Najbolj rizično obdobje zaradi možnosti spontanega splava. Uau. Bravo. To je dober razlog tudi za dober posladek. A sem sploh že omenila, da sem zelo vesela, da si zdaj lahko privoščim vse, kar mi zadiši (ko mi zadiši). Saj vem, da ne smem jesti za dva, vem pa, da so to redki meseci v življenju, ko se lahko redim brez slabe vesti.

Kar malo sem bila jezna. In to zato, ker pregled nuhalne svetline ne spada med obvezne in plačane preglede. In na vsakem koraku slišiš, da ta pregled sicer ni nujen, ampak zelo zaželen (beri nujen). Ne gre samo za pregled. Gre za način. Spodbujali naj bi rodnost in glej, že drugi pregled je »obvezen«, a samoplačniški. In tukaj se vse začne oziroma če se ni že prej. Otrok stane. To je dejstvo že v nosečnosti. Ne morem povsem brez cinizma, a komaj čakam, da bi se po vzoru nekaterih bližnjih držav število rojstev začelo spodbujati tudi s finančnega vidika.

Prvi pregled je za mano. Zdaj imam tudi črno na belem (sličico ultrazvoka), da tam spodaj raste pikica. Zdravnica me je spraševala, če jemljem kakšna zdravila. Sicer jih ne jemljem prav pogosto (občasno ob glavobolu ali slabosti), ampak zdaj bom morala še posebej paziti. Večina zdravil ima stranske učinke, ki prehajajo skozi posteljico v plod. In to ne velja samo za zdravila, pač pa tudi za vso hrano, takšne in drugačne umetne vitamine, kozarček ali dva alkohola, cigaretni dim in še kaj. Tudi stres in slaba volja. Še dobro, da obstajajo alt_ernativne rešitve v naravi brez stranskih učinkov. Nekje sem celo prebrala, da je razvoj živčevja najbolj odvisen od dobre prehrane nosečnice in njenega pozitivnega počutja in odnosa do nosečnosti. Odkar sem noseča, vedno manj razmišljam o sebi in vedno več o tej mali pikici. Ali s tem izgubljam sebe?

V prvih tednih mi je bilo zelo slabo, zdaj pa mi je samo še občasno. Zelo pa me motijo vonji. Tisto, kar je prej dišalo, zdaj diši tako močno, da boli glava. Najljubšega parfuma ne prenesem več, pa tako je bil drag. Tisto, kar je bilo že prej neprijetnega vonja, zdaj zelo smrdi. Na prvem mestu med odvratnimi vonji je cigaretni dim. Zato sem neskončno vesela, da se v javnih zaprtih prostorih ne kadi več.

Uf, tako hitro čas beži, da sem pozabila na svoje pisanje ... evo, pa da nadoknadimo! Še dobro, da sem si teden za teden čečkala svoje misli na list papirja ;)

Noseča sem. Saj ne morem verjeti. Noro. Kar metalo me je naokoli. In zdaj? Sem lahko še ista jaz ali naj se kar takoj spremenim v »nosečnico« brez trebuha? Neskončno veliko vprašanj in najraje bi kar takoj vse poklicala in jih obvestila. Moj najdražji je novico sprejel z veseljem, a vseeno je bilo v kotičku obraza zaznati negotovost. Skupaj sva se odločila, da počakava z novico še nekaj tednov, saj je tveganje v prvih tednih res visoko. Naslednje jutro sem poklicala svojo ginekologinjo in sestri sporočila veselo novico. Kako dober in topel občutek je bil, ko mi je čestitala in mi razložila, kdaj se prvič vidimo. Malo sem bila presenečena/razočarana, da bom morala počakati še nekaj tednov, ko bom lahko šla na pregled in na ekranu zagledala svojo pikico ali pikca. Občutek, da bom/sem mama, pa se je rodil v sekundi, ko je test zasijal v pozitivnem rezultatu. In že sem poletela pred računalnik računat, kdaj imam predvideni datum poroda.