjik. Kako zelo praktično je, ko mi kaj ni jasno ali želim več informacij, vtipkam med »išči« ključne besede in odgovor prileti že v nekaj sekundah. Informacij je neverjetno veliko. Upam, da se bo vsebina kmalu začela ponavljati, ker si niti slučajno nisem predstavljala, da se je že o nosečnosti treba toliko »naučiti«. Zadnje dni sem kot spužva, ki srka informacije.