Najbolj rizično obdobje zaradi možnosti spontanega splava. Uau. Bravo. To je dober razlog tudi za dober posladek. A sem sploh že omenila, da sem zelo vesela, da si zdaj lahko privoščim vse, kar mi zadiši (ko mi zadiši). Saj vem, da ne smem jesti za dva, vem pa, da so to redki meseci v življenju, ko se lahko redim brez slabe vesti.

Kar malo sem bila jezna. In to zato, ker pregled nuhalne svetline ne spada med obvezne in plačane preglede. In na vsakem koraku slišiš, da ta pregled sicer ni nujen, ampak zelo zaželen (beri nujen). Ne gre samo za pregled. Gre za način. Spodbujali naj bi rodnost in glej, že drugi pregled je »obvezen«, a samoplačniški. In tukaj se vse začne oziroma če se ni že prej. Otrok stane. To je dejstvo že v nosečnosti. Ne morem povsem brez cinizma, a komaj čakam, da bi se po vzoru nekaterih bližnjih držav število rojstev začelo spodbujati tudi s finančnega vidika.

Prvi pregled je za mano. Zdaj imam tudi črno na belem (sličico ultrazvoka), da tam spodaj raste pikica. Zdravnica me je spraševala, če jemljem kakšna zdravila. Sicer jih ne jemljem prav pogosto (občasno ob glavobolu ali slabosti), ampak zdaj bom morala še posebej paziti. Večina zdravil ima stranske učinke, ki prehajajo skozi posteljico v plod. In to ne velja samo za zdravila, pač pa tudi za vso hrano, takšne in drugačne umetne vitamine, kozarček ali dva alkohola, cigaretni dim in še kaj. Tudi stres in slaba volja. Še dobro, da obstajajo alt_ernativne rešitve v naravi brez stranskih učinkov. Nekje sem celo prebrala, da je razvoj živčevja najbolj odvisen od dobre prehrane nosečnice in njenega pozitivnega počutja in odnosa do nosečnosti. Odkar sem noseča, vedno manj razmišljam o sebi in vedno več o tej mali pikici. Ali s tem izgubljam sebe?

V prvih tednih mi je bilo zelo slabo, zdaj pa mi je samo še občasno. Zelo pa me motijo vonji. Tisto, kar je prej dišalo, zdaj diši tako močno, da boli glava. Najljubšega parfuma ne prenesem več, pa tako je bil drag. Tisto, kar je bilo že prej neprijetnega vonja, zdaj zelo smrdi. Na prvem mestu med odvratnimi vonji je cigaretni dim. Zato sem neskončno vesela, da se v javnih zaprtih prostorih ne kadi več.

Uf, tako hitro čas beži, da sem pozabila na svoje pisanje ... evo, pa da nadoknadimo! Še dobro, da sem si teden za teden čečkala svoje misli na list papirja ;)

Noseča sem. Saj ne morem verjeti. Noro. Kar metalo me je naokoli. In zdaj? Sem lahko še ista jaz ali naj se kar takoj spremenim v »nosečnico« brez trebuha? Neskončno veliko vprašanj in najraje bi kar takoj vse poklicala in jih obvestila. Moj najdražji je novico sprejel z veseljem, a vseeno je bilo v kotičku obraza zaznati negotovost. Skupaj sva se odločila, da počakava z novico še nekaj tednov, saj je tveganje v prvih tednih res visoko. Naslednje jutro sem poklicala svojo ginekologinjo in sestri sporočila veselo novico. Kako dober in topel občutek je bil, ko mi je čestitala in mi razložila, kdaj se prvič vidimo. Malo sem bila presenečena/razočarana, da bom morala počakati še nekaj tednov, ko bom lahko šla na pregled in na ekranu zagledala svojo pikico ali pikca. Občutek, da bom/sem mama, pa se je rodil v sekundi, ko je test zasijal v pozitivnem rezultatu. In že sem poletela pred računalnik računat, kdaj imam predvideni datum poroda.

Zelo sem si želela zanositi. Presenečena sem bila, da ni uspelo že prvi mesec. Niti drugi. In potem sem se začela že spraševati, zakaj je bilo treba vsa ta leta tako paziti. Čisto malo me je zajela že rahla panika. Kaj pa če …? In potem se je nekje proti koncu cikla pojavilo ščemenje tam spodaj. Kaj pa če …? In tokrat je bil če tisti »če«, ki sem ga tako težko čakala. In zato sem takoj, ko je bilo mogoče, odhitela v lekarno. Ob odpiranju embalaže so se mi tresle roke in črke so plesale pred očmi. Spraševala sem se, kako je treba narediti test. Pomislila sem na vse tiste filme, ki sem jih videla, in ženske, ki so delale teste. In zdaj sem ga skušala narediti tudi sama. Še dobro, da je bil doma tudi moj najdražji. Prebral mi je navodilo. In tam je pisalo, da test pokaže (ne)nosečnost šele po izostanku menstruacije. Do mojega predvidenega datuma menstruacije je manjkalo še več kot en teden. Hm, in kaj zdaj? No, odločila sem se, da ga bom vseeno naredila. In v okencu se je nekaj spremenilo, a čisto drobno in mikroskopsko majhno. In zdaj? Je to odgovor? Saj ni res. Še enkrat bom morala ponoviti test, čeprav sem bila v sebi prepričana, da sem zanosila. To je potrdil tudi jasen pozitiven rezulat testa, ki sem ga naredila nekaj dni kasneje.